Jedro

V upravnem sporu sodišče ni pristojno odločati o zakonitosti tistih aktov, ki nimajo značilnosti dokončnega upravnega akta in tudi ne o tistih aktih, ki ne posegajo v pravni položaj tožnika.

Tožnik v tožbi izpodbija odločbo Doma starejših občanov, ki po vsebini nima vseh značilnosti akta, kot jih določa 2. člen ZUS-1. Dom starejših občanov v tem primeru ni izdal odločbe v okviru opravljanja svoje upravne funkcije kot nosilec javnih pooblastil ali kot izvajalec javne službe, ki bi odločal o pravicah in obveznostih uporabnikov svojih storitev. Z izpodbijanim aktom je po vsebini odločil, da pritožba, s katero je tožnik oporekal višini računa oziroma načinu določanja vrednosti računa, ni utemeljena. Račun sam po sebi pa ne predstavlja odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika v okviru izvrševanja upravne funkcije, saj se z računom le določa višina vrednosti storitev, ne odloča pa se z računom o pravicah oziroma obveznostih.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil pritožbo tožnika, s katero je ta zahteval, naj se v času odsotnosti A.A., stanovalke Doma starejših občanov B. doplačilo za dodatno oskrbo ne zaračunava, ampak se zaračuna samo standardna oskrba. Navedeno utemeljuje z navedbo, da je nesmiselno zaračunavati dodatno oskrbo, ki je vezana na fizično prisotnost. Tožnikovo vlogo je obravnavala Komisija za obravnavo pripomb, mnenj, pobud, pritožb in poteh ugovora in ugotovila, da Pravilnik o metodologiji za oblikovanje cen socialno varstvenih storitev v 11. členu določa, da se za čas, ko je uporabnik napoten na bolnišnično zdravljenje, zdraviliško zdravljenje ali je iz drugih razlogov odsoten, cena kategorije oskrbe, v katero je uporabnik razvrščen, s prvim dnem odsotnosti zniža za stroške živil, če je odsotnost najavljena najmanj 2 dni prej, če pa ni najavljena, pa od drugega dne odsotnosti dalje. Račun za mesec februar 2016 je bil znižan za stroške živil. Torej je bila oskrba pravilno obračunana. Iz navedenih razlogov je bila tožnikova pritožba zavrnjena.

2. Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. 3. Tožnik je zoper prvostopenjsko odločbo vložil tožbo, s katero zahteva, da se ta odpravi in da se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v novo odločanje, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka. V tožbi med drugim pojasnjuje, da je želel, da se ne obračuna oskrba, ki za A.A. ni bila opravljena. Navedel je, da želi, da se obračunava zgolj standardna oskrba. Navaja, da prvostopenjski organ ni opravil dodatnih storitev, torej storitev, ki niso standardne, ampak je za njih potrebno doplačilo, in sicer v času, v katerem je bila A.A. v bolnišnici - v tem času niso bila dnevno izvajana različna opravila. Kljub temu je te storitve prvostopenjski organ zaračunal tožniku.

4. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da sodišču predlaga, da tožbo zavrne iz razlogov, navedenih v odločbi drugostopenjskega organa.

5. Upravno sodišče se je najprej s sklepom št. I U 1494/2016 -11 z dne 5. 4. 2017 izreklo, da ni pristojno za odločanje o tožbi v tej zadevi, in je odločilo, da se zadevo po pravnomočnosti tega sklepa odstopi v reševanje Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.

6. Vrhovno sodišče je s sklepom št. I Up 142/2017 z dne 5. 7. 2017 navedeni sklep Upravnega sodišča RS razveljavilo in zadevo vrnilo Upravnemu sodišču RS v novo sojenje. Pri tem je med drugim zavzelo stališče, da gre v tej zadevi za uveljavljanje znižanja vrednosti računa, česar ni mogoče opredeliti kot oprostitev plačila storitev po tretjem odstavku 100. člena Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV) niti kot oprostitev plačila socialno varstvenih storitev po Zakonu o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev. V tem spornem razmerju po mnenju Vrhovnega sodišča RS ne gre za vprašanje pravic ali obveznosti iz sistema socialne varnosti, kot socialni spor opredeljuje 58. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih. Ker tožniku ni zagotovljeno sodno varstvo v socialnem sporu, je napačna odločitev o nepristojnosti upravnega sodišča. Zaradi stališča, da je za odločanje pristojno socialno sodišče, pa upravno sodišče v prvotnem postopku ni opravilo preizkusa vseh procesnih predpostavk za dovoljenost upravnega spora. Vrhovno sodišče je v tem sklepu tudi navedlo, da mora v novem postopku prvostopenjsko sodišče ponovno opraviti preizkus procesnih predpostavk, pri tem pa med drugim poleg taksne obveznosti preizkusiti tudi, ali je izpodbijana odločba odločba, ki je bila izdana v upravni zadevi oziroma ali gre za upravni akt iz 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K točki I izreka:

7. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

8. Skladno s 1. členom ZUS-1 se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznic oziroma posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa ta zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo. V upravnem sporu odloča skladno s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. To pomeni, da v upravnem sporu sodišče ni pristojno odločati o zakonitosti tistih aktov, ki nimajo značilnosti dokončnega upravnega akta in tudi ne o tistih aktih, ki ne posegajo v pravni položaj tožnika. Pri tem je skladno z drugim odstavkom 2. člena ZUS-1 upravni akt upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

9. Tožnik v tožbi izpodbija odločbo Doma starejših občanov B., ki ima sicer vse sestavne dele odločbe, kot jih določa Zakon o splošnem upravnem postopku, in tudi sam akt se imenuje odločba, vendar pa po mnenju sodišča po vsebini ta akt nima vseh značilnosti akta, kot jih določa 2. člen ZUS-1. Dom starejših občanov po mnenju sodišča v tem primeru ni izdal odločbe v okviru opravljanja svoje upravne funkcije kot nosilec javnih pooblastil ali kot izvajalec javne službe, ki bi odločal o pravicah in obveznostih uporabnikov svojih storitev. Z izpodbijanim aktom je po vsebini odločil, da pritožba, s katero je tožnik oporekal višini računa oziroma načinu določanja vrednosti računa, ni utemeljena. S tem aktom je torej prvostopenjski organ odločil, da tožnik neutemeljeno oporeka višini računa. Račun sam po sebi pa ne predstavlja odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika v okviru izvrševanja upravne funkcije, saj se z računom le določa višina vrednosti storitev, ne odloča pa se z računom o pravicah oziroma obveznostih. Iz razloga, ker račun ne predstavlja odločanje o pravicah in obveznostih posameznika v okviru izvrševanja upravne funkcije, posledično temu tudi odločanje o pritožbi zoper račun po vsebini ne more predstavljati odločanje o pravici ali obveznosti posameznika v okviru izvrševanja upravne funkcije, ampak gre za civilnopravno razmerje. V tem primeru torej ni šlo za odločanje o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznika v izvrševanju javnih pooblastil prvostopenjskega organa, kot so določene v 86. členu ZSV. Iz navedenih razlogov izpodbijani akt nima značilnosti akta, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu ne glede na njegovo poimenovanje kot odločba in ne glede na to, da drugostopenjska odločba napotuje na pravno varstvo v upravnem sporu.

10. Ker torej izpodbijana odločba ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je zato sodišče tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Ker je sodišče tožbo zavrglo iz procesnih razlogov, se do navedb tožeče stranke v tožbi ni posebej opredeljevalo.

K točki II izreka:

11. Tožeča stranka je predlagala tudi povrnitev stroškov postopka. Ker je sodišče tožbo zavrglo, trpi skladno s 4. odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka svoje stroške postopka, zaradi česar sodišče ni moglo priznati stroškov, ki jih je uveljavljala tožeča stranka v zvezi s tožbo, kot tudi ne stroškov pritožbenega postopka.