Jedro

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo pravilno zavrnila tožnikovo prošnjo za brezplačno pravno pomoč potem, ko je ugotovila, da ni izpolnjen pogoj, določen v 4. alinei 24. člena ZBPP, ker sklep o izvršbi v zadevi, v zvezi s katero je tožnik zaprosil za dodelitev brezplačne pravne pomoči temelji na izvršljivi sodni odločbi, in sicer sklepu Okrožnega sodišča v zvezi s sklepom Višjega sodišča, pri čemer tožnik svojih pavšalnih trditev, da tožena stranka ni upoštevala 26. člena v zvezi s 55. členom Zakona o izvršbi niti ne konkretizira niti ne navede in ne obrazloži okoliščin, ki naj bi jih tožena stranka ne upoštevala.

Kdaj se šteje, da je zadeva očitno nerazumna je na abstraktni ravni opredelil že zakonodajalec z določbo 2. odstavka 24. člena ZBPP.

Ker iz določb ZBPP ne izhaja, za kolikšno stopnjo verjetnosti izgleda za uspeh naj bi šlo pri izpolnjevanju tega objektivnega pogoja, je zato v pristojnosti organa za brezplačno pravno pomoč, da o odobritvi brezplačne pravne pomoči odloči po prostem preudarku. Sodna presoja prostega preudarka v upravnem sporu pa je zadržana, kot izhaja iz določbe 3. odstavka 38. člena ZUS, po kateri upravno sodišče v takem primeru preveri, ali je izpodbijani akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Po presoji sodišča je imela tožena stranka dovolj podatkov v predloženih spisih predmetne zadeve za svoj zaključek, da tožnik ni izkazal verjetnega izgleda za uspeh in zato zadeve ni razumno sprožati glede na sam izid, saj predlagana izvršba temelji na izvršljivi sodni odločbi.

Kot pogoji pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči se upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga svojo prošnjo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči v izvršilni zadevi Okrajnega sodišča v A. Tožena stranka v obrazložitvi navaja, da iz listin, ki jih je prošnji priložil tožnik, izhaja, da je tožnik prejemnik denarne socialne pomoči po odločbi CSD A z dne 11. 2. 2003, zato tožnikovega premoženjskega stanja ni potrebno podrobneje ugotavljati, ker gre za upravičenost do brezplačne pravne pomoči na podlagi 2. odstavka 12. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 48/01, v nadaljevanju: ZBPP). Navaja še, da mora poleg izkazane socialne ogroženosti biti pri dodelitvi brezplačne pravne pomoči izpolnjen tudi t.i. postopkovni pogoj, to je pogoj, ki se nanaša na postopek v zvezi s katerim se prosi za brezplačno pravno pomoč, kot določa 24. člen ZBPP. Potrebno je ugotoviti ali zadeva ni očitno nerazumna, ali ima verjeten izgled za uspeh v pravdi in jo je razumno sprožati ali se braniti oziroma ugovarjati v postopku s pravnimi sredstvi. Tožena stranka ob vpogledu v spis Okrajnega sodišča v A ugotavlja, da se izvršilni postopek zoper tožnika kot dolžnika vodi na podlagi izvršilnega predloga upnika na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v B z dne 17. 1. 2002 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v B zaradi terjatve v višini 200.000,00 SIT in 13.300,00 SIT stroškov izvršilnega postopka, ki mu je Okrajno sodišče v A ugodilo s sklepom z dne 2. 4. 2003, zoper katerega je tožnik pravočasno vložil ugovor. Tožena stranka ugotavlja, da sklep o izvršbi temelji na izvršljivi sodni odločbi in ocenjuje, da ni podan nobeden od razlogov, ki preprečujejo izvršbo po 55. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju. Tožena stranka zaključuje, da tožnik v izvršilni zadevi Okrajnega sodišča v A nima verjetnega izgleda za uspeh. Ker tožnikova prošnja tako ne zadosti vsebinskemu pogoju za dodelitev brezplačne pravne pomoči, jo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila.

Tožnik se z uvodoma navedeno odločbo ne strinja, zato vlaga tožbo v upravnem sporu v kateri uveljavlja razloge bistvene kršitve določb pravdnega in upravnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter kršenja določb Ustave Republike Slovenije, in sicer 2. člena, 14. člena, 22. člena, 23. člena in 35. člena. Navaja, da je tožena stranka zmotno ocenila, da v zadevi, v zvezi s katero je tožnik uveljavljal prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, niso izpolnjeni pogoji iz 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, ki preprečujejo izvršbo. Navaja, da v predmetni zadevi tožnik ni prejel predloga za izvršbo upnika in tako niso izpolnjene procesne predpostavke, da bi se po njegovem ugovoru lahko sploh pričela pravda. Sodišče ni upoštevalo določbe 1. odstavka 26. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju v zvezi s 1. odstavkom 55. člena istega zakona, saj tožnik po opravljeni kompenzaciji upniku ne dolguje ničesar in tako upnik ni izpolnil pogoja iz 1. odstavka 26. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju. Navaja še, da ga je na podlagi 13. člena Zakona o sodnih taksah okrajno sodišče oprostilo plačila sodnih taks v zadevi s sklepom z dne 29. 4. 2003, na katerega pa je tožnik podal pritožbo, o kateri še ni odločeno, kar posledično pomeni, da niso bile izpolnjene zakonske določbe glede predhodnega vprašanja in je tako navedeni sklep z dne 12. 5. 2003 nezakonit in preuranjen. Tožnik glede na navedeno predlaga sodišču, da v celoti odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke in ji naloži, da postopek nadaljuje, ko bodo za to izpolnjeni pogoji glede na navedeno pritožbo dolžnika.

Tožena stranka je sodišču dostavila predmetne spise in podala odgovor na tožbo, v katerem je navedla, da v celoti vztraja pri razlogih, navedenih v izpodbijani odločbi. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na podlagi 3. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) ni prijavilo svoje udeležbe v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o brezplačni pravni pomoči (dalje: ZBPP), ki je pričel veljati dne 11. 9. 2001, je opredelil pojem brezplačne pravne pomoči z določbo 1. odstavka 1. člena, po kateri je brezplačna pravna pomoč uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine, te pravice ne bi mogla uresničiti. Po določbi 1. odstavka 13. člena ZBPP je do brezplačne pravne pomoči upravičena oseba, ki glede na svoj finančni položaj in glede na finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje ne bi zmogla stroškov sodnega postopka. Po mnenju sodišča je pravilno stališče tožene stranke, da se finančni položaj tožnika, ki je prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči priložil v postopku odločbo Centra za socialno delo A z dne 11. 2. 2003, iz katere je razvidno, da je tožnik prejemnik denarne socialne pomoči, na podlagi 2. odstavka 12. člena ZBPP ne ugotavlja (izredna brezplačna pravna pomoč). Po presoji sodišča pa je pravilno tudi stališče tožene stranke v zvezi z ostalimi pogoji, ki morajo biti poleg pogoja glede finančnega in socialnega položaja prosilca dodatno izpolnjeni, da se lahko ugodi prošnji za brezplačno pravno pomoč.

Pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči se namreč na podlagi določbe 24. člena ZBPP kot dodatni pogoj (alternativno) upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna (1. alinea), da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialnoekonomski položaj (2. alinea), da je pričakovani izid zadeve za prosilca oziroma njegovo družino življenjskega pomena (3. alinea), da ima zadeva verjeten izgled za uspeh in jo je razumno sprožati ali se braniti ali ugovarjati v postopku s pravnimi sredstvi (4. alinea) in ali je nerešena zadeva razlog, da se je oseba znašla v življenjski stiski (5. alinea). Po presoji sodišča je tožena stranka na podlagi citirane določbe z izpodbijano odločbo pravilno zavrnila tožnikov prošnjo za brezplačno pravno pomoč v obravnavanem primeru potem, ko je ugotovila, da ni izpolnjen pogoj, določen v 4. alinei 24. člena ZBPP, ker sklep o izvršbi v zadevi, v zvezi s katero je tožnik zaprosil za dodelitev brezplačne pravne pomoči temelji na izvršljivi sodni odločbi, in sicer sklepu Okrožnega sodišča v B z dne 17. 1. 2002 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v B z dne 21. 3. 2002, pri čemer tožnik svojih pavšalnih trditev, da tožena stranka ni upoštevala 26. člena v zvezi s 55. členom Zakona o izvršbi niti ne konkretizira niti ne navede in ne obrazloži okoliščin, ki naj bi jih tožena stranka ne upoštevala. Zato je pravilen zaključek tožene stranke, da tožnik kot prosilec za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zadevi, zaradi katere je zaprosil za brezplačno pravno pomoč ne bi uspel, saj je zadeva očitno nerazumna in nima verjetnega izgleda za uspeh. Kdaj se šteje, da je zadeva očitno nerazumna je na abstraktni ravni opredelil že zakonodajalec z določbo 2. odstavka 24. člena ZBPP, po kateri se zadeva šteje kot očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev tudi, če bi njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanje in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale. Ker iz določb ZBPP ne izhaja, za kolikšno stopnjo verjetnosti izgleda za uspeh naj bi šlo pri izpolnjevanju tega objektivnega pogoja, je zato v pristojnosti organa za brezplačno pravno pomoč, da o odobritvi brezplačne pravne pomoči odloči po prostem preudarku. Sodna presoja prostega preudarka v upravnem sporu pa je zadržana, kot izhaja iz določbe 3. odstavka 38. člena ZUS, po kateri upravno sodišče v takem primeru preveri, ali je izpodbijani akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Po presoji sodišča pa v obravnavani zadevi prosti preudarek ni bil uporabljen na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen niti niso bile z izpodbijano odločbo prekoračene meje prostega preudarka. Po presoji sodišča je imela tožena stranka dovolj podatkov v predloženih spisih predmetne zadeve, v zvezi s katero je tožnik zaprosil za dodelitev brezplačne pravne pomoči, za svoj zaključek, da tožnik ni izkazal verjetnega izgleda za uspeh in zato zadeve ni razumno sprožati glede na sam izid, saj predlagana izvršba temelji na izvršljivi sodni odločbi, sklepu Okrožnega sodišča v B z dne 17. 1. 2002 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v B z dne 21. 3. 2002. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, ki ga tožnik v tožbi ne izpodbija, je tožena stranka pravilno uporabila določilo 4. alinee 1. odstavka 24. člena ZBPP, zato je njena odločitev pravilna in zakonita. Ker se kot pogoji pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga svojo prošnjo, na pravilno odločitev tožene stranke ne morejo vplivati niti tožbene navedbe o domnevno nerešenem predhodnem vprašanju, ki se nanaša na plačilo sodnih taks, pri čemer iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče ugodilo predlogu tožnika za oprostitev plačila sodnih taks. Ker je tožena stranka v obravnavani zadevi po presoji sodišča pravilno in skladno s podatki v spisih ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev, ki jih ZBPP določa za odobritev brezplačne pravne pomoči, je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.