Jedro

Akt o imenovanju je posamični akt in ne upravni akt. Zato kandidatu v postopku imenovanja ne gredo vse pravice, ki jih sicer zagotavlja ZUP/86. Izbira med kandidati, ki izpolnjujejo zakonite pogoje, ni odločanje po prostem preudarku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. U 2746/97 z dne 26.1.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je vrhovno sodišče v senatu na prvi stopnji zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke št. ... (K1) z dne 2.10.1997. V obrazložitvi navaja, da je tožena stranka na predlog ministra za pravosodje na svoji 30. seji dne 2. oktobra 1997 odločila, da imenuje M.B. na mesto vodje višjega državnega tožilstva na Višjem državnem tožilstvu v K. za dobo 6 let. Tožnikovo tožbo, s katero je uveljavljal nepravilno uporabo določb 20. in 23. člena Zakona o državnem tožilstvu (Uradni list RS, št. 63/94 - ZDT), kršitve pravil postopka in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, je sodišče prve stopnje zavrnilo. Šesti odstavek 23. člena ZDT določa, da ne glede na določbo petega odstavka tega člena in četrtega odstavka 20. člena tega zakona odloči o imenovanju oziroma napredovanju na mesto vodje višjega ali okrožnega državnega tožilstva Vlada Republike Slovenije na predlog ministra za pravosodje in to po poprejšnjem mnenju personalne komisije in generalnega tožilca Republike Slovenije, kolikor ta zakon ne določa drugače. Na podlagi citirane določbe, kot tudi njene uvrstitve v poseben, 2. oddelek III. poglavja zakona z naslovom: "Napredovanje državnih tožilcev", prvostopno sodišče razlaga, da je postopek o imenovanju vodje višjega ali okrožnega državnega tožilstva drugačen od postopka imenovanja državnih tožilcev. Različnost postopka je pogojena s posebno vlogo vodje državnega tožilstva, ki izhaja iz določb prvega in tretjega odstavka 56. ter 7. člena ZDT. Po presoji sodišča prve stopnje sta mnenji personalne komisije in generalnega državnega tožilca fakultativne narave, kar pomeni, da se minister ni dolžan ravnati po njih. Obveznost mnenja po petem odstavku 20. člena ZDT pa je izjema od splošnega pravila, ki je ni možno razširjeno uporabljati za vse primere, za katere je predvideno mnenje personalne komisije. Zato sodišče zavrača ugovor tožeče stranke, da bi morala personalna komisija razvrstiti kandidate za vodjo državnega tožilstva v smislu drugega odstavka 20. člena ZDT. Ker mnenje personalne komisije po 23. členu ZDT ni enako mnenju personalne komisije po 20. členu ZDT, gre za dva povsem različna postopka imenovanja in je brezpredmetno kakršnokoli razvrščanje kandidatov v mnenju personalne komisije v primeru postopka za imenovanje vodij državnega tožilstva. Ob dejstvu, da sta personalna komisija in generalni državni tožilec ugotovila, da oba kandidata za mesto vodje Višjega državnega tožilstva v K. izpolnjujeta pogoje, ni utemeljen očitek, da dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno in da tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje tožbo zavrnilo.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Trdi, da po pravilnem tolmačenju zakonskih določb vsebinski posegi ministrstva za pravosodje v delo državnih tožilstev niso dopustni. Funkcija vodje državnega tožilstva se sestoji iz upravne vloge, ker je vodja državnega tožilstva odgovoren ministru za pravosodje, nadzorstvene pristojnosti vodje državnega tožilstva pa se nanašajo predvsem na nadzor vsebine dela državnih tožilcev oziroma nižjih državnih tožilstev, kar je strokovni nadzor. Funkcija vodje državnega tožilstva torej ni zgolj upravna in v tem delu podrejena ministru za pravosodje, temveč je predvsem strokovna, ker je vodja višjega državnega tožilstva odgovoren za delo nižjih državnih tožilstev, predvsem v strokovnem smislu, četudi so tožilci pri svojem delu samostojni. Celovito gledanje na vlogo in položaj vodij državnih tožilstev pokaže, da je najbolj pomembna strokovna plat te funkcije. V luči tega sta vloga personalne komisije in generalnega državnega tožilca Republike Slovenije tudi v postopku imenovanje vodij državnih tožilstev nadvse pomembni. Tožnik opozarja, da z mnenjem personalne komisije, kakor tudi z mnenjem generalnega državnega tožilca, izdanima na podlagi šestega odstavka 23. člena ZDT med postopkom ni bil seznanjen in mu ni bilo omogočeno izraziti svoja stališča in ponuditi ustrezna pojasnila pred odločanjem Vlade Republike Slovenije. Po tožnikovem mnenju je postopek imenovanja vodij državnih tožilcev kot sledi iz različnih interpretacij ZDT očitno nedodelan, kar pa ne pomeni, da ni mogoče uporabiti poleg ZDT še splošnih določb upravnega postopka, vse v sozvočju z Ustavo RS. Kolikor torej minister za pravosodje v tem postopku ni vezan na mnenje personalne komisije in generalnega državnega tožilca Republike Slovenije, pa to nikakor ne pomeni, da si slednji in tožena stranka diskrecijsko pravico lahko razlagata na grajani način. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje, podrejeno pa sodbo razveljavi in odločbo vlade odpravi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da sta postopek imenovanja državnih tožilcev, opredeljen v določbah 17. do 22. člena ZDT, in postopek imenovanja oziroma napredovanja vodij višjega ali okrožnega državnega tožilstva, opredeljen v določbi šestega odstavka 23. člena ZDT, dva povsem različna postopka in da to drugačnost narekujejo hierarhični odnosi, opredeljeni v ZDT, posebna vloga vodje državnega tožilstva, ter izvajanje nadzora, ki ga po zakonu opravlja tudi ministrstvo za pravosodje. Zato sta tudi po presoji pritožbenega sodišča mnenji personalne komisije in generalnega državnega tožilca iz 23. člena ZDT neobvezujoči in se minister ni dolžan ravnati po njih, medtem ko je mnenje iz petega odstavka 20. člena ZDT obvezujoče, kar pa je izjema, ki je ni mogoče širiti. Res je, da tak način izbire omogoča določen vpliv izvršilne oblasti na kadrovanje najvišjih nosilcev funkcij v državnih tožilstvih, vendar s tem ne gre za poseganje v vsebino strokovnega dela. Tudi ne drži tožnikov ugovor, da je imenovanje vodje diskrecijska pravica, kot jo ureja Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). Ker je akt o imenovanju posamični akt (2. odstavek 3. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97 - popr.) in ne upravni akt, kandidatu v postopku imenovanja ne gredo vse pravice, ki jih sicer zagotavlja ZUP/86. Kandidati, ki se prijavijo na razpis za vodjo državnega tožilstva, imajo ob izpolnjevanju zakonitih pogojev le pravico potegovati se za imenovanje, nimajo pa pravice biti imenovani. Izbira med takimi kandidati ni odločanje po prostem preudarku. Zato niti minister za pravosodje, ki je oblikoval predlog za imenovanje, niti tožena stranka, ki je odločila o imenovanju, nista bila vezana s pogoji, ki jih pri odločanju po prostem preudarku nalaga ZUP/86 (drugi odstavek 4. člena in tretji odstavek 209. člena). Da pa je imenovani vodja izpolnjeval zakonite pogoje za imenovanje, v tem primeru sploh ni sporno. Zato kakšne tožnikove pravice ali pravne koristi z izpodbijano odločbo in v postopku pred njeno izdajo niso bile kršene. Tudi ni pravne podlage za trditev, da bi minister moral obveščati kandidata o njegovi neizbiri oziroma katerega kandidata bo predlagal vladi za imenovanje vodje, saj ZDT tega ne predpisuje. Z aktom o imenovanju, ki se objavi v Uradnem listu RS (3. odstavek 17. člena ZDT) pa se je tudi tožnik lahko seznanil z odločitvijo vlade.

Pritožbeno sodišče je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS.