Jedro

Tožena stranka je sicer podala odgovor na tožbo, ki pa ga je podala le v enem izvodu, tako da je sodišče prve stopnje izdalo sklep o dopolnitvi toženčeve vloge. Ker tožena stranka ni ravnala skladno s sklepom sodišča, je le-to v nadaljevanju odgovor na tožbo zavrglo. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zoper sklep zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Tako je bilo potrebno šteti, da tožena stranka ni odgovorila na tožbo, torej so bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 4.841,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 7. 2008 dalje do plačila (1. odstavek). V nadaljevanju je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 224,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (2. odstavek).

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper zamudno sodbo v celoti zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP, to da je sodba v nasprotju z dejstvi. Izračun izgubljenega dobička, ki predstavlja znesek odškodnine tožeče stranke, ne upošteva vsesplošno znanih odbitnih stroškov navezujočih se na uporabo vozila. Tako je v celoti neutemeljena prisojena odškodnina. Navaja, da je sodišče toženi stranki naložilo plačilo odškodnine, ker naj bi z neupravičenim izostankom z dela tožnik povzročil škodo v višini izgubljenega dobička tožeče stranke zaradi neuporabe kamiona, za katerega je bil zadolžen toženec, to je v času 19 dni, v katerem tožeča stranka ni uspela nadomestiti delo tožene stranke na kamionu, za katerega je bila tožena stranka usposobljena. Sodišče pri navedeni odškodnini ni upoštevalo odbitnega stroška amortizacije zadevnega kamiona. Pri amortizaciji gre za davčni predpis določen z obračunom nadomeščanja vrednosti osnovnega sredstva, ki je odbitna kategorija dobička, maksimalno zakonsko določena letna amortizacija za gospodarska vozila znaša 20 %. Tako bi ob realni predpostavki vrednosti kamiona, za katerega je bila zadolžena tožena stranka 200.000,00 EUR, mesečna amortizacija znašala 333,33 EUR, in znesek odškodnine 2.111,10 EUR. Sodišče bi moralo tudi upoštevati stroške kredita kamiona, ki okvirno znaša vsaj 6 % letno glede na vrednost kamiona, stroške kaska in obveznega zavarovanja vozila, tehnični pregled in letno cestnino ob registraciji, režijske stroške podjetja (plača režijskih delavcev in stroški elektrike, vode) in drugih stroškov podjetja. Tako bi dejanska škoda znašala le okrog 203,00 EUR. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka v uvodu pritožbe navaja, da izpodbija sodbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP in sicer naj bi bila sodba v nasprotju z dejstvi. Kljub temu dejstvu pa iz pritožbe nedoumno izhaja, da tožena stranka zamudno sodbo izpodbija zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (pod pretvezo jo uveljavlja kot procesno kršitev), zaradi česar pa zamudne sodbe skladno z določbo 2. odstavka 338. člena ZPP ne more izpodbijati, in bi bilo potrebno pritožbo kot nedovoljeno takoj zavreči, sicer pa tožeča stranka odgovarja na pritožbo. Pritožbena navedba, da je tožba nesklepčna, ni utemeljena. Sicer pa gre tudi za nedopustno pritožbeno novoto. Tožeča stranka dodaja, da amortizacija resda predstavlja odhodek, vendar pa gre za tipičen odhodek, ki ga pri izračunu izgubljenega dobička ne morejo odštevati. Sodišče je v svoji zamudni sodbi v okviru dejanskega stanu glede na tožbene navedbe in dejstva navedlo in obrazložilo vsa pravno odločilna dejstva po posameznih elementih odškodninske obveznosti, kot to določa Zakon o delovnih razmerjih in Obligacijski zakonik. Tako pritožbeni razlog kršitve 14. točke 339. člena ZPP ni podan. Tožeča stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 69/2005, 90/2005, 52/2007, 73/2007, 45/2008) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Upoštevalo je tudi, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ob navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. V sodbi so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in ti razlogi so jasni in niso med seboj v nasprotju.

Vročitev tožbe s pozivom na odgovor je bila toženi stranki opravljena dne 23. 12. 2008 skladno z določili ZPP. Iz predloženega poziva jasno izhaja, da je bila tožena stranka opozorjena, da mora vložiti odgovor na tožbo v dveh izvodih. Tožena stranka je sicer podala odgovor na tožbo, ki pa ga je podala le v enem izvodu, tako da je sodišče izdalo sklep o dopolnitvi toženčeve vloge. Ker tožena stranka ni ravnala skladno s sklepom sodišča, je le-to v nadaljevanju odgovor na tožbo zavrglo. Pritožbeno sodišče je v zadevi opr. št. Pdp 714/2010 z dne 2. 9. 2010 pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Tako je bilo potrebno šteti, da tožena stranka ni odgovorila na tožbo, torej so bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe.

ZPP v 318. členu ureja zamudno sodbo in določa, da če tožena stranka v roku iz 277. člena tega zakona ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji: da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (3. odstavek 3. člena ZPP); da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Sodišče prve stopnje je pravilno na podlagi določil 182. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprem.) odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 4.841,58 EUR, ki jo je le-ta povzročila s tem, da je tožeči stranki nastala škoda zaradi 19 dni neupravičenega izostanka tožene stranke. Po določilih 168. člena Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem.) ima oškodovanec pravico do povrnitve škode kot tudi izgubljenega dobička (1. odstavek 168. člena OZ), s tem da se pri oceni izgubljenega dobička upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovančevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči (3. odstavek 168. člena OZ). Po določilih 164. člena je odgovorna oseba dolžna vzpostaviti stanje, ki je bilo, preden je škoda nastala, pri čemer pa se odškodninska odgovornost po določilih 165. člena OZ šteje za zapadlo od trenutka nastale škode.

Glede na podane ugovore v pritožbi, pritožbeno sodišče navaja, da je zamudna sodba v našem pravnem sistemu zasnova na sistemu afirmativne litiskontestacije, kar pomeni, da se pasivnost tožene stranke razlaga kot priznanje navedb, trditev tožeče stranke oziroma strinjanje z dejansko podlago tožeče stranke kot je navedena v tožbi. Tako temelji na fikciji, da tožena stranka priznava vsa dejstva navedena v tožbi. Ugotoviti je, da tožena stranka v pritožbi sicer navaja, da gre za kršitev iz 14. točke 339. člena ZPP, vendar v nadaljevanju praktično uveljavlja ugovore, ki se nanašajo na 2. točko 338. člena ZPP, in sicer zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, iz tega razloga pa se zamudna sodba ne more izpodbijati. Tako je sodišče prve stopnje pravilno preizkusilo, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožeča stranka ali z dejstvo, ki so splošno znana. Poudariti je, da sodišče pri izdaji zamudne sodbe ne izvaja dokaznega postopka.

Preizkus v smislu sklepčnosti je miselni preizkus subsumpcije zatrjevanih dejstev pod materialno pravo, pri katerem se torej sprašujemo, kakšna bi bila sodba, če bi se izkazalo, da so vsa dejstva, ki jih navaja tožeča stranka, resnična. Tako je bilo potrebno za materialno presojo sklepčnosti ugotoviti, ali so izkazani vsi štirje elementi za nastanek odškodninske obveznosti tožene stranke in sicer: škodljivo dejstvo (protipravno ravnanje ali opustitev), vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in ravno priznano škodo, odgovornost povzročitelja škode ter nastanek pravno priznane škode, v konkretnem primeru v obliki izgubljenega dobička. Navedeno pa je pravilno ugotavljalo sodišče prve stopnje. Potrebno je tudi poudariti, da sklepčnost in utemeljenost tožbenega zahtevka nista enaka pojma in med njima ni moč postaviti enačaja.

Tako je neupošteven pritožbeni ugovor tožene stranke glede upoštevanja amortizacije, ki je računski odhodek in ne predstavlja odtujitve premoženja in se pri ugotavljanju izgubljenega dobička mora (in sme) od prihodkov odšteti samo tiste odhodke, ki oškodovancu niso nastali (ker ni posloval) in bi mu nastali, če bi posloval. Seveda pa kot že navedeno velja pri zamudni sodbi, da sodišče ne sme ugotavljati dejanskega stanja, kar sicer v celoti vsebinsko izpodbija pritožba.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da strani sami krijeta svoje stroške postopka in sicer tožena stranka zato, ker s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa iz razloga, ker njen odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. in 155. členom ZPP.