Jedro

Pritožbo zoper sklep o zavrženju njegove ponovne pritožbe je bilo treba zavrniti.

Toženec že več kot dve leti onemogoča pravice tožeče stranke do učinkovitega pravnega varstva in sojenja brez nepotrebnega odlašanja z vlaganjem pravnih sredstev oziroma njihovim kopičenjem. Pri tem ne gre le za ravnanje v neskladju s standardom procesne skrbnosti ampak zlorabo v postopku. Zato je izrečena sankcija denarne kazni.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom V P 2734/2014-98 z dne 20. 2. 2017 zavrglo pritožbo tožene stranke, vloženo 3. 1. 2017 zoper sodbo V P 2734/2014-71, s sklepom V P 27134/2014-100 z dne 12. 6. 2017 pa je odločilo, da se toženca zaradi zlorabe procesnih pravic kaznuje z denarno kaznijo v višini 300,00 EUR.

2. Toženec je proti navedenima sklepoma vložil pravočasni pritožbi. V obeh uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijana sklepa razveljavi.

3. V pritožbi zoper prvi navedeni sklep navaja, da je sodišče kršilo materialno pravo, da je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, da je na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo, izpodbijanega sklepa pa tudi ni mogoče preizkusiti, saj iz obrazložitve ni razvidno, na kakšen način je sodišče prišlo do navedenega zaključka.

4. V pritožbi zoper drugi sklep navaja, da ga ni mogoče preizkusiti, saj iz obrazložitve ni razvidno, na kakšen način je sodišče prišlo do zaključka o zlorabi pravice z namenom škodovati drugemu, kdo je drugi ter kakšno škodo naj bi utrpel. Nima in tudi ni imel namena nikomur škodovati niti ne šikanirati nasprotne stranke. V pravdnem postopku ima osnovno dolžnost vestno in požrtvovalno zastopati svoje interese ter uporabiti vsa dopustna pravna sredstva. To pa ne more biti v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem. Sodišče poziva, naj se vzdrži izvajanju oblastniškega nasilja nad njim, saj se le poslužuje pravnih sredstev. Meni, da je sodišče z izpodbijanim sklepom napačno uporabilo materialno pravo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Iz spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje v sporu med pravdnima strankama odločilo s sodbo 22. 4. 2015, s katero je vzdržalo v veljavi sklep v izvršbi, v katerem je bilo tožencu naloženo, da tožeči stranki plača 3.513,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter izvršilnimi stroški v višini 46,00 EUR ter plača pravdne stroške v znesku 688,35 EUR.

7. Zoper sodbo se je toženec pritožil. Ker ni plačal sodne takse za pritožbo, mu je sodišče poslalo plačilni nalog, zoper katerega je ugovarjal. Ugovor je sodišče s sklepom zavrnilo, toženec pa je zoper sklep vložil pritožbo. Ker tudi za to ni plačal sodne takse, mu je sodišče poslalo nalog za plačilo takse, ki mu je ugovarjal. Ugovor je sodišče prve stopnje zavrnilo, zoper izdani sklep pa je toženec vložil pritožbo. Drugostopenjsko sodišče je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo. Toženec ni plačal sodne takse za pritožbo zoper sodbo, ampak je podal predlog za oprostitev plačila sodne takse. Sodišče ga je pozvalo na dopolnitev predloga, saj mu ni predložil izjave o premoženjskem stanju. Ker predloga ni dopolnil, je sodišče njegov predlog za oprostitev plačila sodne takse zavrglo. Tudi zoper ta sklep je vložil pritožbo, ki pa jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep. Toženec je nato ponovno (drugič) vložil pritožbo zoper sodbo z dne 22. 4. 2015. Pritožba je povsem identična tisti, ki jo je zoper sodbo vložil prvič in glede katere zaradi toženčevega postopanja še niso bili izpolnjeni pogoji, da bi jo prvostopenjsko sodišče posredovalo v odločanje pritožbenemu sodišču. Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da je druga pritožba prepozna in jo je zavrglo, saj je bila vložena leto in pol po preteku pritožbenega roka.

8. Iz povzetih dejanj toženca v postopku s pritožbo zoper citirano sodbo izhaja neutemeljenost pritožbe, s katero uveljavlja pomanjkljivost sklepa zaradi neobrazloženosti, nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in napačno uporabo materialnega prava. Pritožbo zoper sklep o zavrženju njegove ponovne pritožbe je bilo zato treba zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

9. Prav tako iz povzetka toženčevih procesnih dejanj v postopku s pritožbo zoper sodbo izhaja neutemeljenost njegove pritožbe zoper sklep o kaznovanju zaradi zlorabe procesnih pravic. Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo določbe 11. člena ZPP, ki določa procesno odgovornost tako sodišča kot tudi strank. Sodišče si mora prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški ter onemogočiti vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke v postopku. Če te zlorabljajo pravice, ki jih imajo po ZPP, z namenom škodovati drugemu ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem, se zoper njih lahko uporabi represivni ukrep oziroma izreče denarna kazen. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da toženec s svojimi dejanji jasno kaže namen zavlačevanja postopka in preprečitev nastopa pravnomočnosti sodbe z vlaganjem identičnih ugovorov zoper izdane plačilne naloge, ki so vsebinsko prazni, z nepopolnim predlogom za taksno oprostitev, ki ga ni dopolnil in se zoper njega pritožil in končno s ponovno vložitvijo pritožbe zoper sodbo, ki jo je že vložil in katere predložitev v reševanje pritožbenemu sodišču s svojimi procesnimi dejanji že več kot dve leti onemogoča. 10. Pri tem se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na varstvo lastnega interesa in pravico do pravnega sredstva. Ta njegova pravica je v konkurenci s pravicami do enakega varstva pravic, pravico do učinkovitega pravnega varstva in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki jih ima nasprotna stranka. Pritrditi je treba tožencu, da je v njegovem interesu, da izrabi pravna sredstva, ki so mu na voljo zoper neugodno sodno odločbo. Vložitev pritožbe nujno podaljša postopek in zato stranki tega dejanja ni mogoče šteti v breme. Stranki pa gre v breme, če vlaga številne neutemeljene pritožbe, ki so vsebinsko prazne in povsem identične in zaradi katerih je mogoče stranki očitati, da povzroča zamudo pri sojenju. Dolžnost sodišča je, da o pravnem sredstvu odloči čimhitreje oziroma v razumnem roku. Hkrati je njegova dolžnost, ob odgovornosti države, da poskrbi za takšno ureditev pravdnega postopka, ki strankam onemogoča zavlačevanje postopka, da poskrbi za zagotovitev sankcioniranja strank, ki postopek zavlačujejo. Korektnost v ravnanju na stranke ne more biti naslovljena le kot prošnja, saj bi ostala brez učinka, temveč kot zahteva z jasnimi sankcijami. Toženec že več kot dve leti onemogoča pravice upnika oziroma tožeče stranke do učinkovitega pravnega varstva in sojenja brez nepotrebnega odlašanja z vlaganjem pravnih sredstev oziroma njihovim kopičenjem. Pri tem ne gre le za ravnanje v neskladju s standardom procesne skrbnosti ampak zlorabo v postopku. Prvostopenjsko sodišče je zato tožencu utemeljeno izreklo sankcijo denarne kazni, pri njeni odmeri pa ustrezno upoštevalo vse relevantne okoliščine. Pri odmeri višine denarne kazni je upoštevalo, da je bil toženec že pred izrekom denarne kazni dvakrat opozorjen na možnost sankcioniranja, in sicer tako v sklepu pritožbenega sodišča kot tudi prvostopenjskega, hkrati pa tudi na opozorilni namen izrečene kazni.

11. Toženčeva pritožba je glede na navedeno neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti ter potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).