Jedro

V skladu z upravno sodno prakso se pravni interes, ki izhaja iz pravice do osončenja, nanaša le na bivalne prostore v stavbi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odpravila sklep Upravne enote Piran, št. 351-652/2001-93 z dne 3. 10. 2012 (1. točka izreka); odpravila odločbo Upravne enote Piran, št. 351-652/2001-91 z dne 17. 9. 2012 (2. točka izreka); odločila, da se dovoli gradnja mejnega zidu na zemljišču parc. št. 1256 k.o. ... vzdolž parcelne meje z zemljiščem parc. št. 1255 k.o. ... v višini 1,80 m po projektni dokumentaciji št. 9/99, ki jo je decembra 1999 izdelal A.A. u.d.i.a. (3. točka izreka); da je tožnik dolžan B.B. povrniti stroške pritožbe v znesku 155,82 EUR (4. točka izreka). V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da gre v konkretnem primeru za obnovo postopka, končanega z odločbo o priglasitvi del št. 351-508/00 z dne 26. 9. 2000, s katero je bilo dovoljeno investitorki B.B. izvajanje adaptacijski del na objektu v Piranu, na parc. št. 1256 k.o. ... Obnova postopka je bila dovoljena s sklepom z dne 3. 10. 2001 v obsegu udeležbe stranskega udeleženca C.C. (tožnika). V obnovi postopka je prvostopni organ prvotno odločbo z dne 26. 9. 2000 nadomestil z novo odločbo št. 351-652/2001 z dne 23. 1. 2002. Navedena odločba je postala pravnomočna, razen v delu (2. točka izreka), ki se je nanašal na gradnjo mejnega zidu. O tem je bilo nato že večkrat odločeno, med drugim tudi s sodbo Upravnega sodišča opr. št. II U 268/2010-16 z dne 19. 11. 2011. V citirani sodbi je sodišče upravnemu organu naložilo, da mora glede vpliva zidu na osončenje sosednje nepremičnine v lasti tožnika odrediti izvedbo dokaza z izvedencem. Prvostopni organ je navedenemu sledil ter pridobil izvedeniško mnenje gradbenega izvedenca D.D. Po ugotovitvah izvedenca mejni zid jemlje svetlobo notranjemu atriju na parceli št. 1255 k.o. ... (ki je v lasti tožnika), količina svetlobe v atriju se spreminja med 8. uro zjutraj in 13. uro popoldan, vpliv se kaže v osenčenju tlaka v atriju ter spodnjega dela južne fasade do višine 1,50 m. Zaradi povečane osenčenosti atrija se bo delno spremenila le mikroklima na tlaku atrija, v čem drugem pa se povečana osenčenost ne bo odražala. Bivalni pogoji se zaradi nadzidave ne bodo spremenili, ker nadzidava ne vpliva na količino svetlobe, ki prihaja v bivalne prostore. Spremenil pa se je profil prostora, ki je z nadzidavo zidu bistveno slabši, saj se poveča vpliv utesnjenosti ter zmanjšuje udobje in prezračenost. Na podlagi navedenega je prvostopni organ zavrnil zahtevo za dovoljenje za gradnjo mejnega zidu. Po ugotovitvah tožene stranke pa obrazložitev prvostopnega organa ne podpira izreka odločitve. Glede na to, da je v podatkih spisa dovolj podlage, je tožena stranka sam odločila o zahtevku. Na podlagi izvedeniškega mnenja je zaključila, da pri osenčenosti tožnikove nepremičnine v posledici mejnega zidu ne gre za prekomeren vpliv, zlasti pa ne v okviru varstva javne koristi. S higienskega stališča namreč velja zahteva po dostopu direktne sončne svetlobe za vse glavne bivalne prostore, ni pa dolžan upravni organ varovati osončenja zemljišč. Iz mnenja je razvidno, da se osončenje bivalnih prostorov ne bo spremenilo, torej ne bodo prizadete tožnikove pravice ali na zakonu utemeljeni pravni interesi. Zaradi navedenega je tožena stranka odpravila odločbo prvostopnega organa z dne 17. 9. 2012, kakor tudi sklep o popravi pisne pomote z dne 3. 10. 2012, ki se nanaša na navedeno prvostopno odločbo, ter sama dovolila gradnjo spornega mejnega zidu v skladu s projektno dokumentacijo.

Tožnik v tožbi navaja, da je izrek izpodbijane odločbe sam s seboj v nasprotju, saj tožena stranka pod točko 3. ni odpravila odločbe št. 351-65272001 z dne 23. 1. 2002, ker bi naj po odločbi upravne enote z dne 17. 9. 2012 ta ostala v veljavi. Prav tako je tožena stranka presegla obseg zahtevka investitorke, saj je ta zaprosila za vzdrževalna in adaptacijska dela, ne pa za gradnjo zidu, ki ga je že sicer postavila brez projektne dokumentacije. Tožnik nadalje v tožbi obširno povzema dosedanji postopek in izdane odločbe. V zvezi z izvedeniškim mnenjem pa navaja, da iz njega izhaja, da nadvišan mejni zid jemlje svetlobo notranjemu atriju na parc. št. 1255 k.o. ..., s tem pa je izvedenec podal odgovor na vprašanje, ki ga je v sodbi II U 268/2010 izpostavilo že upravno sodišče glede vpliva zidu na osončenje tožnikove nepremičnine. Iz mnenja izvedenca jasno izhaja, da je osenčenost povečana za enkrat. K temu tožnik dodatno še navaja, da se je zaradi osenčenosti povečala vlažnost v delu hiše, kjer svetlobo zastira zid, kar je razvidno iz priloženih fotografij. V primeru, ko je prostor obdan z več strani z nesorazmerno visokimi zidovi, kroženje zraka ni optimalno, posledično se elementi stavbe slabše sušijo, kar ima lahko za posledico vlažnost objekta. Tožnik meni, da je tožena stranka priredila mnenje izvedenca, ko je zaključila, da zid ne bo spreminjal bivalnih pogojev v tožnikovi nepremičnini. Razen tega je izvedenec izrecno navedel, da bo povečan vpliv utesnjenosti v atriju ter zmanjšanje prezračenosti. Prav tako je izrecno navedel, da je osenčenje v spodnjem delu južne fasade od tal povečano za 100 %. Odlok Občine Piran tudi določa, da mora investitor k vlogi predložiti še mnenje neposrednih sosedov, če se z gradnjo prizadene njihove pravice in koristi. Z gradnjo mejnega zidu so prizadete pravice tožnika, kar je ugotovil tudi izvedenec, s tem da zid jemlje svetlobo in da je osenčenje povečano za enkrat. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter potrdi odločbo Upravne enote Piran z dne 17. 9. 2012. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za odločanje v okviru obnove postopka, ki je bila dovoljena v zvezi z odločbo št. 351-508/00 z dne 26. 9. 2000 o priglasitvi del. Navedena odločba je bila v obnovljenem postopku že nadomeščena z odločbo št. 351-652/2001 z dne 23. 1. 2002, ki je postala pravnomočna, razen v delu, ki se nanaša na gradnjo mejnega zidu. Tako je v obnovi postopka ostalo nerešeno le vprašanje gradnje mejnega zidu, in na to se nanaša tudi obravnavani postopek. S tem, ko je tožena stranka sama odločila o navedenem zahtevku ter hkrati odpravila odločitev prvostopnega organa, ni kršila pravila postopka, saj je bila odločba, na katero se nanaša obnova postopka, pred tem že pravnomočno odpravljena oz. nadomeščena. Po določbi 270. člena ZUP namreč organ na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem postopku in v obnovljenem postopku, odloči o zadevi, ki je bila predmet postopka, pri tem pa pusti prejšnjo odločbo, ki je bila predmet obnove, v veljavi ali pa jo odpravi ali razveljavi in nadomesti z novo. Kot je že bilo navedeno, pa je bila prejšnja odločba že pravnomočno odpravljena.

Po presoji sodišča je neutemeljen ugovor, da je tožena stranka z odločitvijo pod točko 3. izreka presegla zahtevek investitorke. Iz podatkov spisa je razvidno, da je investitorka vložila zahtevo za priglasitev del za adaptacijo stanovanjske hiše na parc. št. 1256 k.o. ..., kateri je priložila projektno dokumentacijo št. 9/99, ki jo je izdelala A.A., u.d.i.a ter soglasje Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Piran k navedeni projektni dokumentaciji. V projektu pa je predvidena v atriju postavitev 1,80 m visokega zidu vzdolž parcelne meje na vzhodu, tako da ne drži tožbeni ugovor, da mejni zid ni bil predmet projektne dokumentacije.

Nadalje sodišče ugotavlja, da je bila izpodbijana odločba izdana v izvrševanju sodbe tega sodišča opr. št. II U 268/2010 z dne 19. 10. 2011. Če upravni organ odloča v ponovnem postopku, ker je sodišče njegov prejšnji akt odpravilo, je pri ponovnem odločanju vezan na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka, podana v sodbi (tretji odstavek 64. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1). Zakonitost in pravilnost novega upravnega akta sodišče presoja z vidika njegove skladnosti z mnenji in napotki sodbe, v izvajanju katere je izdan. V navedeni sodbi je sodišče navedlo, da je vprašanje vpliva objekta na nepremičnino tožnika strokovne narave, zato bi moral upravni organ v postopek pritegniti izvedenca gradbene stroke, ki bi podal strokovno mnenje, kakšen je vpliv zidu na osončenje tožnikove nepremičnine.

Sodišče ugotavlja, da je prvostopni organ sledil navedenemu napotku ter postavil izvedenca gradbene stroke D.D., ki je izdelal izvedeniško mnenje glede vpliva mejnega zidu na tožnikovo nepremičnino. V zvezi s tem se sodišče strinja z zaključkom tožene stranke, sprejetim na podlagi izvedeniškega mnenja, da pri ugotovljeni osenčenosti ne gre za vplive, ki so pravno varovani. V skladu z upravno sodno prakso se namreč pravni interes, ki izhaja iz pravice do osončenja, nanaša le na bivalne prostore v stavbi. Ti pogoji pa se po navedbah izvedenca ne bodo spremenili, saj je že tudi sicer objekt tožnika na južni strani brez izrazitih oken. Po ugotovitvah izvedenca bo tako prihajalo do povečanega osenčenja (in sicer za enkrat) tlaka v atriju (ki v naravi predstavlja ozek prostor med hišama širine 2 m in dolžine 14 m) ter spodnjega dela južne fasade do višine 1,5 m od tal. Zaradi navedenega se bo delno spremenila le mikro klima na tlaku atrija, spremenjen pa bo tudi vizualni izgled zunanjega prostora (atrija) ter posledično povečan občutek utesnjenosti oz. zmanjšanje prezračenosti. Zaradi nadzidave zidu pa se ne bodo spremenili bivalni pogoji, saj nadzidava ne vpliva na količino svetlobe, ki prihaja skozi okna v bivalne prostore. S tem pa tožnik tudi po mnenju sodišča ni izkazal prizadetosti v svojih pravicah oz. pravno varovanih koristih. Tega tudi ne izkazuje z navajanjem možnosti povečanja vlažnosti v hiši, saj to ne izhaja iz izvedeniškega mnenja niti iz navedb izvedenca na obravnavi dne 17. 8. 2012. Ker je bilo tudi po presoji sodišča v postopku pravilno ugotovljeno, da z gradnjo mejnega zidu niso bile prizadete pravno varovane pravice oz. pravne koristi tožnika, je sodišče presodilo, da je izpodbijani akt pravilen in zakonit, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zavrnitev zahtevka tožnika za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.