Jedro

Konkretnih okoliščin v zvezi s silo, grožnjo oz. zvijačo sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Zgolj dejstvo, da je bilo plačilo domske oskrbe oz. odpis davkov pogojevan z izročitvijo premoženja, pa še ne kaže na obstoj elementov iz 5. člena ZDen. Predpisi so dopuščali tedaj poravnavo davščin z izročitvijo zemljišča, seveda pa le, če gre za svobodno voljo tudi davčnega zavezanca. Svobodna volja mora biti seveda podana tudi, ko gre za odločitev o prepustitvi premoženja v zameno za plačilo domske oskrbe. Ugotovitve, da svobodna volja ni bila podana, izpodbijani sklep ne vsebuje

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom predlog predlagateljice za denacionalizacijo premoženja upravičenca F.S., pok. A., nazadnje bivajočega v K., ki je bilo predmet odpovedi lastninske pravice v korist družbene skupnosti podane pred Občinskim sodiščem v S. dne 22.4.1966 pod opr. št. Ri 183/66, zavrnilo ter glede stroškov odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper sklep se je predlagateljica pritožila. Uveljavlja vse pritožbene razloge s predlogom, da sodišče druge stopnje sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje in obravnavanje. Ne drži stališče sodišča, da je šlo za pravni posel, ki je bil sklenjen izven časovnih okvirov veljavnosti predpisov iz 3. in 4. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Iz dopisa SO S. z dne 17.3.1966 namreč izhaja, da je ugotovljen davčni dolg F. S. v znesku 73.530 DIN s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in da se bo le temu davčni dolg odpisal, čim bo stavljen pri sodišču predlog za podaritev zemljišča last F.S. občini ter da bo M.Š. pokrenil vse potrebno, da se zadeva čimprej uredi in zagotovi S. stalno domsko zaščito. Temu je sledila odpoved lastninski pravici v korist družbene skupnosti, ki jo je podal M.Š. kot pooblaščenec F.S. dne 22.4.1966. Dejstvo je, da je posel bil sklenjen tudi zaradi tedaj veljavne Uredbe o dopolnitvi Uredbe o prisilni izterjavi davkov, ki je določala, da posameznik lahko ponudi v odplačilo zapadlega davka zemljišče, ki ga je za finance pristojni organ občinske skupščine lahko sprejel v družbeno lastnino. F.S. je bil kmet in v času sklepanja listine dne 22.4.1966 že skoraj dve leti v Domu upokojencev v I. in potreben domske oskrbe zaradi paraliziranosti. Že po naravi sami je bila to sila in grožnja njemu in pooblaščencu, da bo ob domsko oskrbo. Sicer pa iz pooblastila, ki ga je dne 14.12.1964 podal F.S. pooblaščencu Š.M. izhaja, da je le ta major JLA, to je oseba, tesno vpeta v sistem takratne države, predvsem njenih organov. Iz odpovedi lastninski pravici v korist družbene skupnosti tudi ne izhaja zaveza Občine S. za plačilo domske oskrbe F.S.. Vse navedeno dokazuje grožnjo in silo, ki je pripeljala do sklenitve listine o odpovedi lastninske pravice. Logično je, da priča, ki je bila zaslišana v postopku, ni mogla povedati več kot je, saj pri pogovorih in samih dogodkih ni bila neposredno navzoča, pač pa je lahko le izpovedovala, kar je zaznala posredno ali neposredno. Izpovedba te priče v povezavi z vsebino listin pa pripelje do drugačnega zaključka. Predlagateljica je tudi predlagala, da se jo o teh okoliščinah zasliši kot stranko, pa sodišče predlogu ni ugodilo, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sklepa ter bi predlagateljica povedala o tem kar ji je znano iz pripovedovanja svojega sedaj pokojnega očeta - brata F.S.. Sedaj predlaga, da se kot priča zasliši sina M.Š., to je V.Š.. Stikov s to pričo predlagateljica ni imela pač pa le z materjo, ki pa je hudo bolna, in ji je večkrat pravila, da sta bila F.S. in M.Š. prisiljena odstopiti premoženje občini zaradi plačila davkov in zagotovitve domske oskrbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritrditi je pritožniku, da v primeru, če bi bilo podržavljenje opravljeno na podlagi Uredbe o dopolnitvi Uredbe o prisilni izterjavi davkov in drugih proračunskih dohodkov - Ur. l. FLRJ št. 33/53 s spremembo (Ul. l. FLRJ št. 25/57), potem je posel, tudi če je le ta sklenjen po uveljavitvi ustave z leta 1963, še vedno sklenjen v času veljavnosti v 3. in 4. členu ZDen zajetih predpisov.

Ni pa mogoče slediti drugim pritožbenim trditvam. Prvostopenjsko sodišče je namreč izhajalo iz temeljnih smotrov ZDen, ki so, da se omogoči poprava krivic, ki so povzročene s podržavljanjem, in pa povsem jasno pravno podlago za denacionalizacijo iz 5. člena ZDen, to je, da ima pravni posel hibe, ker bodisi zaradi sile, bodisi grožnje ali zvijače državnega organa oz. predstavnika oblasti poslovna volja pravnega prednika predlagateljice (tedanjega lastnika) ob sklenitvi pravnega posla ni bila svobodna - torej ni bila prava. Seveda pa mora tudi v denacionalizacijskem postopku ustrezne trditve in za to tudi dokaze podati predlagatelj, torej trditve, ki se tičejo teh napak volje ob sklenitvi obravnavnega pravnega posla, v konkretnem primeru ob podaji izjave o odpovedi lastninski pravici v korist družbene skupnosti. Trditvena podlaga, ki jo je sodišče prve stopnje presodilo je bila, da pooblastilo pooblaščenca, ki je v imenu pravnega prednika predlagateljice podal izjavo o odstopu oz. odpovedi lastninske pravice, ni bilo veljavno, saj ni bilo overjeno. Prvostopenjsko sodišče je pravilno pravno razlogovalo, da ne gre za dejstva, ki so zajeta v podlagi iz 5. člena ZDen in je tudi sicer v vseh obdobjih obstajala možnost, da se pravni posel, ki je sklenjen z napako volje, izpodbija (npr. pravna pravila par. 869 in nasl. ODZ). Presodilo je tudi trditveno podlago predloga, da je prišlo do napake volje zaradi grožnje, sile in zvijače predstavnika oblasti. Občina S. naj bi namreč zahtevala izročitev premoženja v zameno za odpust davčnega dolga in ureditev domske oskrbe. Konkretnih okoliščin v zvezi s silo, grožnjo oz. zvijačo sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Ugotovilo je le, da je predlagateljičin pravni prednik podal izjavo, da občini da premoženje in bo občina uredila stalno domsko oskrbo za prednika predlagateljice ter mu odpisala davčni dolg. Ni mogoče slediti pritožbeni tezi, da že po svoji naravi to predstavlja grožnjo, da bo ob domsko oskrbo, pa tudi sicer v postopku ni bilo trditev, da bi npr. bil predlagateljičin pravni prednik tudi sicer upravičen do domske oskrbe, torej ne glede na to, ali bi ali ne bi premoženja brezplačno odtujil družbeni skupnosti. Predlagateljica v pritožbi trdi, da iz dopisa SO S. ne izhaja zaveza glede odpisa davkov oz. plačila domske oskrbe. Iz trditvene podlage predlagateljice v predlogu in tudi ne iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča ne izhaja to, na kar šele v pritožbi sedaj (le) nakazuje pritožnica, da namreč občina tega, kar je bilo dogovorjeno, ne bi izpolnila, torej odpisala dolga in plačevala predniku predlagateljice domsko oskrbo. Te navedbe se tako izkažejo le kot navržene. Zgolj dejstvo, da je bilo plačilo domske oskrbe oz. odpis davkov pogojevan z izročitvijo premoženja, pa še ne kaže na obstoj elementov iz 5. člena ZDen. Predpisi so dopuščali tedaj poravnavo davščin z izročitvijo zemljišča, seveda pa le, če gre za svobodno voljo tudi davčnega zavezanca. Svobodna volja mora biti seveda podana tudi, ko gre za odločitev o prepustitvi premoženja v zameno za plačilo domske oskrbe. Ugotovitev, da svobodna volja ni bila podana, izpodbijani sklep ne vsebuje, pravilno je sodišče prve stopnje v razlogih tudi pojasnilo, da konkretnih trditev v tej smeri tudi predlog ni vseboval in tudi pritožbena konkretno, zakaj volja pravnega prednika predlagateljica ni bila svobodna, ne pove ničesar. Že zato pritožba ni utemeljena ter je materialnopravno stališče prvostopenjskega sodišča pravilno, glede na pritožbene trditve, ki so pravno zmotne,saj ne izkazujejo utemeljenosti denacionalizacijske zahteve, potrebe po zaslišanju predlagateljice že iz tega razloga niti bilo ni, in zato tudi predlog za zaslišanje še ene priče (pa tudi sicer je ta predlog, podan šele v pritožbenem postopku, prepozen - 337. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP in opravičljivega razloga ne izkazuje pavšalna navedba, da je pritožnica zvedela šele po prejemu sklepa, da so tej priči dejstva znana, ko ne pove določno kdaj, v kakšnih okoliščinah... je za to izvedela) ni utemeljen. Ker pritožbeno sodišče tudi kršitev, ki jih po uradni dolžnosti upošteva (2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku) ni zasledilo, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).