Jedro

Okrožna državna tožilka je na glavni obravnavi umaknila obtožni predlog, pooblaščenec oškodovanke pa je izjavil, da prevzema kazenski pregon. V takem primeru, ko je izjava podana v skladu s 1. odstavkom 61. člena ZKP, ni potreben nov obtožni akt, ampak se postopek nadaljuje v stadiju, v katerem je prišlo do umika.

Izrek

Zahteva zagovornika M.R. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obs. M.R. je dolžan plačati kot stroške, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 100.000 tolarjev.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Domžalah z dne 23.6.1998 je bil obs. M.R. spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ in obsojen na 216.000 tolarjev denarne kazni. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 13.10.1998 pritožbo zagovornika obs. M.R. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obs. M.R. je dne 23.2.1999 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo. Uvodoma navaja, da uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), predlaga pa, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, da je storil kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije mag. J.F. v odgovoru z dne 24.3.1999, ki ga je na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP podal na zahtevo za varstvo zakonitosti, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno, ker zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. in 5. točke 1. odstavka 371. člena ZKP niso podane, zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, ki jo zagovornik obsojenca tudi uveljavlja, pa ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva zagovornika obs. M.R. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Uvodoma je potrebno pripomniti, da je zahteva za varstvo zakonitosti le prepis pritožbe, ki jo je zagovornik obs. M.R. vložil zoper sodbo sodišča prve stopnje. Zagovornik obsojenca tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti, kakor je to storil že v pritožbi, ponovno zatrjuje, da sta podani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 5. in 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Že v razlogih drugostopenjske sodbe je bilo utemeljeno in podrobno pojasnjeno, da tudi dokaz, na katerega se je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dejanskega stanja oprlo, to je na izpovedbo priče M.M., ni bil pridobljen s kršitvijo obsojenčevih z ustavo zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Takemu stališču je potrebno v celoti pritrditi, saj dokaz z zaslišanjem priče M.M. ni bil pridobljen v okoliščinah, določenih v 2. odstavku 18. člena ZKP.

V razlogih drugostopenjske sodbe je pritožbeno sodišče zavzelo pravilno stališče, da tudi ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Zagovornik obs. M.R. ponovno v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je sodišče prekršilo predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podana obtožba upravičenega tožilca. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 2.6.1998 je razvidno, da se je glavna obravnava začela z branjem obtožnega predloga, na nadaljevanju glavne obravnave dne 9.6.1998 pa je pooblaščenec oškodovanke potem, ko je okrožna državna tožilka umaknila obtožni predlog, izjavil, da prevzema kazenski pregon. Izjava o prevzemu kazenskega pregona je bila torej dana v skladu z določilom 1. odstavka 61. člena ZKP, ki določa, da mora oškodovanec, če državni tožilec umakne obtožnico na glavni obravnavi, takoj izjaviti, ali namerava nadaljevati pregon ali ne. V takem primeru torej ni potreben nov obtožni akt, pač pa se postopek nadaljuje v stadiju, v katerem je okrožni državni tožilec umaknil obtožni akt. Z navedbami, da iz listin v spisu, zlasti iz potrdila o prihodu v službo dne 17.1.1995 na Brnik, izhaja, da je obsojenec prišel na Brnik zvečer, ne pa zjutraj, ko je bila nesreča, kar v zadostni meri potrjuje, da obsojenec v kritičnem času ni vozil od R. proti M., pa zagovornik obs. M.R. uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zato zahtevo zagovornika obs. M.R. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 4. odstavka 92. člena ZKP, torej z upoštevanjem trajanja in zamotanosti kazenskega postopka ter premoženjskih razmer obsojenca.