Jedro

Tudi za priznanje statusa prisilnega mobiliziranca morajo biti po ZZVN izpolnjeni splošni pogoji iz 1., 2. in 1. odstavka 3. člena ZZVN, s katerimi je zakonodajalec opredelil pojem žrtve vojnega nasilja po tem zakonu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 2793/97-6 z dne 24.2.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 30.10.1997. S to odločbo, izdano v revizijskem postopku, je tožena stranka odpravila odločbo Upravne enote S.B. z dne 6.12.1996, in odločila, da se tožniku status in pravice žrtve vojnega nasilja - prisilnega mobiliziranca ne priznajo.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka pravilno odločila. Ugotovitev, da je bil tožnik prisilno mobiliziran dne 20.5.1944 iz kraja B.a.M. na ozemlju Štajerske v Republiki Avstriji, kjer je bil zaposlen, ima podlago v upravnih spisih. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje tožnik tudi po presoji sodišča ne izpolnjuje pogojev za pridobitev statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - prisilnega mobiliziranca po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96 in 70/97, v nadaljevanju ZZVN), ker ukrep prisilne mobilizacije ni bil povzročen na ozemlju Republike Slovenije, niti Furlanije - Julijske krajine v Republiki Italiji, niti dežele Koroške v Republiki Avstriji, niti na ozemlju bivše Kraljevine Jugoslavije. Ob pogojih iz 2. člena in 1. odstavka 3. člena ZZVN je žrtev vojnega nasilja po tem zakonu tudi oseba, ki je bila z aktom okupacijskih oblasti prisilno mobilizirana (prisilni mobiliziranec) v redne vojaške enote okupatorja, razen, če je pridobila častniški čin ali je bila pripadnik fašistične oziroma nacistične stranke ali njunih enot (4. člen ZZVN). Po 1. členu ZZVN je žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Do uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 44/96, v nadaljevanju ZZVN-B) je bil pogoj za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, da je bil nasilni ukrep ali nasilno dejanje povzročeno na ozemlju Republike Slovenije. Z ZZVN-B, ki je začel veljati dne 10.8.1996, pa je zakonodajalec razširil pravice iz tega zakona tudi na osebe - žrtve vojnega nasilja, ki jim je bil povzročen nasilni ukrep ali nasilno dejanje na ozemlju dežele Furlanije -Julijske krajine v Republiki Italiji ali na ozemlju dežele Koroške v Republiki Avstriji in na osebe, ki so imele ob prenehanju prisilnega ukrepa ali nasilnega dejanja stalno prebivališče v Republiki Sloveniji ne glede na to, na katerem ozemlju bivše Kraljevine Jugoslavije jim je bil prisilni ukrep ali nasilno dejanje povzročeno (4. odstavek 2. člena ZZVN).

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se ZZVN-B, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, ne nanaša na žrtve vojnega nasilja - prisilne mobilizirance, ampak na druge kategorije žrtev vojnega nasilja. Iz gramatikalne razlage določb Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95) tudi ne izhaja, da bi se nasilno dejanje prisilne mobilizacije moralo izvršiti le na ozemlju Republike Slovenije.

Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke in odloči, da se mu prizna status žrtve vojnega nasilja - prisilnega mobiliziranca za čas od 20.5.1944 do 15.5.1945 in pravica do zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, čas prisilne mobilizacije in čas do povratka v domovino (6.3.1946) pa upošteva v pokojninsko dobo.

V odgovoru na tožbo navaja tožena stranka, da vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Stališče sodišča prve stopnje, da morajo biti po ZZVN tudi za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - prisilnega mobiliziranca izpolnjeni pogoji iz 1., 2. in 1. odstavka 3. člena ZZVN, je pravilno. Pogoji iz 1. člena ZZVN so splošni pogoji, s katerimi je zakonodajalec opredelil pojem žrtve vojnega nasilja po tem zakonu. Glede na opredelitev v 1. členu ZZVN je žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. S takšno opredelitvijo je zakonodajalec izpostavljenost nasilnim dejanjem ali nasilnim ukrepom vezal na ozemlje sedanje Republike Slovenije, z uveljavitvijo ZZVN-B pa je status žrtve vojnega nasilja priznal tudi državljanom Republike Slovenije, katerim je bil prisilni ukrep ali prisilno dejanje povzročeno na ozemlju dežele Furlanije - Julijske krajine v Republiki Italiji oziroma dežele Koroške v Republiki Avstriji oziroma bivše Kraljevine Jugoslavije izven ozemlja sedanje Republike Slovenije.

Ugotovitvam tožene stranke, da je bil tožnik dne 20.5.1944 prisilno mobiliziran iz kraja B. a. M., ki je na ozemlju Štajerske v Republiki Avstriji, tožnik tudi v pritožbi ne ugovarja. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je, po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je pritrdilo toženi stranki, da v obravnavanem primeru ni pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - prisilnega mobiliziranca, ker prisilni ukrep ni bil povzročen na ozemlju, določenem s 1. členom ZZVN oziroma s 4. odstavkom 2. člena ZZVN.

Ker ni podan uveljavljani pritožbeni razlog in ne kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.