Jedro

Nepremoženjski škodi na podlagi 202. in 200. člena ZOR se ne izključujeta.

Tožnica ni uveljavljala odškodnine za strah pred postopki, ampak za strah pred tožencem (še vedno prisoten zaradi predhodnih toženčevih ustrahovanj in groženj v zvezi s toženčevimi škodnimi dejanji), ki ga je še vedno čutila, zlasti pa v času postopkov.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu spremeni tako, da se sodba sedaj v celoti glasi: „Toženec D.B., je dolžan plačati tožnici P. J., odškodnino v znesku 16.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi, in sicer od 1.1.2002 do 27.6.2003 v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 do plačila pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, v 15 dneh pod izvršbo.

Toženec D.B. je dolžan povrniti tožnici P. J. stroške postopka na prvi stopnji v znesku 1.237,22 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.“ Toženec D. B. je dolžan povrniti tožnici P. J. stroške pritožbenega postopka v znesku 210,68 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožnici odškodnino v znesku 12.000,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Tožencu je naložilo plačilo tožničinih pravdnih stroškov v znesku 341,30 EUR.

Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških se pritožuje tožnica (po izdaji izpodbijane sodbe je postala polnoletna), ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožnici prisodi še znesek 4.000,00 EUR s pripadki, poleg tega pa spremeni tudi odločitev o stroških postopka. Podrejeno predlaga, da pritožbeno sodišče v zavrnilnem delu razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje prisoditi tožnici višjo odškodnino za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostne pravice do telesne in duševne nedotakljivosti (spolne nedotakljivosti oziroma kršitve dostojanstva). Prenizko je sodišče priznalo tudi odškodnino za strah. Glede na intenziteto in trajanje strahu, ki ga je tožnica doživljala zaradi toženčevega zastraševanja in groženj v času zlorabljanja, tekom predkazenskega in kazenskega postopka in ga doživlja še sedaj, je prisojena odškodnina v znesku 2.000,00 EUR prenizka. Izvedenka dr. T. je povedala, da je tožnica strah trpela, če je bila ustrahovana. O ustrahovanju je tožnica povedala v pogovoru izvedenki, večkrat pa tudi tekom kazenskega postopka. V letu 2005 je strah izražala tako verbalno kot neverbalno, izvedenka pa je dopustila možnost, da je tožnica po tolikšnem času iz spomina izrinila kak dogodek. Izvedenka je povedala, da je bil na tožničinih pregledih ugotovljen obstoj strahu, ki je bil pristen, pri čemer se strah pred očetom ni izražal samo besedno, temveč tudi z vsemi drugimi, celo s psihosomatskimi znaki. Glede na takšno dojemanje tožnice toženčevih ustrahovanj in groženj je tožnica gotovo doživljala strah tudi tekom celotnega kazenskega postopka, ta strah pa je bil posledica in nadaljevanje strahu, ki ga je tožnica čutila in dojemala neposredno ob izraženih grožnjah toženca. V zvezi z uvedbo kazenskega postopka ne gre za samostojen strah tožnice pred organi kazenskega pregona, ampak za strah pred tožencem zaradi uvedbe kazenskega postopka zoper njega zaradi ravnanj na njeno škodo. Gre za strah kot posledico toženčevih groženj in ustrahovanj, ki je pravno priznana škoda in zato tožnico upravičuje do odškodnine. Sodišče je v preveliki meri upoštevalo vpliv matere oziroma bližnjih odraslih in njihovo nesposobnost tožnico razbremeniti strahu. Pri tem ni v zadostni meri upoštevalo tožničine razvojne stopnje in intelektualnih sposobnosti kot naravnih danosti. Tožnica je bila vsa leta po spolni zlorabi, še zlasti v celotnem obdobju osnovnošolskega izobraževanja, obravnavana in se je zdravila pri Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani. Tudi s strokovno pomočjo psihologov in psihiatrov ni zmogla preseči in premagati strahu, ki se je globoko zakoreninil v njej in je vplival na njeno doživljanje tako ob srečanjih in spominih na toženca kot tudi na doživljanje dolgotrajnega kazenskega postopka, v katerem je bila prevečkrat neposredno angažirana z zaslišanji, izvedenskimi intervjuji ipd. Neutemeljeno je tožnici v celoti zavrnjen zahtevek za pretrpljene telesne bolečine v času bolezenskih stanj in nevšečnosti v času zdravljenja. Tožnica je imela zaradi strahu pred tožencem tudi fizične težave, ki so se izražale v obliki bolečin v trebuhu, kot slabosti in tesnoba, čeprav zdravniki tega niso vedno prepoznali in diagnosticirali. Psihogena etiologija pa je bila nekajkrat ugotovljena. Ob raznih obravnavah pri zdravnikih je tožnica gotovo doživljala bolečine, prav tako pa tudi številne nevšečnosti obiskovanja zdravnikov in njihovih obravnav. Tudi izvedenki sta ugotovili, da so bile številne preiskave za tožnico neprijetne. Zahtevek tožnice za to obliko nematerialne škode je bil zato neutemeljeno zavrnjen.

Toženec ni odgovoril na vročeno pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Tožnica je zahtevala odškodnino za utrpljeno škodo na podlagi 202. in 200. člena ZOR (ti obliki nepremoženjske škode se ne izključujeta). Za škodo na podlagi 202. člena ZOR je prvo sodišče tudi v ponovljenem postopku (tako kot v prvem sojenju) prisodilo tožnici odškodnino v znesku 10.000,00 EUR. Ker je bil višji tožbeni zahtevek iz tega naslova (za razliko do zneska 15.000,00 EUR) zavrnjen že s sodbo prvega sodišča P 193/2007 z dne 17.12.2008, zoper katero se tožnica ni pritožila, je lahko prvo sodišče prisodilo tožnici v ponovljenem sojenju za to obliko nematerialne škode največ 10.000,00 EUR, kar je tudi storilo. Zato tožnica iz tega naslova ne more več doseči višje odškodnine.

Tožnica je vtoževala tudi odškodnino za posamezne oblike nematerialne škode po 200. členu ZOR, med drugim tudi za strah ter za telesne bolečine in nevšečnosti. Za odškodnino za strah je tožnica v prvem postopku zahtevala skupno 10.000,00 EUR odškodnine (brez podlage je sicer tožnica ločevala odškodnino za strah v obdobju zlorabljanja v znesku 5.000,00 EUR in za strah v času predkazenskega in kazenskega postopka, prav tako v znesku 5.000,00 EUR, saj je strah enovita kategorija nematerialne škode), za telesne bolečine in nevšečnosti pa je zahtevala odškodnino v znesku 3.000,00 EUR. V prvem postopku sta bili tožnici prisojeni odškodnina za strah v znesku 5.000,00 EUR ter odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v znesku 1.000,00 EUR, višji tožbeni zahtevek pa je bil zavrnjen. Ker se tožnica ni pritožila zoper prvo sodbo, je bil njen tožbeni zahtevek za navedeni obliki nematerialne škode v presežku pravnomočno zavrnjen (nad 5.000,00 EUR za strah in nad 1.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti). V ponovljenem postopku je prvo sodišče prisodilo tožnici iz naslova strahu odškodnino v znesku 2.000,00 EUR, odškodninski zahtevek za škodo zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti pa je zavrnilo.

V ponovljenem postopku je prvo sodišče upoštevalo, da je toženec povzročil tožnici nematerialno škodo tako s spolnimi dejanji, zaradi katerih je bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na otroka po 3. in 1. odst. 183. člena KZ v nadaljevanju ter mu je bila izrečena pogojna obsodba s pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča (na katero je civilno sodišče vezano glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca), kot tudi z drugimi spolnimi dejanji na škodo tožnice v istem časovnem obdobju (ki jih je prvo sodišče ugotovilo v tem postopku).

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje (zlasti v povezavi z izvedenskimi mnenji v tem in v kazenskem postopku) izhaja, da je tožnica v obravnavanem obdobju in v času predkazenskega ter kazenskega postopka trpela strah pred tožencem, to pa prav zaradi obravnavanih dejanj na tožničino škodo. Ta strah je bil močnejši v obdobju zlorabljanja, ki je trajalo dve leti in pol. Dejstvo je, da ni šlo le za enkraten dogodek ampak za ponavljajoča dejanja v daljšem obdobju, ko je bil pri tožnici zaradi toženčevega zastraševanja in groženj (v zvezi z njegovimi škodnimi dejanji) nedvomno prisoten občutek ogroženosti, ki je bil toliko bolj izrazit tudi zaradi tožničine podrejenosti tožencu oziroma odvisnosti od njega v času trajanja družinske skupnosti. Tožnica je bila v tistem obdobju (še kot predšolski otrok) s toženčeve strani močneje ustrahovana (to kaže tudi okoliščina, da se je tožnica še vedno močno prestrašila že ob naključnem toženčevem telefonskem klicu v letu 1999, ko je slišala samo njegov glas in ko že skoraj leto dni nista več živela v skupnosti). Tožnica je trpela strah tudi kasneje, v času predkazenskega in kazenskega postopka, s tem v zvezi pa pritožba utemeljeno graja materialnopravno napačno stališče prvega sodišča, ko pri odmeri odškodnine ni upoštevalo tega strahu. Tožnica ni uveljavljala odškodnine za strah pred temi postopki ampak za strah pred tožencem (še vedno prisoten zaradi predhodnih toženčevih ustrahovanj in groženj v zvezi s toženčevimi škodnimi dejanji), ki ga je še vedno čutila, zlasti pa v času teh postopkov. Tožnica je nedvomno trpela strah, ki je v daljšem, večletnem obdobju negativno vplival na njeno duševno ravnovesje (ob njeni nekoliko slabši intelektualni razvitosti). To potrjuje tudi okoliščina, da se tožnica še vedno boji srečanja s tožencem, s katerim po letu 1998 ni imela več stikov. Upoštevajoč načeli individualizacije višine odškodnine in objektivne pogojenosti višine odškodnine (2. odst. 200. člena ZOR) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvo sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj je tožnici prisodilo prenizko odškodnino za strah. Pravična denarna odškodnina za tožničin strah znaša 5.000,00 EUR, zato je pritožbeno sodišče zvišalo prisojeno odškodnino iz tega naslova za 3.000,00 EUR.

Odločitev prvega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka za odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti je napačna. Prvo sodišče je ugotovilo, da je tudi obravnavano toženčevo protipravno ravnanje soprispevalo k temu, da je prišlo do (številnih) zdravniških pregledov ter preiskav tožnice in njenih namestitev v zdravstvenih ustanovah in Zavodu za bolezni otrok Šentvid pri Stični, zaradi katerih je tožnica doživljala določene nelagodnosti (nevšečnosti), omenjene v razlogih sodbe prvega sodišča. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje so v diagnostiki tožničinih zdravstvenih težav zdravniki pri njej večkrat ugotavljali težave zaradi duševnih razlogov, ki so vplivale tudi na doživljanje bolečin, na odzivnost ter na tožničino opisovanje težav, ki so bile pogojene kompleksno z več neugodnimi dejavniki, med njimi tudi z obravnavanim spolnim zlorabljanjem, katerega delež je bil v različnih obdobjih različen. Kljub temu je sodišče prve stopnje zavrnilo odškodninski zahtevek za telesne bolečine in nevšečnosti, ker ni bilo mogoče ugotoviti, v kolikšni meri so bile te nelagodnosti oziroma nevšečnosti povezane izključno s toženčevim protipravnim ravnanjem oziroma v kolikšni meri je toženčevo škodno ravnanje vplivalo na nelagodnosti, ker so tožničino obravnavanje v zdravstvenih ustanovah pogojevali različni dejavniki in ker nobene hospitalizacije tožnice ni mogoče obravnavati izključno kot posledice toženčevega škodnega ravnanja. V tem delu je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni uporabilo 2. odst. 216. člena ZPP, na kar utemeljeno (smiselno) opozarja tudi pritožba. Glede na celoten preostali tožbeni zahtevek (16.000,00 EUR) predstavlja vtoževani znesek odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti (1.000,00 EUR) le njegov neznaten del, odločanje o podlagi tega zahtevka (ki je v določenem delu nedvomno izkazana) pa bi bilo pretirano zamudno ali povezano z nesorazmernimi stroški. Pritožbeno sodišče glede na doslej obrazloženo zato ocenjuje, da je tožnica upravičena tudi do vtoževane denarne odškodnine za pretrpljene številne nevšečnosti v času zdravljenj, ki so delno tudi posledica obravnavanega toženčevega škodnega ravnanja v obdobju dveh let in pol, in sicer v zahtevanem znesku 1.000,00 EUR, zato je tožnici iz tega naslova tudi prisodilo ta znesek (200. člen ZOR).

Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi in spremenilo zavrnilni del sodbe tako, da je prisodilo tožnici še preostalo zahtevano odškodnino 4.000,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (peta alinea 358. člena ZPP).

Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških (2. odst. 165. člena ZPP). Ker se je višina tožbenega zahtevka med pravdo spreminjala (vrednost spora je znašala 43.000,00 EUR do izdaje sodbe v prvem postopku 17.12.2008, nato pa 16.000,00 EUR), se je med postopkom spreminjalo tudi razmerje uspeha pravdnih strank v sporu. Zato je treba obračunati pravdne stroške po vrednosti spornega predmeta in po uspehu pravdnih strank v posameznih fazah postopka. Tožnica je po temelju uspela v celoti, po višini pa je njen uspeh v prvi fazi postopka (do 17.12.2008) znašal 37,21 %. Skupno je tožničin uspeh v prvi fazi postopka zato znašal 68,61 %, toženčev uspeh pa 31,39 %. V drugi fazi postopka (vrednost spora 16.000,00 EUR) je tožničin uspeh v sporu znašal 100 %.

Pravdni stranki nista ugovarjali višini odmerjenih pravdnih stroškov na prvi stopnji, zato jih je pritožbeno sodišče upoštevalo v priznanih zneskih. V prvi fazi so znašali tožničini pravdni stroški 2.682,81 EUR, toženčevi pa 3.942,53 EUR. Glede na uspeh v tej fazi postopka pripada tožnici 1.840,67 EUR, tožencu pa 1.237,56 EUR. V drugi fazi postopka je tožnica uspela v celoti, zato ji gredo vsi stroški postopka v tej fazi v znesku 634,11 EUR, skupno na prvi stopnji pa 2.474,78 EUR. Po pobotu je toženec dolžan povrniti tožnici stroške postopka na prvi stopnji v znesku 1.237,22 EUR (2. odst. 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato spremenilo sodbo v stroškovni odločitvi tako, kot je razvidno iz izreka. Tožnica je v celoti uspela s pritožbo, zato ji je toženec dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena ZPP). Priznani pritožbeni stroški so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo, po višini pa so razvidni iz specificiranih postavk stroškovnika v tožničini pritožbi (list.št. 155). V primeru zamude je toženec dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti od priznanih stroškov postopka (1. odst. 299. člena OZ).