Jedro

V regresni tožbi zaradi kršenja zavarovalne pogodbe iz razloga povzročitve škode pod vplivom alkohola, je dokazno breme, da alkoholiziranost ni v vzročni zvezi z nastankom škode, ker je do škodnega dogodka prišlo zaradi zunanjega, samostojnega vzroka, na tožencu.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu (2. točka izreka) spremeni tako, da sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 112556/2008 z dne 6. 12. 2008 ostane v veljavi tudi v delu, kjer je toženi stranki naloženo plačilo 501,40 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 12. 2008 dalje do plačila.

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna v roku petnajstih dni od prejema te sodbe tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v višini 80,34 €.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je prvostopno sodišče pod točko ena izreka razsodilo, da sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 112556/2008 z dne 6. 12. 2008 ostane v veljavi v delu, v katerem je toženi stranki naloženo plačilo 6.427,65 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 12. 2008 dalje do plačila ter izvršilnih stroškov v višini 48,09 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 12. 2008 dalje do plačila. V drugi točki izreka je sodišče za plačilo zneska 501,40 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 12. 2008 dalje, sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Pod točko tri izreka pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 1.194,01 € pravdnih stroškov v roku petnajstih dni od prejema sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki.

Tožnica se je pritožila zoper zavrnilni del sodbe (druga točka izreka) iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Predlaga, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni oziroma dopolni tako, da sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 112556/2008 ostane v celoti v veljavi. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Toženec se je zoper ugodilni del sodbe (prva točka izreka) in stroškovno odločitev (tretja točka izreka) pritožil iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka 338. člena ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek.

Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

Tožnica in toženec na pritožbi nista odgovorila.

Pritožba tožnice je utemeljena, pritožba toženca pa ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločalo o regresnem zahtevku tožnice glede povračila izplačanega zneska odškodnine zaradi škode, ki jo je njen zavarovanec 24. 4. 2005 povzročil oškodovanki D. F., ko je vinjen nenadoma brez razloga zmanjšal hitrost vožnje. Iz pritožbeno neizpodbijanih dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča izhaja: da je toženec 24. 4. 2005 vozil osebno vozilo iz smeri V. proti S. G., da je D. F. vozila svoje osebno vozilo za tožencem s hitrostjo 40 km/h, da je toženec nenadoma zmanjšal hitrost vožnje, da je toženec vozil pod vplivom alkohola (0,94 mg/l) da je D. F. svoje vozilo z blokiranjem zavor poskušala ustaviti, a je kljub temu s sprednjim delom svojega vozila trčila v zadnji del toženčevega vozila.

Sodišče prve stopnje je na podlagi tako ugotovljenih dejanskih okoliščin nesreče ob upoštevanju materialnopravne podlage spora, to je določb 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ), 29., 31. ter 130. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1), 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) ter 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (AO) zaključilo, da je za prometno nesrečo v celoti odgovoren toženec, saj je nenadoma zmanjšal hitrost vožnje, čeprav ni bilo nobene nevarnosti, prav tako pa je vozil močno vinjen, kar je vplivalo na njegovo vožnjo in vodilo k povzročitvi prometne nesreče. Ker tožencu ni uspelo dokazati, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo, je izgubil zavarovalne pravice iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti, zato je tožnici dolžan povrniti znesek odškodnine, ki ga je tožnica izplačala lastniku vozila, ki ga je v času prometne nesreče vozila D. F. Zaključek o odgovornosti za nastanek prometne nesreče ter posledično zaključek o izgubi zavarovalnih pravic, pritožbeno izpodbija toženec z navedbami, da je prvo sodišče neutemeljeno odreklo vero izpovedbi toženca in njegovega sina glede nepozorne vožnje D. F. ter da je na cesto pred nezgodo pritekel pes, zaradi česar je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno.

Sprva gre pojasniti, da pritožba toženca z obširnimi navedbami o nepozorni vožnji D. F. nedopustno širi v postopku na prvi stopnji zatrjevano trditveno podlago. Toženec je namreč pred sodiščem prve stopnje zatrjeval le, da se je D. F. vanj zaletela zaradi prekratke varnostne razdalje. Ker so navedbe o nepozornosti med vožnjo prvič konkretizirane šele v pritožbi (izpovedbi toženca in njegovega sina sta namreč le dokaz v postopku in ne moreta nadomestiti manjkajoče trditvene podlage), jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati, saj toženec ni navedel, zakaj takšnih trditev ni mogel podati že pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP). Prav tako pritožbeno ni moč obravnavati šele v pritožbi podanih pripomb in podrobnega opisovanja nestrinjanja z izvedenskim mnenjem izvedenca cestnoprometne stroke ter predloga za postavitev novega izvedenca, saj je imel toženec možnost obravnavanja tega dokaza v postopku pred sodiščem prve stopnje, iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 6. 7. 2010 pa izhaja, da po ustni dopolnitvi izvedenskega mnenja ni podal pripomb oziroma zahteval angažiranja novega izvedenca. Morebitne kršitve določb pravdnega postopka bi moral toženec uveljavljati pred sodiščem prve stopnje takoj, ko je to mogoče, torej najkasneje na naroku dne 6. 7. 2010, kasneje (v pritožbi) pa le, če te kršitve predhodno ni mogel navesti brez svoje krivde (286. b člen ZPP), česar pa v pritožbi niti ne zatrjuje.

Dokazno breme, da alkoholiziranost ni v vzročni zvezi z nastankom škode, ker je do škodnega dogodka prišlo zaradi zunanjega, samostojnega vzroka, je v obravnavanem primeru na tožencu, ki pa mu slednjega ni uspelo dokazati. Ob neizpodbijani ugotovitvi prvega sodišča, da je potka, po kateri naj bi na cesto pritekel pes, od kraja prometne nesreče oddaljena 19 m, se kot pravilen izkaže zaključek prvostopnega sodišča, da toženec ni dokazal, da je nenadoma zmanjšal hitrost zaradi psa, ki naj bi po njegovem zatrjevanju s potke pritekel na cesto. Zaključek prvega sodišča, da je toženec kršil 31. člen ZVCP-1 je tako pravilen, saj nevarnosti, ki bi botrovala nenadnemu zmanjšanju hitrosti, ni izkazal. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da je vzrok škodnega dogodka prekratka varnostna razdalja voznice D. F. Ker je oškodovanka glede na ugotovljeno hitrost vožnje vozila na ustrezni varnostni razdalji za tožencem, se izkaže, da je do trčenja prišlo zato, ker je toženec nenadoma zmanjšal hitrost, torej zaradi načina toženčeve vožnje. Dejstvo, ali se je toženčevo vozilo še ustavljalo ali pa je popolnoma stalo, ko je prišlo do trčenja, pa ob gornjem, ko je vzrok nesreče v nenadnem zmanjšanju hitrosti, ni relevantno.

Tožencu se tako ni uspelo razbremeniti odgovornosti za nastanek škode, zaključek sodišča prve stopnje, da je alkoholiziranost v vzročni zvezi z nastankom škode je pravilen, zato je utemeljen tudi zaključek, da mora toženec tožnici povrniti znesek že izplačane odškodnine oškodovanki, saj je izgubil pravice iz avtomobilskega zavarovanja.

Pritožba tožnice prvemu sodišču utemeljeno očita napačnost materialnopravnega zaključka glede (izračuna) zakonskih zamudnih obresti. Od pritožbeno neizpodbijanega zneska plačil v višini 5.518,54 €, ki jih je opravila tožnica, zakonske zamudne obresti od 21. 7. 2006 do 4. 12. 2008 znašajo 1.569,97 € in ne 907,61 €, kot je to izračunalo prvostopno sodišče. Ob navedenem je materialnopravno napačen zaključek prvega sodišča, da tožnica ni upravičena do nadaljnjih 501,40 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 12. 2008, zato je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 112556/2008 z dne 6. 12. 2008 neutemeljeno razveljavilo in v tem delu tudi neutemeljeno zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek.

Pritožba tožnice je ob zgoraj obrazloženem utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu ob pravilni uporabi materialnega prava spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe (5. alineja 358. člena ZPP). Ker niso podani razlogi, iz katerih je sodbo izpodbijal toženec, in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo potrebno njegovo pritožbo, ki se je izkazala za neutemeljeno, zavrniti in v izpodbijanem delu (prvi in tretji točki izreka) potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je tožnici, ki je s svojo pritožbo uspela v celoti, priznalo potrebne priglašene pritožbene stroške skladno s prvim odstavkom 154. člena, prvim odstavkom 155. člena in drugim odstavkom 165. člena ZPP. Potrebni stroški so sodna taksa v višini 72,00 €, ter materialni stroški in poštnina v višini 8,34 €. Tožena stranka je zato dolžna tožeči stranki povrniti 80,34 € stroškov pritožbenega postopka v roku petnajstih dni od prejema pisnega odpravka te sodbe.