11. 5. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 20. aprila 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 445/2001 z dne 5. 9. 2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1596/99 z dne 21. 3. 2001 ter sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I P 175/98 z dne 10. 6. 1999 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V pravdnem postopku je bilo tožencu naloženo, da tožnikoma plača 800.000 oz. 700.000 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Vsa sodišča so kot protipraven poseg v osebnostne pravice tožencev ocenila nekatere njegove izjave v intervjuju v časopisu, ko je tožnikoma očital okoriščanje z nezakonito prodajo orožja.

2.V ustavni pritožbi pritožnik navaja, da se v izogib ponavljanju sklicuje na vse svoje navedbe pred vsemi tremi sodišči v pravdnem postopku, ki jih prilaga, in Ustavnemu sodišču predlaga, naj te navedbe šteje za navedbe ustavne pritožbe.

Nadalje še navaja, da sodišča niso upoštevala, da nikoli ni bilo dokazano, da je sporne trditve resnično izrekel. Navaja, da za sporni intervju ne obstoji magnetogram, prav tako pa intervjuja ni avtoriziral. Meni, da sta to edina dokaza, s katerimi bi bilo mogoče ugotavljati, ali je sporne besede izrekel. Meni, da novinar ni ravnal v skladu s kodeksom novinarjev, ko je objavil neavtoriziran intervju. Nasprotuje stališču Vrhovnega sodišča, da je besede, izrečene v intervjuju, mogoče dokazovati tudi z drugimi dokazi. Meni, da mu ne sme iti v škodo, da ni zahteval objave popravka, saj je to le pravica, ne pa obveznost stranke.

Meni, da razen izpovedi novinarja, vsi dokazi, na katere se sklicujejo sodišča, pomenijo le posredne dokaze, to pa ni dovolj za ugotovitev, da je resnično izrekel sporne besede.

B.

3.Glede pritožnikovega predloga, naj Ustavno sodišče kot navedbe ustavne pritožbe upošteva vse njegove navedbe v vlogah pred sodišči v pravdnem postopku, je treba pojasniti, da je ustavna pritožba posebno pravno sredstvo s posebnimi mejami preizkusa in posebnim namenom varstva. Stranka mora zato argumente, ki jih želi uveljaviti v postopku ustavne pritožbe, izrecno navajati in ni dovolj pavšalno sklicevanje na svoje vloge, ki jih je podala v pravdnem postopku.

4.Pri odločanju sodišč v pravdnem postopku je šlo za zadevo, ki se nanaša na dve ustavni pravici oziroma svoboščini - svoboda govora po 39. členu Ustave na eni strani in pravica do varstva osebnostnih pravic po 35. členu Ustave. Vendar za odločitev sodišč v pravdnem postopku v obravnavani zadevi ni bila bistvena opredelitev polja varovanja svobode govora na eni strani in polja varovanja osebnostnih pravic na drugi strani, pri čemer bi zato Ustavno sodišče na podlagi ustavne pritožbe lahko presojalo, ali je sodišče v konfliktu obravnavanih ustavnih pravic eno izmed njih omejilo preko ustavno dopustne mere. Pritožnik tudi v ustavni pritožbi ne uveljavlja, da izpodbijana sodba temelji na kakšnem pravnem stališču, ki je v nasprotju s svobodo govora po 39. členu Ustave in tudi zanj očitno ni sporno, da bi besede, kakršne je ugotovilo sodišče, predstavljale protipraven poseg v osebnostne pravice nasprotne stranke. Pač pa pritožnik v ustavni pritožbi uveljavlja, da navedenih besed ni izrekel. Jedro spora v obravnavani zadevi torej ni v opredelitvi razmerja med omenjenima ustavnima pravicama, pač pa v vprašanju pravilnosti dokazne ocene sodišča o obstoju določenih dejstev. S tem pritožnik v ustavni pritožbi oporeka zgolj pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja, za presojo pravilnosti dokazne ocene pa Ustavno sodišče ni pristojno. Zgrešeno je pričakovanje pritožnika, da bo Ustavno sodišče zgolj zato, ker gre za zadevo, ki se sicer nanaša tudi na dve ustavni pravici, prevzelo položaj pritožbenega sodišča z nalogo, da preverja prepričljivost dokazne ocene sodišča prve stopnje. Pravilnost ugotovitve dejanskega stanja Ustavno sodišče lahko preizkuša le posredno; namreč le preko presoje, ali je v postopku ugotavljanja dejstev bilo prekršeno kakšno ustavno jamstvo procesne narave. Takšnih kršitev pa pritožnik ne izkaže. Ni v neskladju s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino pravno stališče, da je besede, izrečene v intervjuju, mogoče dokazovati tudi z drugimi dokazi, ne le z magnetogramom in avtorizacijo. Ali je sodišče te druge dokaze pravilno ovrednotilo in iz njih izvedlo pravilne zaključke o pravno relevantnih dejstvih, pa Ustavno sodišče, kot je pojasnjeno zgoraj, ni pristojno preizkušati.

5.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kakor jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger