Jedro

Zakonska omejitev uveljavljanja povračila zaradi izgube zavarovalnih pravic po 7. členu ZOZP velja zgolj za glavnico povračila oškodovancem, ne pa tudi za morebitne zamudne obresti.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: "1. Tožena stranka R. P. je dolžna plačati tožeči stranki Z. T. d.d., OE N. m., znesek 11.497,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 30.11.2006 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti njene pravdne stroške v znesku 244,94 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dneva po izteku 15-dnevnega roka do plačila." Pritožba tožene stranke se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 131,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila, sama pa krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Tožeča stranka v postopku zahteva plačilo zneskov, ki jih je izplačala oškodovancem v prometni nezgodi dne 14.2.2004, ki jo je povzročil toženec kot voznik osebnega avtomobila pod vplivom alkohola. Sodišče je tožbenemu zahtevku delno ugodilo do višine 8.345,85 EUR, v presežku pa ga je zavrnilo z obrazložitvijo, da ima zavarovalnica glede na določilo 7. člena ZOZP pravico uveljavljati povračilo izplačane odškodnine največ v znesku 2.000.000,00 SIT oziroma 8.345,85 EUR. Odločilo je tudi, da je tožena stranka tožeči dolžna povrniti njene pravdne stroške v znesku 244,94 EUR.

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava. Sodišče je napačno uporabilo določilo 7. člena ZOZP, saj je tožeča stranka uveljavljala glavnico 11.497,20 EUR, ki vključuje zakonsko določeni maksimum za povračilo škode 2.000.000,00 SIT skupaj s pripadajočimi obrestmi od dne, ko je tožnici škoda nastala, do dne vložitve tožbe. Višina vtoževanega zneska je utemeljena z že predloženimi dokazi, zato je tožnica upravičena do celotnega vtoževanega zneska.

Tožena stranka pa v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku. Navaja, da ji je v pravdi uspelo izpodbiti domnevo vinjenosti, saj je dokazala, da tožnik kot voznik v času nezgode ni bil v alkoholiziranem stanju in ni imel preko 0,5 g/kg alkohola niti 10,855 minimolov alkohola v krvi. Dokazi z izvedenskim mnenjem izvedenke dr. M. Z. K. in zaslišanjem prič E. T., T. T. in D. T. o okoliščinah časa in količine zaužite pijače pred odhodom, so potrdili, da je bila ob nezgodi stopnja alkoholiziranosti toženca izpod 0,5 g/kg telesne teže. Izvedenka je izračunala kot najverjetnejšo stopnjo 0,47 g/kg. Tožeča stranka v tožbi ni zatrjevala vpliva alkohola in posledično upravljanja vozila pod vplivom vinjenosti v primeru druge možne variante 4. točke 1. odstavka 3. člena SPAO, to je v primeru izkazovanja znakov alkoholiziranosti. Sodišče je po uradni dolžnosti postavilo izvedenki nalogo ugotavljati učinek ocenjene koncentracije alkohola v krvi na voznika ter na podlagi mnenja ugodilo zahtevku. S tem je prekoračilo obseg spornega predmeta in kršilo 180. člen v povezavi z 286. členom in 324. členom ZPP. Ugodilo je zahtevku na neobstoječi dejanski navedbeni in dokazni podlagi. Glede na zmotne dejanske ugotovitve je sodišče prve stopnje tudi kršilo materialno pravo. Toženec je bil v pogodbeni zavezi do zavarovalnice. Tožeča stranka bi imela regres, če bi dokazala obstoj stopnje vinjenosti z več kot 0,5 g/kg alkohola v krvi. Ker pa je dokazana nižja stopnja, bi ob pravilni uporabi materialnega prava sodišče ne smelo uporabiti domneve alkoholiziranosti.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, da je bila v času nezgode pod vplivom alkohola v smislu 4.a točke 1. odstavka 7. člena Splošnih pogojev za zavarovanje pravne zaščite zaradi uporabe motornega vozila - PG-PRZ03-2 (v nadaljevanju Splošni pogoji). Tožencu namreč domneve alkoholiziranosti ni uspelo izpodbiti. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene vseh izvedenih dokazov, predvsem izvedeniškega mnenja izvedenke za forenzično toksikologijo in alkoholometrijo M. Z. K., namreč zaključilo, da ne sprejema trditev tožnika, da alkohola ni užival že pred prihodom v C. b.. Tak zaključek je sodišče logično obrazložilo na 3. strani sodbe, tem razlogom pa se v izogib ponavljanju pridružuje tudi pritožbeno sodišče. Drži sicer pritožbena navedba, da je izvedenka dopustila možnost (in ne navedla kot najverjetnejše!), da se del alkohola, spit neposredno pred škodnim dogodkom, takrat še ni absorbiral, zato v času nezgode dosežena stopnja alkohola v krvi ne bi bila presežena, ob kasnejši laboratorijski analizi pa bi bila zaznana močnejša koncentracija. Vendar pa bi to pomenilo, da je toženec za dosego dovoljenih 0,54 g alkohola na kg telesne teže moral uživati alkoholne pijače že pred prihodom v C. b., saj bi sicer v času odvzema krvi zaradi absorbcije alkohola ob zgolj 3 dcl vina preizkus prikazal največ 0,14 g alkohola na kg telesne teže. Uživanje večjih količin alkohola pa je toženec zanikal. Pritožbene navedbe o tem, da tožeča stranka ni dokazala, da je v času nezgode toženec bil v alkoholiziranem stanju, se tako pokažejo kot neutemeljene, neresnična pa je tudi navedba, da je izvedenka kot najverjetnejše izračunala stanje 0,47 g/kg alkohola v krvi.

Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo očitanih kršitev določb pravdnega postopka iz 180. v zvezi z 286. in 324. členom ZPP. Tožbenemu zahtevku je namreč ugodilo, ker je ocenilo, da toženec ni izpodbil domneve alkoholiziranosti in ne na podlagi neobstoječe dejanske navedbene in dokazne podlage ter so nasprotne pritožbene trditve neutemeljene. Posledično pa je sodišče tudi pravilno uporabilo določilo Splošnih pogojev o izgubi zavarovalnih pravic.

Pritožba tožeče stranke utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno upoštevalo zakonsko določeni maksimum za povračilo škode (2.000.000,00 SIT) v času odločanja sodišča prve stopnje. Res tožeča stranka v skopih tožbenih navedbah ni posebej poudarila, da je od toženca že ob postavitvi regresnega zahtevka zahtevala zgolj znesek v višini zakonsko določenega maksimuma iz 7. člena ZOZP, je pa to razvidno iz predloženih prilog (A10, A11, A12, A14 spisa). Tožeča stranka je svoj zahtevek z ustrezno trditveno podlago pravočasno dopolnila na 1. naroku za glavno obravnavo, ko je navedla, da je vtoževala glavnico 2.004.195,80 SIT (2.000.000,00 SIT + revalorizacijske obresti 4.193,80 SIT, katerim tožena stranka ni specificirano ugovarjala), od te glavnice pa kapitalizirala obresti od 9.5.2004 do 30.11.2006 v višini 750.994,50 SIT, skupaj torej 2.755.190,30 SIT ali 11.497,20 EUR z zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje. Tožeča stranka je torej do vtoževanega zneska v celoti upravičena, saj se zakonsko določeni maksimum za povračilo škode lahko nanaša le na čas izplačila odškodnine in postavitve regresnega zahtevka, od takrat dalje pa lahko tožeča stranka na omenjeni zakonsko limitirani znesek v primeru zamude s plačilom tožene stranke obračuna tudi zamudne obresti.

Sodišče druge stopnje je glede na navedeno pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo na podlagi določila 5. alinee 358. člena ZPP, pritožbo tožene stranke pa je zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o spremembi sodbe na ugotovljene stroške tožeče stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje ni vplivala, saj so ji bili ti že v celoti priznani. Tožena stranka pa je dolžna tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške, ki jih je sodišče odmerilo glede na priglasitev, v skladu z Zakonom o sodnih taksah in predstavljajo znesek sodne takse za pritožbo. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odstavka 154. v zvezi s 165. členom ZPP.