Jedro

Ni mogoče pritrditi reviziji, da je tožnikova škoda tako katastrofalna, da bi terjala dosojo celotne zahtevane odškodnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo in odmerilo odškodnino: iz naslova telesnih bolečin 3.000.000 SIT od zahtevanih 5.000.000 SIT, za strah vseh zahtevanih 800.000 SIT, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 8.000.000 SIT od zahtevanih 12.000.000 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti 1.000.000 SIT od zahtevanih 2.000.000 SIT. Skupno je tako odmerilo odškodnino v višini 12.800.000 SIT od zahtevanih 17.800.000 SIT. Pri dosoji odškodnine je upoštevalo tožnikov soprispevek k nastanku škode v višini 40 %. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke glede glavne stvari in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo. V njej uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in trdi predvsem, da je v skladu s sodno prakso naslovnega sodišča odmerjena odškodnina bistveno prenizka. Tožnik se še vedno ne strinja s takšno pravnomočno sodbo, saj ocenjuje, da gre v njegovem primeru za izjemno hude popoškodbene posledice, ki so trajne narave. Še posebej poudarja svojo starost ob škodnem dogodku in hudo trajno prizadetost vsestranskih življenjskih aktivnosti v povezavi s trajnimi telesnimi bolečinami in izjemno prizadetostjo zaradi hude skaženosti njegovega zunanjega izgleda, s katerim se je "ponašal". Tožnik poudarja, da je prestajal izjemno hude telesne bolečine in izjemne ter dolgotrajne neugodnosti v zvezi z zdravljenjem. Tudi tožnikove življenjske aktivnosti so po poškodbi hudo prizadete prav na vseh področjih.

Večino opravil in dejavnosti, kjer človek potrebuje obe roki, ne zmore več, nekatera pa izvaja s skrajnimi napori. Ker si ne more odrezati niti kruha ali zavezati vezalk, si ni težko predstavljati, kaj sploh lahko še počne. Ker je bil ob škodnem dogodku star le 32 let in športno izrazito razvit moški, so sedanje trajne posledice zanj prava katastrofa. Počuti se manjvrednega na vseh področjih, tako doma kot v pogledu nesposobnosti na poklicnem in izvenpoklicnem področju. Ker je zelo dolgo čakal na denarno satisfakcijo, si ni uspel z denarjem izboljšati položaja v prvem desetletju po poškodbi, ko je bil še mlajši in si je močno želel na nek način pomagati.

Zaradi svojega bistveno spremenjenega zunanjega izgleda je zelo prizadet. Večkrat je bil soočen s tolikšno mero depresije, da je že razmišljal, ali je sploh vredno še živeti. Tožnikova psihična prizadetost zaradi skaženosti je vsekakor tolikšna, da doslej prisojena odškodnina ne ustreza materialnopravnim kriterijem za odmero odškodnine. Revizija predlaga, da naslovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi njegovi reviziji ter dosodi celotno zahtevano odškodnino.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 36/2004-UPB2, ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Pri preizkusu utemeljenosti revizijskih trditev in pravilne uporabe materialnega prava je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč (tretji odstavek 370. člena ZPP). Sodišči sta ugotovili, da je bil tožnik poškodovan v prometni nesreči 21.7.1992 in je tudi sam prispeval k nastanku škode v višini 40 %. V poškodbi je utrpel okvaro desnega nadlahtnega živčnega pleteža, popustitev vezi med ključnico in lopatico, odrgnine in udarnine po okončinah in trupu, poškodbe pa so imele za posledico tudi hromost desne roke. Njegovo zdravljenje je potekalo najprej bolnišnično 18 dni, bil je operiran, očistili so odrgnine in prevezali rane. Kasneje so mu odstranili šive, bil pa je šestkrat izpostavljen EMG preiskavi in najmanj petkrat v treh seansah RTG slikanju. Neprijetna je bila mielografija s številnimi rentgenskimi posnetki. Zdravljenje je nadaljeval s hospitalizacijo v Laškem 21 dni, temu pa so sledili fizioterapevtski postopki dve leti in pol. V tem času je nosil ručo in opravil več obiskov pri nevrokirurgu, v svoji domači ambulanti in še v bolnišnici v C. Med zdravljenjem je šest mesecev trpel hude telesne bolečine, temu so sledile srednje hude, ki so se pojavljale občasno, medtem ko so lahke telesne bolečine stalne in bodo trajale vse življenje. Ob nesreči je tožnik trpel eno uro hud strah, ki je bil 15 minut omiljen z motnjo zavesti, temu pa je sledila izjemna zaskrbljenost za izid zdravljenja, ki je trajala tri leta. Tožnik ima trajno zmanjšano življenjsko aktivnost, ki jo je izvedenec ocenil kar v višini 75 %. Nesposoben je za svoje delo in močno omejen v vsakdanjem delu. Nesposoben je za vse aktivnosti, ki jih je treba opravljati z obema rokama. Pred poškodbo je kolesaril, dvigoval uteži in plaval. Teh aktivnosti ne more več izvajati. Soočen je z velikimi omejitvami v vsakdanjem in družinskem življenju. Zaradi poškodbe je bil tudi invalidsko upokojen. Tožnikova trajna skaženost je močno vidna zaradi neaktivno viseče opletajoče desnice. Ima veliko brazgotin in udrtin na ramenu, po pazduhi in na golenih. Zaradi tako spremenjenega zunanjega videza in hrome roke tožnik trpi hude duševne bolečine.

Denarno odškodnino za prestane telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in zaradi skaženosti odmeri sodišče glede na pomen prizadete dobrine in na namen odškodnine. Ob tem upošteva, da odmerjena odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (drugi odstavek 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89, ZOR). Sodišče je tako dolžno pretehtati vse okoliščine, ki so in morebiti še bodo vplivale na zmanjšano aktivnost oškodovanca (subjektivno merilo) in upoštevati sodno prakso o odmeri odškodnin v podobnih primerih (objektivno merilo), saj je dolžno ločiti med manjšimi, večjimi in celo vseobsegajočimi oškodovanji. S takim ravnanjem sodišče poskrbi, da odškodnina v posameznih primerih ne izstopa v primerjavi s podobnimi in je tako zagotovljeno enako pravno varstvo vsakega oškodovanca (22. člen Ustave RS). Tako odmerjena odškodnina tudi zagotavlja ohranitev njenega namena: ta naj pomeni denarno zadoščenje za pretrpljeno škodo, ki je sicer ni mogoče odpraviti.

Revizijsko sodišče je preizkusilo očitek tožeče stranke o zmotni uporabi materialnega prava pri odmerjeni odškodnini in presodilo, da ni utemeljen. Sodišči sta pravilno ocenili težo tožnikove poškodbe, potek zdravljenja, predvsem pa vse posledice, s katerimi se mora tožnik soočiti zaradi poškodbe. Ni mogoče pritrditi reviziji, da je tožnikova škoda tako katastrofalna, da bi terjala dosojo celotne zahtevane odškodnine. Odmerjena odškodnina v višini 3.000.000 SIT za telesne bolečine, ki jih je tožnik prestal in ki jih bo prestajal tudi celo življenje, je po oceni revizijskega sodišča pravilno upoštevala okoliščino o trajnosti lahkih telesnih bolečin. Prav tako je upoštevan potek tožnikovega zdravljenja, ki je bilo res dolgo. Vendar bi višje odmerjena odškodnina presegla namen satisfakcije iz tega naslova. Tožnikovo prikrajšanje v vsakodnevnem in poklicnem življenju je veliko. Ni pa ga mogoče uvrstiti med katastrofalne posledice, kakor to trdi revizija. Res je, da je tožnik bistveno omejen, za nekatera vsakodnevna opravila pa nesposoben. Vendar je še vedno sposoben določenih aktivnosti, sam je povedal, da občasno celo še vedno lahko plava. Prizadetost glede njegovega zunanjega izgleda je za tožnika velika glede na to, da je bil ob nezgodi star 32 let in športno zelo aktiven. Te okoliščine je sodišče ob odmeri odškodnine tudi pravilno upoštevalo. Trajna posledica - hroma desna roka - je opazna in pomeni hudo prikrajšanje. Vendar revizijsko sodišče ugotavlja, da je tudi to okoliščino pri odmeri odškodnine nižje sodišče pravilno upoštevalo. Revizija opozarja na potrebno individualizacijo pri odmeri odškodnine. Revizijsko sodišče pa dodaja, da mora biti tudi ta individualizacija v okviru že opisanih materialnopravnih kriterijev. Tožniku odmerjena denarna satisfakcija za nastalo škodo in njene posledice je v okviru materialnopravnih kriterijev za odmero odškodnine. Revizija nima prav, da je odmerjena prenizko, saj jo je glede na kriterije sodne prakse moč uvrstiti med nadpovprečno odmerjene odškodnine. Revizijsko sodišče sicer meni, da je tak pristop materialnopravno pravilen, saj je glede na vse okoliščine bila potrebna večja individualizacija pri odmeri odškodnine. Vsak nadaljnji poseg v odmerjeno odškodnino pa bi porušil uveljavljene kriterije sodne prakse. To pa pomeni, da je bilo materialno pravo pri odmeri odškodnine pravilno uporabljeno.

Revizija poudarja, da je tožnik dolgo čakal na odmero odškodnine. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je pravdni postopek potekal res dolgo, vendar istočasno ugotavlja, da tožena stranka ni zlorabila svojih procesnih pravic. Pravdni postopek je bil tudi zahteven, saj je sodišče najprej odločalo o temelju odškodninske odgovornosti in šele nato o njegovi višini, to odločanje pa je zahtevalo obširen dokazni postopek. Tako ni razlogov, da bi zaradi "dolgotrajnega" čakanja sodišče odmerilo višjo odškodnino.

Neutemeljeno revizijo je moralo revizijsko sodišče zavrniti (378. člen ZPP).

Izrek o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov revizijskega postopka je zajet v izreku o zavrnitvi revizije (165. člen ZPP).