Jedro

Tretja alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 med objektivna merila izrecno uvršča okoliščino, da „je prosilec že imel priložnost začeti azilni postopek“.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2158/2020/5 (1312-17) z dne 26. 8. 2020 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je tožniku z izpodbijanim sklepom omejila gibanje po 3. alinei prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je tožnik prošnjo za mednarodno zaščito podal samo za to, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito. Sklenila je še, da bo tožnik pridržan na prostore Centra za tujce in sicer od 25. 8. 2020 od 10: 35 do prenehanja razloga, vendar najdlje do 25. 11. 2020 do 10:35 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2. Po tem ko povzame vsebino policijske depeše z dne 30. 7. 2020 in navedbe tožnika ob podaji prošnje za mednarodno zaščito (25. 8. 2020) ter ko povzame in presodi navedbe, ki jih je podal ob ustni o seznanitvi z omejitvijo gibanja (25. 8. 2020), tožena stranka ugotavlja, da je tožnik v Slovenijo ilegalno vstopil že 26. 7. 2020, nato pa pot nadaljeval, večinoma po gozdnih poteh tako, da se je izogibal policiji. Potoval je v notranjost države proti Ljubljani in bil 30. 7. 2020 prijet s strani slovenske policije. Še isti dan je bil nastanjen v Center za tujce, kjer je s strani policije, zaradi neuspešnega neformalnega vračanja in zaprosila za realizacijo formalne najave, prejel odločbo o nastanitvi in odločbo o vrnitvi. Nato je tožnik podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Na vprašanje, zakaj tega ni storil že prej, je izjavil, da ga je slovenska policija na meji enkrat že prijela in ga vrnila na Hrvaško, kljub temu, da je rekel, da želi azil. 3. Tožena stranka je presodila, da so podani pogoji za omejitev gibanja po tretji alinei prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Tožnikovo ravnanje namreč jasno izkazuje, da ni imel namena zaprositi za mednarodno zaščito v Sloveniji, saj bi to lahko storil že takoj po prestopu slovenske meje oziroma bi lahko vsaj poiskal pomoč ali pa bi iskal policijo, s svojim ravnanjem pa je počel ravno obratno. Po štirih dneh gibanja po Sloveniji, po tem, ko je ilegalno prečkal mejo, za mednarodno zaščito ni zaprosil niti na policijski postaji A., kamor je bil pripeljan. Izjavo tožnika, da je v azilnem domu pri (neprijaznih) varnostnikih in na policijski postajo zaprosil za „azil“, tožena stranka oceni kot neverjetno, saj zatrjevano iz policijske depeše ne izhaja, negira pa jo tudi nadaljnje vodenje postopka vračanja, ki se ob vloženi prošnji za mednarodno zaščito ustavi. Neverjetno je tudi, da tožnik ob prihodu v Center za tujce, pa čeprav šele pozno zvečer, ne bi imel možnosti zaprositi za mednarodno zaščito oziroma je neverjetno, da bi toliko uradnih oseb, ki so sodelovale ob sprejemu, preslišalo njegovo prošnjo. Izjave so po presoji tožene stranke neprepričljive in malo verjetne, še zlasti ob upoštevanju, da se je štiri dni nahajal v Sloveniji ter se izmikal policiji, čeprav je hkrati (protislovno) izjavil, da je bila njegova ciljna država ravno Slovenija. V tem primeru bi namreč že ob prestopu hrvaško-slovenske meje poiskal pomoč, ne pa ponoči prehajal po gozdu in se skrivoma premikal proti notranjosti države, kar utemeljuje sklep, da je tožnik imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito že prej. Prav tako bi za mednarodno zaščito lahko zaprosil takoj, ko ga je prijela policija, pa tega ni storil, temveč je namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščiti izrazil šele 30. 7. 2020, po prejemu odločb o nastanitvi in o vrnitvi z dne 30. 7. 2020. Zato tožena stranka meni, da je prošnjo vložil le zato, da ga iz Slovenije ne bi odstranili. Tožnik je imel vse možnosti, da zaprosi za mednarodno zaščito že ob vstopu v državo 26. 7. 2020 ter v dneh, ko se je nahajal v Sloveniji in se namerno izogibal policiji, nato pa tega iz nepojasnjenega razloga ni storil niti ob prijetju policije 30. 7. 2020. Zato tožena stranka tudi ne sledi njegovi izjavi o Sloveniji kot ciljni državi in meni, da tožnik v Sloveniji prošnje za mednarodno zaščito ni nameraval vložiti in da so ga okoliščine, v katerih se je znašel, privedle do tega, da to stori, saj računa, da si bo s tem zagotovil prosto gibanje po državi in posledično možnost nadaljevanja začrtane poti.

4. Tožena stranka na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 nadalje ugotavlja, da v obravnavanem primeru pridržanje na območju azilnega doma, kot milejši ukrep, ob upoštevanju obširno opisanih razmer v azilnem domu, ne pride v poštev, saj z njim ne bi bilo mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije. Okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, kažejo na utemeljen sum, da želi tožnik z vložitvijo prošnje preprečiti odstranitev iz države. Zato je utemeljeno pričakovati, da bi, če se mu gibanje ne bi omejilo, samovoljno zapustil azilni dom, saj je vložitev prošnje zanj le sredstvo, ki mu lahko omogoči svobodno gibanje. Če se mu gibanje ne omeji, bi lahko samovoljno zapustil azilni dom in tako onemogočil zaključek postopka mednarodne zaščite in posledično tudi postopka odstranitve iz države.

5. Tožnik je zoper izpodbijani sklep vložil tožbo iz razlogov iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Uvodoma se ne strinja z navedbo tožene stranke, da tožnik le trdi, da je oseba, za katero se izdaja, saj je tožnik svojo identiteto v postopku pokazal s kopijo osebnega dokumenta, shranjenega na svojem mobilnem telefonu. Napačna je nadalje ugotovitev tožene stranke, da tožnikovo obnašanje in njegov odgovor, da se boji, da bi ga vrnili na Hrvaško, izkazujeta, da ni imel namena zaprositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji oziroma da je prošnjo podal le zato, da bi zadržal ali oviral postopek vrnitve oz. odstranitve. Tožnik je namreč pojasnil, da takoj ob vstopu v Slovenijo prošnje ni podal, saj je bil enkrat že prijet in vrnjen, čeprav je rekel, da želi azil, pa ga pristojni policisti niso poslušali in so ga vrnili na Hrvaško. Zato je s pomočjo aplikacije Maps.me prišel do Ljubljane in se peš odpravil do azilnega doma, kjer je bil prijet, kot izhaja iz policijske depeše z dne 30. 7. 2020. Takrat je podal prošnjo za azil. Nelogično je sklepati, da jo je podal le zato, da bi se izognil odstranitvi, če je sam, čez pol države, prišel do azilnega doma in zaprosil za azil. V tej zvezi predlaga, da sodišče zasliši njega in pričo B. B., ki je potoval z njim in prav tako kot tožnik zaprosil za azil, ki bo lahko potrdil trditve tožnika, da so prosilci vračani na Hrvaško, ne da bi jim bila dana možnost podati prošnjo za azil, če so prijeti neposredno po prehodu slovensko-hrvaške meje. Navedbe tožene stranke, da je tožnik imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito že veliko prej so torej netočne in jih dejanska praksa ne potrjuje. Tožnik je prišel v Azilni dom z namero, da poda prošnjo za azil. Zakaj bi sicer prišel v azilni dom? Navedba tožene stranke, da je namero podal šele po vročitvi odločbe o odstranitvi, niso točne in relevantne. Upoštevati je treba, da gre za tujce, ki kljub temu, da je prisoten prevajalec, niso točno razumeli pomena in vrstnega reda postopka, temveč so se ravnali po navodilih uradnih oseb. Tožnik je ves čas izražal namero za podajo prošnje za azil. Na vrstni red postopanja tožene stranke, pa potem, ko se je „predal“, nima vpliva in mu to tudi ne more iti v škodo, kot to interpretira tožena stranka.

6. Tožena stranka tožnika ne bi smela pridržati v Centru za tujce le zato, ker ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa v Azilnem domu. Ukrep je glede na navedeno nesorazmeren, zlasti zato, ker je tožnik sam prišel v azilni dom, da je podal prošnjo za mednarodno zaščito, kar kaže na to, da ni imel namena zapustiti azilnega doma, ne da bi se razčistile okoliščine v zvezi z njegovo prošnjo, hkrati pa tožnik ni odgovoren za neučinkovitost ukrepov varovanja v azilnem domu.

7. Bistveno pri omejitvi gibanja je, da so merila, ki opredeljujejo razloge za pridržanje takšna, da so predvidljiva in obstoj nevarnosti konkretiziran, sicer je ukrep nezakonit in temelji na predvidevanju, ki ni podkrepljeno s prepričljivimi dokazi. Izreči ga je moč le zaradi individualnega ravnanja prosilca in v izjemnih okoliščinah, kar pa v konkretnem primeru ni podano.

8. Iz navedenih razlogov tožnik (po umiku stroškovnega zahtevka na glavni obravnavi) sodišču predlaga, da po izvedbi predlaganih dokazov (zaslišanje tožnika in priče ter predloženih listin iz upravnega spisa), izpodbijani sklep odpravi.

9. Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis. V odgovoru na tožbo vztraja, da je izpodbijani sklep pravno pravilen, zakonit in skladen s stališčem o uporabi tretje alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ki ga je v sodbi I U 702/2020-15 z dne 23. 6. 2020 zavzelo naslovno sodišče. Tožbene navedbe v celoti prereka in sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. V zvezi s tožbenimi navedbami, s sklicevanjem na 34. člen ZMZ-2 v zvezi s 97. členom Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) navaja, da tožnik ni predložil nobenega identifikacijskega dokumenta s sliko v izvirniku in da zato njegova identiteta v postopku ni bila nesporno ugotovljena. Sicer pa izpodbijani sklep ne temelji na 1. alinei prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in torej tožniku ni bil izrečen ukrep omejitve gibanja zaradi očitnega dvoma v njegovo istovetnost ali državljanstvo. V izpodbijanem sklepu se ugotavlja, da tožnik za zaščito ni zaprosil kljub temu, da je za to imel možnost. Navedbe tožnika, da prosilce, ki jih policija obravnava v bližini meje, vrne na Hrvaško, ne da bi imeli možnost zaprositi za zaščito, zavrača kot neutemeljene. Hrvaška je namreč, prav tako kot Slovenija, država članica Evropske unije z urejenim azilnim sistemom, kamor se skladno z določili in merili Dublinske uredbe vračajo prosilci, ki so v Slovenijo vstopili iz smeri Hrvaške. Na tem mestu tožena stranka izpostavlja, da tožnik nima pravice do izbire države, v kateri bi želel zaprositi za zaščito, oziroma če je v izvorni državi resnično preganjan oziroma mu grozi resna škoda, potem bi bilo pričakovati, da bi za zaščito zaprosil v zanj prvi varni državi. Tožnik ni izpostavil, da bi na Hrvaškem (osebno) imel slabe izkušnje z državnimi organi, saj jih po poti pravzaprav niti ni srečal oziroma se jim je celo izogibal, ker je potoval večinoma ponoči in po točno označeni poti. Glede na navedeno v odgovoru in v izpodbijanem sklepu tožena stranka meni, da je imel tožnik več kot dovolj možnosti, da bi za zaščito zaprosil že prej, pa tega ni storil vse dokler mu nista bili vročeni odločbi o nastanitvi in o vrnitvi.

10. Tožnik v pripravljalni vlogi prereka navedbe odgovora na tožbo, vztraja pri dosedanjih navedbah in poudari, da je za mednarodno zaščito zaprosil takoj, ko je mogel. V nadaljevanju navaja in dokazuje, da so prosilci, ki jih naši organi vrnejo na Hrvaško, s strani hrvaških organov s prosilci obravnavani nečloveško in nehumano. Navedba tožene stranke, da naj bi imel tožnik možnost zaprositi za mednarodno zaščito pa po navedbah tožnika sama po sebi ne pomeni nič, saj mora biti ta možnost dejanska in ne le formalna. Tožnik nima vpliva na vrstni red postopanja tožene stranke. Dejstvo, da tožena stranka prošnje za azil ne želi sprejeti preden mu ne izda odločb o odstranitvi, pa tožniku ne more iti v škodo.

11. Sodišče je dne 4. 9. 2020 opravilo narok za glavno obravnavo, na katerem stranki vztrajata pri izpodbijani odločitvi in vloženi tožbi. Sodišče je na naroku izvedlo dokaz z zaslišanjem tožnika in vpogledalo listine, ki se nahajajo v upravnem spisu in tiste, ki jih je v upravnem sporu predložil tožnik.

12. Tožba je utemeljena.

13. Na ugovor tožnika, da je svojo istovetnost v postopku dokazal s kopijo fotografije osebnega dokumenta, shranjenega na mobilnem telefonu, je pravilno odgovorjeno že v odgovoru na tožbo. Predvsem pa tožniku izpodbijani ukrep ni bil izrečen zaradi očitnega dvoma v njegovo istovetnost ali državljanstvo po določbi 1. alinee prvega odstavka 84. člena temveč temelji izključno na določbi 3. alineje 84. člena ZMZ-1, o čemer po pripravljalni vlogi tožnika med strankama tudi ni spora.

14. Pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja prosilcu za mednarodno zaščito morajo biti glede na drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Recepcijsko direktivo II1, ki v 8. členu določa, kdaj se prosilca sme pridržati. Po točki (d) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II se sme prosilca pridržati, kadar je pridržan zaradi postopka vračanja v skladu z Direktivo o vračanju2, da bi se pripravila vrnitev in/ali izvedel postopek odstranitve, zadevna država članica pa lahko na podlagi objektivnih meril, vključno s tem, da je prosilec že imel priložnost začeti azilni postopek, sklepa, da je mogoče utemeljeno domnevati, da prošnjo podaja samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi. Razlogi za pridržanje se opredelijo v nacionalnem pravu (drugi pododstavek tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II). Po tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je zakonodajalec ob sklicevanju na Recepcijsko direktivo II (drugi odstavek 1. člena ZMZ-1) uredil pogoje za odreditev omejitve prosilčevega gibanja v primeru, ko je bilo prosilcu pred tem že omejeno gibanje zaradi „izvedbe in izvršitve“ postopka vračanja in odstranjevanja v skladu z ZTuj- 23. Na podlagi te določbe ZMZ-1 lahko pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma4, kadar je prosilcu omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito.

15. Sodišče se strinja s tožbenim stališčem, da je mogoče v situaciji iz točke (d) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II prosilcu omejiti gibanje, le če so pred tem določena objektivna merila za utemeljenost domneve, da je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi. Vendar pa po presoji sodišča ZMZ-1 s tem, ko je v besedilo prej navedene tretje alineje prvega odstavka 84. člena vključen tudi pogoj, da je imel prosilec „možnost zaprositi za mednarodno zaščito“, določa prav objektivno merilo v smislu navedene določbe Recepcijske direktive II.

16. Ta določba namreč med objektivna merila celo izrecno uvršča („vključno s tem“) okoliščino, da „je prosilec že imel priložnost začeti azilni postopek“. Besedilo ZMZ-1 sicer ni povsem enako, vendar mu po presoji sodišča v situacijah, kakršne ureja, ni mogoče pripisovati nikakršnega drugačnega pomena, ne da bi izgubilo vsakršen smisel. Na tak način ga, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, očitno razlaga tudi tožena stranka.

17. V zadevi ni spora, da je bilo tožniku dne 30. 7. 2020 z odločbo o namestitvi v Center za tujce z dne 30. 7. 2020 omejeno gibanje po ZTuj-2. Spora tudi ni, da je bila tožniku istega dne izdana tudi odločba o vrnitvi (prvi odstavek 69. člena ZTuj-2), ki je podlaga za postopek vračanja oziroma odstranitve iz države po ZTuj-2. 18. V zvezi z ocenjevanjem tožnikove možnosti zaprositi za mednarodno zaščito, od katere je odvisna utemeljenost sklepa, da je prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pa v zadevi ni spora o tem, da je tožnik v Slovenijo ilegalno vstopil dne 26. 7. 2020 in da se je (vse do „prijetja“, kot navaja tožena stranka oziroma do „predaje“, kot navaja tožnik, dne 30. 7. 2020) izogibal policiji. Kot razlog za izogibanje policiji tožnik v postopku pred izdajo izpodbijanega sklepa in na naroku za glavno obravnavo navede bojazen, da bi bil v nasprotnem vrnjen na Hrvaško. Navedena izjava tožnika po presoji tožene stranke izkazuje, da tožnik ni imel namena zaprositi za mednarodno zaščito v Sloveniji, kar v izpodbijanem sklepu navaja kot ključni razlog za izrečeni ukrep. Pri tem pa ne preveri in ne oceni nadaljnje izjave tožnika, da ga je slovenska policija že prijela in ga vrnila na Hrvaško, kljub podani nameri za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, kar bi v obravnavani zadevi lahko kazalo na dejansko nemožnost uspešne podaje namere za vložitev prošnje, ki jo v tožbi zatrjuje tožnik, še zlasti zato, ker se je po nespornih ugotovitvah tožnik sam zglasil v azilnem domu, kjer je bil predan policiji. Šele presoja navedbe tožnika v celoti, pa bo ob upoštevanju, da je bil tožnik „prijet“ dne 30. 7. 2020, da sta mu bili istega dne izdani odločbi o nastanitvi in o vrnitvi ter da je na isti dan datirana tudi tožnikova „Prošnja za azil“, ki se nahaja v predloženih spisih, omogočila ugotovitev, ali je tožnik možnost zaprositi za mednarodno zaščito dejansko imel, s tem pa tudi utemeljenost domneve, da je prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve.

19. Ker so razlogi izpodbijanega sklepa po navedenem bistveno pomanjkljivi, je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi s četrtim odstavkom 71. člena ZMZ-1 tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki, da v zadevi ponovno odloči skladno s stališčem te sodbe.

1 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev). 2 Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav. 3 ZTuj-2 možnost izreka omejitve gibanja določa v tretjem odstavku 67. člena in v 76. členu. 4 Ob upoštevanju okoliščin iz drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 je navedeni ukrep mogoče odrediti na Center za tujce.