Jedro

Po presoji pritožbenega sodišča je pravilno razumevanje desetega odstavka 112. člena ZPP takšno, da ni nujno, da je vložnikova očitna pomota praktično povsem nezakrivljena (kot je bila v okoliščinah sklepov II Ips 315/2015 in II Ips 107/2021), temveč se ji lahko prilega tudi objektivna strokovna napaka, ki pa vendarle ni takšna, da se kdaj ne more primeriti tudi skrbnemu odvetniku.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Toženka se pritožuje zoper zamudno sodbo, s katero je bila kot družbenica izključena iz družbe A., d. o. o. V svojem odgovoru tožnica predlaga, da se pritožba zavrne.

2. V uvodu tega sklepa navedena nekdanja tožnica je z izvedbo pripojitve k uvodoma navedeni prevzemni družbi prenehala obstajati (prvi odstavek 36. člena Zakona o ukrepih Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank in 2. točka tretjega odstavka 591. člena Zakona o gospodarskih družbah, ZGD-1), kar je prekinit­veni razlog po 3. točki prvega odstavka 205. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). A ker je prekinitev pravdnega postopka nastopila po tem, ko so bila v pritožbenem postopku opravljena že vsa procesna dejanja strank, je pritožbeno sodišče v zadevi lahko sprejelo odločitev (smiselno uporabljena druga poved drugega odstavka 207. člena ZPP).

3. Pritožba je utemeljena.

4. Eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe je, da toženec ne odgovori pravočasno na tožbo (prim. prvi odstavek 318. člena ZPP). Po presoji sodišča prve stopnje je bil ta pogoj izpolnjen, po presoji pritožbenega sodišča pa ni bil. 5. Rok, da odgovori na tožbo, se je za toženko nesporno iztekel 8. 11. 2021. Ni tudi sporno, da je bil njen odgovor na tožbo, ki ga je 9. 11. 2021 priporočeno poslala Okrožnemu sodišču v Novem mestu, prepozen. Tako pa je ravnala, potem ko je že bila enak odgovor na tožbo 5. 11. 2021 (in torej še znotraj roka) priporočeno poslala Okrožnemu sodišču v Ljubljani. To je menilo, da mu je bil odgovor poslan pomotoma, in ga je nemudoma odstopilo novomeškemu sodišču, ki ga je prejelo 12. 11. 2021, tj. po poteku roka.

6. Odločilno je torej vprašanje, ali je toženkino izročitev navedenega zgodnejšega odgovora na tožbo nepristojnemu ljubljanskemu sodišču mogoče pripisati njeni očitni pomoti. Deseti odstavek 112. člena ZPP namreč v delu, ki je pomemben za to zadevo, določa, da če je bila vloga, vezana na rok, poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, pa prispe k pristojnemu sodišču po izteku roka, se šteje, da je bila vložena pravočasno, če je mogoče vložitev pri nepristojnem sodišču pripisati očitni pomoti vložnika.

7. Drži sicer, da je bila po ustaljeni sodni praksi očitna pomota odvetniku priznana tipično takrat, kadar je vlogo naslovil na pristojno sodišče, a je pri delu odvetnikove administracije prišlo do pomote, tako da je bilo na pisemski ovojnici navedeno nepristojno sodišče, ki mu je bila nato vloga dejansko poslana. Kadar pa je bila že sama vloga (ki jo je moral sestaviti sam odvetnik) naslovljena na nepristojno sodišče, se je redno štelo, da vložitve pri nepristojnem sodišču ni mogoče pripisati odvetnikovi očitni pomoti, temveč njegovi neskrbnosti. Česar pa ta praksa vseeno ne razkriva, je, ali so v primerih takšne dvojne pomote obstajale še dodatne okoliščine, v katerih bi lahko bila pomota vendarle spoznana kot očitna.

8. Da so takšne spremljajoče okoliščine lahko odločilne, potrjujeta sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 315/2015 z dne 1. 6. 2017 in II Ips 107/2021 z dne 6. 4. 2022. Na prvega se sklicuje pritožnica, tožnica pa ji v odgovoru na pritožbo zoperstavlja dva pritožbena sklepa, ki naj bi obravnavala toženkini bolj primerljive pomote – od katerih pa je bil eden razveljavljen ravno z drugim od pravkar navedenih revizijskih sklepov.

9. Jedro zgodnejšega od teh revizijskih sklepov je, da stališča, da ne gre za očitno pomoto, če je vloga vložena pri nepristojnem sodišču in je nanj tudi naslovljena, ne moremo aplicirati na vse primere, v katerih je vloga vložena na nepristojno sodišče in prispe na pristojno sodišče po preteku roka. Takšno stališče je pravilno, kadar ni okoliščin, ki bi kazale na pristojnost drugega sodišča oziroma v katerih je pristojnost sodišča popolnoma jasna. Do očitne pomote torej lahko pride tudi, kadar je vloga vložena in naslovljena na nepristojno sodišče, če so podane določene okoliščine, ki povzročijo pri vložniku očitno pomoto. Za pravilno razumevanje in uporabo tega "materialnopravnega" izhodišča (v tovrstnih zadevah ima procesnopravna določba zadnjega odstavka 112. člena ZPP vlogo materialnega prava) pa so vendarle pomembne še konkretne okoliščine, v katerih ga je Vrhovno sodišče izrazilo, saj sodoločajo njegovo sporočilo. Iz 8. in 9. točke tiste obrazložitve izhaja, da je očitni odvetnikovi pomoti botrovalo sodišče, ki je v pozivu k odgovoru na tožbo s tipskim obrazcem, ki je vsepovsod po državi enako koncipiran, resda navedlo, pri katerem sodišču je treba vložiti odgovor (pri njem), a je tožencu opustilo vročiti sklep o nepristojnosti, ki ga je bilo izdalo drugo sodišče, pred katerim je bila tožba prvotno vložena, nanj naslovljena in je bila na njeni prvi strani odtisnjena njegova štampiljka. In nebistveno drugačno situacijo je povsem enako razrešil drugi od navedenih revizijskih sklepov.

10. Situacija v tej zadevi spada v razponu med situacijami iz nekaj točk višje povzete ustaljene sodne prakse, ki se ne ozira na spremljajoče okoliščine napačno naslov­ljene vloge (bodisi ker jih ni bilo bodisi ker so bile – prav ali narobe – zanemarjene kot nepomembne) in dejanskim stanjem v pravkar povzetih revizijskih sklepih, kjer so ravno te okoliščine naredile odločilno razliko, nekam vmes. A so po presoji pritožbenega sodišča maloprej povzete okoliščine, ki so bile podlaga obeh revizijskih sklepov, več od tistega, kar je treba za zaključek o očitni pomoti v smislu 112. člena ZPP. V zgoraj povzetem dejanskem stanju je bilo namreč sodišče tisto, ki je odločilno prispevalo k vložnikovi pomoti – pravzaprav jo je s svojo procesnopravno kršitvijo (da ni seznanilo stranke z vsem procesnim gradivom, ki bo vplivalo na odločitev) sámo povzročilo. Po presoji pritožbenega sodišča je pravilno razumevanje desetega odstavka 112. člena ZPP (to razumevanje je sicer v popolnem sozvočju z navedenima revizijskima sklepoma) takšno, da ni nujno, da je vložnikova očitna pomota praktično povsem nezakrivljena (kot je bila v okoliščinah sklepov II Ips 315/2015 in II Ips 107/2021), temveč se ji lahko prilega tudi objektivna strokovna napaka, ki pa vendarle ni takšna, da se kdaj ne more primeriti tudi skrbnemu odvetniku.

11. Takšna je bila po presoji pritožbenega sodišča tudi napaka toženkine pooblaščenke (odvetniške družbe). Pisca odgovora na tožbo je lahko premotilo (za usodni trenutek) to, kar toženka poudarja v pritožbi, tj. da sta pravdni stranki v družbeni pogodbi družbe A., d. o. o., Ljubljana, za svoje morebitne spore dogovorili pristojnost sodišča v Ljubljani (to je bilo res tudi skladno z deveto alinejo osmega odstavka 3. člena ZGD-1, ki z izrazom sodišče praviloma označuje sodišče, ki je krajevno pristojno po sedežu družbe, v tej zadevi pa je šlo za statusni spor, ki se ravna po določbah ZGD-1). Po splošnih izkušnjah piscev procesnih aktov ni izključeno, da bi bil pisec odgovora na tožbo, ko ga je začel sestavljati, na mestu naslova zapisal ime (in odvetnikom naizust znani naslov) ljubljanskega okrožnega sodišča kot sodišča dogovorjene pristojnosti, pozneje pa – tudi pri poznejših preverjanjih – prezrl svojo pomoto (gre za obliko nekakšne pridobljene slepote za očitne pisne lapsuse, ki piscem procesnih aktov ni neznana: tudi ob dodatnih preverjanjih se lahko izmaknejo pozornosti). Tembolj je bilo po presoji pritožbenega sodišča v zadevnem primeru tako lahko zato, ker je šlo za odgovor na obsež­no tožbo na 28. straneh z močno razčlenjeno argumentacijo in z znanstvenim aparatom s kazalom in številnimi opombami z napotili na vire. Pozornost je bilo v takšnem primeru treba preusmerjati z enega argumenta na drugega v veliki množici in tudi pri večkratnih preverjanjih celotne vloge bi se lahko tudi skrbnemu piscu pripetilo, da bi mu ušla pomota glede sodišča, kamor je dejansko treba vložiti odgovor. Ni brez teže pritožničina navedba, da če bi na odgovoru pisalo Okrožno sodišče v npr. Kopru, bi to bolj udarilo v oči kot pa namesto pravega Okrožnega sodišča v Novem mestu Okrožno sodišče v Ljubljani, ki je bilo vendar sodišče dogovorjene pristojnosti in sedeža družbe A. Prav tako ni nepomembna okoliščina, ki jo je pritožnica tudi še poudarila, da je vrstico nižje od imena in naslova sodišča zapisala opravilno številko I Pg 12/2022, ki je bila dejansko opravilna številka novomeškega sodišča, kaj lahko pa bi bila tudi opravilna številka Okrožnega sodišča v Ljubljani. Celo v javno dostopni bazi objavljenih judikatov je mogoče naleteti na primere, da je očitno pomotoma (in očitno pomotoma prezrto) odločba navedena kot sklep namesto sodba (ali obratno) ter za tožečo označena tožena stranka (ali obrnjeno). To je sicer objektivno strokovna napaka, ki pa se tu in tam lahko izmakne tudi situ skrbnih piscev odločb. Po presoji pritožbenega sodišča zato toženkino ravnanje v zadevnih okoliščinah ustreza pravnoodločilnemu pojmu očitne pomote, ki je verjetno izkazana.

12. Ker je bil odgovor na tožbo na podlagi desetega odstavka 112. člena ZPP vložen pravočasno, je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo v nasprotju z določbami ZPP. S tem je podan pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato toženkini pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo (glede na naravo te sodbe napake ne more odpravljati samo) in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ki naj odgovor na tožbo upošteva, potem ko bo nadaljevalo prekinjeni postopek (prvi odstavek 354. člena ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.