Jedro

Prvostopenjsko sodišče ni postopalo skladno z načelom materialne resnice iz 68. člena ZP-1, saj je le na podlagi navedb pravne osebe v zahtevi za sodno varstvo in priloženih dokazil zaključilo, da je storilka izkazala izpolnitev dolžnosti seznanitve voznika, kako mora dela opravljati oziroma da prevoza tovora ne sme opraviti brez dovoljenja, če presega dimenzije.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Krškem je v izpodbijani sodbi ugodilo zahtevi za sodno varstvo storilke pravne osebe in odločbo o prekršku Postaje prometne policije Kranj spremenilo tako, da je postopek o prekršku zaradi prekrškov po devetnajstem odstavku 32. člena Zakona o cestah (ZCes-1) in devetem odstavku 74. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) zoper storilko ustavilo na podlagi 8. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1). Odločilo je še, da stroški postopka iz prvega odstavka 143. člena ZP-1 bremenijo proračun.

2. Proti sodbi se pritožuje prekrškovni organ zaradi kršitev 1., 2. in 3. točke 154. člena ZP-1. Navaja, da je s sodbo prišlo do bistvenih kršitev določb postopka o prekršku in kršitev materialnih določb predpisa, ki določa prekršek. Obrazložitev, ki jo je navedlo sodišče v izpodbijani sodbi, je prekrškovni organ zasledil v sodbah Vrhovnega sodišča RS opr. št. IV Ips 9/2015 in 36/2015. Sodišče ni upoštevalo, da sta v teh zadevah prekrškovna organa v odločbah o prekršku samostojnima podjetnikoma očitala opustitev dolžnega nadzorstva. V obravnavanem primeru pa prekrškovni organ pravni osebi očita odgovornost po prvem odstavku 14. člena ZP-1. O tej obliki odgovornosti je odločilo Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. IV Ips 21/2014. Prekrškovni organ je odkril storilca, ki mu očita, da je prekrške storil pri opravljanju dejavnosti pravne osebe, z njenim sredstvom in v njeno korist in za katere je voznik pravnomočno odgovoren z izdajo plačilnega naloga, tako meni, da je v konkretnem primeru edini ekskulpacijski razlog, s katerim bi se pravna oseba lahko razbremenila odgovornosti, v prvi alineji tretjega odstavka 14. člena ZP-1, če bi dokazala, da je storilec prekrška imel škodni namen oziroma da se je prevoz opravljal za osebne potrebe, torej ne pri opravljanju dejavnosti pravne osebe. Prekrškovni organ se tako ne more opredeliti do navedenih ekskulpacijskih razlogov iz druge alineje tretjega odstavka 14. člena ZP-1, saj so neprimerni za očitano odgovornost in namenjeni drugi obliki odgovornosti za prekršek - opustitvi dolžnega nadzorstva; to je opisal tudi v odločbi o prekršku. Tudi če je sodišče upoštevalo ekskulpacijske razloge, jih ni v zadostni meri preverilo, predvsem v delu, da so bila vozniku dana jasna navodila, naj odstrani rudo na priklopnem vozilu. Ravno v tem se izkazuje dejstvo, da je pravna oseba tista, ki sploh ni izvedla nobenega konkretnega nadzorstva in da voznik ni ravnal krivdno oziroma z namenom škodovanja pravni osebi in ni upošteval navodil. Nalaganje tovora ureja Pravilnik o nalaganju in pritrjevanju tovora v cestnem prometu (Uradni list RS, št. 70/11). V odstavku 7.10 navodil je opredeljeno, da se smejo prikolice prevažati samo na za to primernih vozilih; posebej je izpostavljeno, da je potrebno prikolico prevažati z zategnjeno parkirno zavoro. Prekrškovni organ zato meni, da so bila navodila dana v nasprotju s pozitivno zakonodajo. Če bi voznik odstranil rudo na prikolici, na katero je pritrjena tudi parkirna - naletna zavora, tovora na tak način ne bi smel prevažati. To dejstvo je bilo preverjeno tudi pri proizvajalcu prikolic ... Malo verjetno je tudi, da je voznik usposobljen, da posega v tovor na tak način, saj je ruda serijsko privijačena na prikolico in so na njej vitalni deli (ročna zavora ter ostali električni in povezovalni sklopi). S tem je jasno izkazano, da voznik ni ravnal z namenom škodovanja pravni osebi, saj je ob upoštevanju danih nezakonitih navodil prav tako ravnal nezakonito. Podjetje kot naročnik prevoza bi moralo tega načrtovati tako, da bi se opravil skladno z zakonskimi pogoji, če to ne bi bilo mogoče, pa bi moral poskrbeti za dovoljenje za izredni prevoz. Ker prevoza prikolic z odstranjeno rudo ne bi bilo mogoče opraviti, je izkazano dejstvo, da je bil prevoz nepravilno načrtovan. Na načrtovanje samega prevoza voznik nima vpliva. Da se opravi tako, kot se dejansko je, je v interesu podjetja. Iz predpisov izhaja tudi dolžno nadzorstvo, saj mora biti tovor naložen v skladu z navodili za prevoz tovora. V konkretnem primeru v skladu s pravilnikom pravne osebe A. d.o.o. ni ravnal niti tisti, ki je dal navodila, kako naj se prevoz opravi, v konkretnem primeru A. A., in tudi direktor B. B., saj nista ravnala skladno z določbami pravilnika, ki napotuje na spoštovanje prometne zakonodaje in zakonodaje s področja nalaganja tovora in izrednih prevozov. Sodišče je zato površno preverilo ekskulpacijske razloge, še posebej, ker, kot je navedlo v sodbi, sploh ni zaslišalo prič in ni vpogledalo v pozitivno zakonodajo glede nalaganja tovora. Že s tem bi lahko ugotovilo, da so dokazi, ki jih podaja pravna oseba, namenjeni izključno temu, da bi se izkrivilo dejstva in bi se pravna oseba izognila odgovornosti za prekrške. Pravna oseba je bila pred izpodbijano odločitvijo že pravnomočno spoznana za odgovorno s pravnomočnimi odločbami o prekršku za prekrške pri prevozu vozil in prikolic (za prekrške po prvi in tretji alineji 16. odstavka 32. člena ter 19. odstavku 32. člena ZCes-1). Višjemu sodišču predlaga, da razveljavi izpodbijano sodbo in izda obsodilno sodbo.

3. Pravna oseba v odgovoru na pritožbo, vloženem po zagovornici, višjemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo.

4. Na podlagi 8. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 se izda sodba o prekršku, s katero se postopek ustavi, če so podane okoliščine, ki po tem zakonu izključujejo odgovornost za prekršek. V tretjem odstavku 14. člena ZP-1 so določeni pogoji, pod katerimi se pravna oseba lahko razbremeni odgovornosti za prekršek (tako imenovani ekskulpacijski razlogi). Ta določba je izjema od pravil odgovornosti pravne osebe, določenih v prvem in drugem odstavku 14. člena ZP-1, zato jo je potrebno tolmačiti ozko. V tretjem odstavku 14. člena ZP-1 je določeno, da ne glede na določbi prvega in drugega odstavka istega člena pravna oseba ni odgovorna za prekršek, če dokaže, da je bil prekršek storjen z namenom škodovanja tej pravni osebi ali z zavestnim kršenjem pogodbe, na podlagi katere storilec opravlja delo ali storitev za pravno osebo ali s kršenjem navodil ali pravil pravne osebe, ki je v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedla vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška.

5. Da bi sodišče lahko ocenilo vse bistvene in pravno relevantne navedbe, konkretno, ali je pravna oseba v zahtevi za sodno varstvo izkazala določeno stopnjo verjetnosti obstoja ekskulpacijskega razloga (prim. tudi sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. IV Ips 25/2014 z dne 15. 4. 2014, IV Ips 43/2014 z dne 24. 7. 2014, IV Ips 73/2014 z dne 21. 10. 2014, IV Ips 95/2014 z dne 20. 1. 2015 in IV Ips 97/2014 z dne 20. 1. 2015) in na njene navedbe vsebinsko odgovorila, mora najprej ugotoviti, katere so tiste okoliščine, ki v skladu z materialnim pravom izključujejo odgovornost za prekršek. Vrhovno sodišče je namreč že nekajkrat obravnavalo vprašanje dokaznega bremena v primeru, ko pravna oseba oziroma samostojni podjetnik posameznik uveljavlja obstoj ekskulpacijskih razlogov iz tretjega odstavka 14. člena ZP-1. V navedenih zadevah je sprejelo naslednja stališča: 1. sodišče se mora v obrazložitvi sodbe opredeliti do relevantnih navedb, s katerimi vlagatelj uveljavlja obstoj ekskulpacijskega razloga, 2. sodišče mora vlagatelju omogočiti izvajanje dokazov v zvezi z dokazovanjem obstoja ekskulpacijskega razloga, pri ugotavljanju dejanskega stanja pa mora upoštevati tudi načelo materialne resnice ter 3. vlagatelju ni treba prepričati sodišča, da je podan zatrjevani ekskulpacijski razlog, temveč zadostuje, da s predloženimi dokazi izkaže določeno stopnjo verjetnosti obstoja tega razloga.

6. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je prvostopenjsko sodišče presodilo, da je pravna oseba izpolnila dolžnost, da je osebo, ki je pooblaščena opravljati delo v njenem imenu, na njen račun in v njeno korist in z njenimi sredstvi, seznanila s pravili ravnanja v okviru njene dejavnosti, med drugim tudi z njegovimi dolžnostmi kot voznika, da pred nalaganjem preveri dimenzijo in težo tovora ter da s tovorom, ki presega dimenzije, brez dovoljenja ne sme začeti z vožnjo; voznik je bil seznanjen s Pravilnikom o notranji kontroli storilke, s pogodbo o zaposlitvi pri storilki z dne 1. 1. 2012 in podpisom izjave o seznanjenosti z zakonodajo, predpisi in navodili z dne 5. 1. 2013 pa se je obvezal ravnati skladno s predpisi (med drugim z Zakonom o varnosti cestnega prometa, Zakonom o prevozih v cestnem prometu, ZCes-1 in Pravilnikom o notranji kontroli) in je bil še posebej opozorjen na dolžnost, da pred nalaganjem preveri dimenzijo in težo tovora in o pekoračitvah takoj obvesti odgovorno osebo in da s tovorom, ki presega dimenzije, brez dovoljenja ne sme začeti z vožnjo. Po oceni sodišča je tako pravna oseba voznika seznanila, kako mora prevoz opraviti in katere predpise mora spoštovati, da do obravnavanih kršitev ne bi prišlo, s tem pa je po oceni sodišča storila vse, kar je bila po predpisih dolžna storiti, da bi prekrške preprečila, zato opustitev dolžnega nadzorstva kot materialna predpostavka njene odgovornosti za ravnanje voznika ni podana.

7. Iz odločbe o prekršku izhaja, da je v obravnavanem primeru neposredni storilec prekrška C. C., ki je prekrške storil pri opravljanju dejavnosti pravne osebe kot voznik na podlagi pogodbe o zaposlitvi v njenem imenu in s sredstvi pravne osebe, ko je vozil tovorno vozilo znamke MAN, s katerim je vlekel pol priklopno vozilo znamke OMAR, last pravne osebe, in je s skupino vozil prevažal tovor (...) ter storil prekrška po devetnajstem odstavku 32. člena ZCes-1 in devetem odstavku 74. člena ZPrCP. Iz obrazložitve odločbe o prekršku izhaja še, da je prekrškovni organ vozniku C. C. na kraju izdal plačilni nalog.

8. Glede na navedene sodbe Vrhovnega sodišča RS, v katerih je med drugim sprejelo tudi stališče, da mora sodišče pri ugotavljanju dejanskega stanja upoštevati tudi načelo materialne resnice iz 68. člena ZP-1, je pritožba prekrškovnega organa utemeljena. Sodišče mora namreč na podlagi prvega odstavka 68. člena ZP-1 po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodbe o prekršku, razen v primeru obdolženčevega priznanja; enako skrbno mora preiskati okoliščine in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist. Cilj postopka o prekršku je pravno pravilna in zakonita odločitev o obstoju ali neobstoju prekrška. Ta cilj lahko sodišče doseže le, kadar odločitev o posameznem dejanju ni odvisna le od predlagatelja in storilca prekrška, ki sodišču predlaga dokaze, temveč mora sodišče vselej izvesti tudi dokaze, ki jih predlagatelj ali storilec nista predlagala, vendar je takšen dokaz po oceni sodišča nujen za pravilno odločitev o prekršku. Sodišče mora torej po uradni dolžnosti ugotoviti vsa pravno relevantna dejstva, za katera oceni, da so pomembna za pravilno odločitev o prekršku. V postopku o prekršku mora pravno relevantna dejstva ugotoviti do takšne stopnje zanesljivosti, da je izključen vsakršen dvom o dejanju in storilcu, torej do prepričanosti. Sodišče mora v okviru načela materialne resnice po ugotovitvi vseh objektivnih in subjektivnih okoliščin storitve prekrška ugotoviti tudi okoliščine, pomembne za odločitev in odmero sankcij, ter obstoj morebitnih olajševalnih okoliščin.

9. V obravnavanem primeru prvostopenjsko sodišče ni postopalo skladno z navedenim načelom materialne resnice iz 68. člena ZP-1, saj je zgolj na podlagi navedb pravne osebe v zahtevi za sodno varstvo in priloženih dokazil zaključilo, da je storilka izkazala izpolnitev dolžnosti seznanitve voznika, kako mora dela opravljati oziroma da prevoza tovora ne sme opraviti brez dovoljenja, če presega dimenzije. Iz razlogov sodbe izhaja, da je sodišče zavrnilo izvajanje dodatnih dokazov z zaslišanjem voznika in priče A. A., ki naj bi vozniku dal navodila (9. točka).

10. Ker višje sodišče kot pritožbeno sodišče ni pristojno za vsebinsko odločanje o zahtevi za sodno varstvo, je ugodilo pritožbi, razveljavilo izpodbijano sodbo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v pristojno odločanje, da navedbe zahteve za sodno varstvo vsebinsko presodi.

11. Prvostopenjsko sodišče naj dopolni dokazni postopek z zaslišanjem voznika C. C. in A. A. glede navodil, da mora voznik demontirati najmanj eno rudo na eni od počitniških prikolic, ki jih je prevažal (kar bi verjetno lahko vplivalo tudi na varnost prevoza, kot v pritožbi navaja prekrškovni organ), s čimer bi dolžino tovora skrajšal; ugotovi naj, kdaj so bila vozniku takšna navodila dana, ali so bila dana za konkreten prevoz dne 14. 4. 2013 ter po potrebi izvede še druge dokaze. Pri ponovnem odločanju naj upošteva tudi 9. člen ZPrCP, ki ureja odgovornost delodajalcev, in na podlagi katerega morajo pravne osebe, samostojni podjetniki posamezniki, posamezniki, ki samostojno opravljajo dejavnost, ter organi in organizacije zagotoviti, da vozniki vozil, s katerimi opravljajo javni prevoz potnikov ali blaga oziroma prevoz oseb ali blaga za lastne potrebe, izpolnjujejo vse predpisane pogoje. Pri presoji naj upošteva še utemeljene pritožbene navedbe prekrškovnega organa, da se pravni osebi očita odgovornost za prekršek na podlagi prvega odstavka 14. člena ZP-1.