Jedro

Ni videti pravega razloga, da bi pritožniki lahko (s samovoljnim ravnanjem izven sodnega postopka) izbrali sredstvo, s katerim naj tožnik (kot domnevni povzročitelj) odpravlja domnevni hrup, še zlasti pa ne tako skrajno, tj. z vznemirjanjem oziroma odvzemom dobršnega dela tožnikove nepremičnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. V tej zadevi je tožnik1 najprej vložil tožbo, s katero je od tožencev zahteval vrnitev delov njegove nepremičnine (parcela 1080/8, k. o. X) ter prepoved (nadaljnjega) vznemirjanja in poseganja v njegovo lastninsko pravico. Toženci so nato vložili nasprotno tožbo in zatrjevali, da so na sporni nepremičnini tožnika priposestvovali tri služnosti, tj. služnost dovozne poti, padavinske kanalizacije ter greznične jame, ki se sedaj uporablja kot rezervoar za meteorno vodo. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti ugodilo zahtevku po nasprotni tožni, delno, v nenasprotujočem delu, pa tudi zahtevku tožnika. Ugotovilo je, da so toženci priposestvovali vse tri vtoževane služnosti, a hkrati razsodilo, da morajo tožniku vrniti vse preostale dele sporne parcele in tožnika prenehati vznemirjati z ravnanji, ki presegajo krajevni in vsebinski obseg ugotovljenih služnosti. Glede na delni uspeh strank je še odločilo, da mora tožnik tožencem povrniti 560,27 EUR stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno sodbo so pritožbo vložili prvi trije toženci, solastniki tožnikovi sosednjih dveh parcel (1087/17 in 1974, obe k. o. X). Izpodbijajo jo v delu, v katerem jim sodba nalaga vrnitev tožnikove nepremičnine in prepoved vznemirjanja. V grobem zatrjujejo dvoje: dela tožnikove nepremičnine, južno od parcele 1087/17, sploh ne zasedajo, uporabljajo pa del, ki leži južno od parcele 1974, vendar ne protipravno. Višjemu sodišču predlagajo, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožnikov tožbeni zahtevek tudi v tem ugodilnem delu ter tožniku naloži povrnitev pravdnih stroškov, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožnik je na pritožbo vložil odgovor. Meni, da je pritožba neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bil v zvezi z delom sporne parcele tožnika, ki leži južno od njihove parcele 1087/17, spor le v tem, ali imajo toženci na tem delu tudi gredo.2 Pritožniki v pritožbi ponovno poudarjajo, da grede, ki naj bi bila ključna za presojo o tem, ali ta del nepremičnine res zasedajo, tam nimajo. Že sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da (ne)obstoj grede ne predstavlja odločilnega dejstva, saj tožnik ni zahteval njene odstranitve.3 Ključno in pravno relevantno je le to, ali toženci ta del nepremičnine tožnika dejansko zasedajo oziroma uporabljajo, o čemer pa med strankama sploh ni bilo spora.

6. Tožnik je v tožbi ponudil konkretne trditve v zvezi s tem, katere dele sporne parcele toženci uporabljajo in jih z navedbo katastrskih točk in parcelnih številk določno označil. Ob tem se je skliceval na šrafuro na priloženi skici (priloga A 14).4 Ne le, da toženci niso prerekali tako konkretizirano zatrjevane uporabe tega dela sporne nepremičnine (kar sedaj prvič navajajo v pritožbi, pred tem pa so navajali le, da tam nimajo grede), uporabo tega dela tožnikove nepremičnine so dejansko priznavali, saj so v spis, hkrati z vložitvijo nasprotne tožbe, vložili praktično enako skico (priloga A 2), z enako šrafiranimi deli, ki jih je tožnik označil kot dele, ki jih toženci protipravno uporabljajo. Dodatno je sodišče strankama na zadnjem naroku predočalo skico (priloga C 2), ki je glede označitve delov parcele, ki jih zasedajo toženci, enaka obema prej navedenima. Stranki sta bili opozorjeni, da sodišče ne bo izvedlo ogleda in postavljalo izvedenca geodetske stroke, če deli, ki jih toženci zasedajo, veljajo za nesporne, s čimer sta izrecno stranki soglašali.5

7. Sodišče prve stopnje je zato povsem utemeljeno štelo, da gre v zvezi z uporabo tožnikovega dela nepremičnine, ki leži južno od parcele 1087/17, za nesporna dejstva. Ker takšna dejstva niso predmet dokazovanja6, je kot nepotrebna tudi zavrnilo dokazna predloga za opravo ogleda in postavitev izvedenca geodeta.7 Zato ni mogoče slediti pritožbeni tezi o tem, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, še zlasti pa ne, da bi bilo slednje posledica neizvedbe predlaganih dokazov. Višje sodišče še pojasnjuje, da pritožbena navedba o tem, da sta nepremičnini tožnika in tožencev v tem delu ločena z zidom, kar naj bi potrjevalo tezo o neuporabi, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto8, do katere se zato ne bo opredeljevalo.

8. Nasprotno pa za pritožnike ni sporno, da dejansko uporabljajo parcelo tožnika, ki leži južno od njihove parcele 1974, a zatrjujejo, da pri tem ne gre za protipravno uporabo. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da gre v tem delu za obsežno, 269 m² veliko zelenico, na kateri toženci gojijo grmičevje, rože, od proizvodnega obrata tožnika, ki stoji naprej, pa ta del ločujejo 40 let stare smreke, ki jih toženci negujejo in uporabljajo kot živo mejo.9

9. Tudi po presoji pritožbenega sodišča torej ne gre za malenkostni poseg, ki ne bi opravičeval sodnega varstva. Pritožniki se pri tem sklicujejo na zadevi, ki sta z obravnavano neprimerljivi. Zasedanje tako velikega območja, ki je ob enem še ločeno z živo mejo iz starih smrek, gotovo predstavlja resno oviro za izvrševanje tožnikove lastninske pravice vsaj na tem delu nepremičnine.10 Te situacije zato ni mogoče primerjati z vznemirjanjem, ki ga nekdo povzroča s tem, ko pod njegovim balkonom ni mogoče kositi z navadno kosilnico in obdelovati zemljišča (VSL I Cp 1854/2013) oziroma s tem, ko na skupno steno vrstnih hiš namesti izolacijo in nabiralnik (VSRS sklep II Ips 110/2016). Resne presoje ne vzdrži niti pritožbena navedba o tem, da uporaba zemljišča ni protipravna, ker naj tožnik ne bi nasprotoval zatrjevani mirni posesti tožencev. Drži sicer, da vsakdo lahko omeji svojo lastninsko pravico in na njej dopušča posege, a je tožnik najkasneje z vložitvijo negatorne tožbe povsem jasno izrazil, da takšni uporabi tožencev nasprotuje, smiselno pa to izhaja tudi iz vseh tožnikovih navedb.

10. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da gre tudi pri uporabi te zelenice za dlje časa, neprekinjeno trajajočo rabo, ki ji tožnik (oziroma njegov pravni prednik) ni nasprotoval.11 Pritrditi gre pritožnikom, da so v odgovoru na tožbo sicer med drugim res navajali, da jih ta zelenica ščiti pred hrupom, ki prihaja iz tožnikovega proizvodnega obrata, a so bile te trditve (v primerjavi z ostalimi, ki so se nanašale na priposestvovanje vtoževanih služnosti) obrobne in bistveno manj konkretizirane.12 Predvsem pa je bistveno to, da takšna opredelitev uresničevanja potreb nepremičnine tožnikov (tj. preprečevanje prekomernega hrupa oziroma prepovedanih imisij) po presoji višjega sodišča ne more soditi v funkcionalni okvir stvarne služnosti.

11. Stvarne služnosti so v naboru sicer neomejene, saj jih vsebinsko opredeljuje le generalna klavzula.13 V sodni praksi so se že priznavale t. i. atipične stvarne služnosti, tudi v zadevi, na katero se sklicujejo pritožniki.14 Kljub temu pa višje sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da bi bilo takšno pojmovanje funkcionalnosti pretirano liberalno, zlasti glede na že izpostavljen velik obseg zelenice in dejstvo, da imajo toženci sicer tudi sami obsežne zelene površine.15 Višje sodišče hkrati še dodaja, da bi bila takšna opredelitev funkcionalnosti tudi problematična z vidika pravil imisijskega prava. Povzročitelj imisij lahko namreč sam izbira način njihovega omejevanja.16 Ni torej videti pravega razloga, da bi pritožniki lahko (s samovoljnim ravnanjem izven sodnega postopka) izbrali sredstvo, s katerim naj tožnik (kot domnevni povzročitelj) odpravlja domnevni hrup, še zlasti pa ne tako skrajno, tj. z vznemirjanjem oziroma odvzemom dobršnega dela tožnikove nepremičnine.

12. Ob nejasni funkcionalnosti zelenice (kot jedra stvarne služnosti), se trditve v zvezi s priposestvovanjem služnosti zelenice kažejo kot neprimerne oziroma nezadostne. Posledično je zato potrebno tudi zavrniti pritožbeni očitek o tem, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni izvedlo predlaganega ogleda.

13. Sodišče prve stopnje je prav tako utemeljeno zaključilo, da tožnikovo lastništvo parcele 1080/8 med strankama ni bilo sporno, saj so, poleg tožnika, to izrecno zatrjevali tudi toženci sami.17 Toženci so skladno s temi navedbami tudi postavili svoj tožbeni zahtevek na ugotovitev služnosti, ki po naravi stvari ne obstaja na lastni stvari. Protispisne so tako pritožbene navedbe o tem, da so toženci priznavali le zemljiškoknjižno lastništvo tožnika in smiselno zatrjevali, da je zelenica namenjena uporabi njihove stavbe. Izpodbijana sodba pravilno opozarja, da so navedbe tožencev o pripadajočem zemljišču v celoti nasprotujoče predhodnim, prvič pa podane šele v zaključni besedi, po koncu celotnega dokaznega postopka. Upoštevajoč izostanek navedbe opravičljivih razlogov za zamudo18 ter pri tem nespremenjen zahtevek po nasprotni tožbi, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da gre za prepozne navedbe. V vsebinsko obravnavo tega ugovora se višje sodišče zato ne spušča, kot brezpredmetne pa zato tudi zavrača graje o napačni uporabi materialnega prava.

14. Skladno z vsem navedenim so po presoji višjega sodišča vsi pritožbeni očitki neutemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prva stopnje (353. člen ZPP).

15. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Toženec zaradi pritožbenega neuspeha, tožnik pa zato, ker njegov odgovor na pritožbo vsebinsko ni prispeval k odločitvi sodišča.19 1 Na tem mestu višje sodišče pojasnjuje, da tožnika in tožence, v izogib nejasnosti glede na različne procesne vloge po tožbi oziroma nasprotni tožbi, imenuje poenostavljeno in le z vidika tožbe. S tem sledi poimenovanju, ki izhaja iz izpodbijane sodbe, hkrati pa sta takšna izraza ustreznejša zato, ker pritožniki izpodbijajo le del sodbe, v katerem sami dejansko nastopajo kot toženci. 2 Točka 9 v zvezi s točko 11 izpodbijane sodbe. 3 Točka 11 izpodbijane sodbe. 4 Šrafura je v tem delu enaka šrafuri t. i. druge zelenice, tj. tiste, ki leži južno od parcele 1974 in za katero pritožniki navajajo, da jo uporabljajo. Tudi zato neprepričljivo deluje pritožbena navedba o tem, da so skico toženci napačno razumeli. 5 Zapisnik naroka za glavno obravnavo z dne 20. oktober 2020, povzeto tudi v točki 7 izpodbijane sodbe. 6 1. in 2. odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). 7 Kar vse je sodišče prve stopnje ob zavrnitvi dokaznih predlogov tudi ustrezno obrazložilo; točka 7 izpodbijane sodbe. 8 1. odstavek 337. člena v zvezi z 286. členom ZPP. Pritožniki niso niti navajali, zakaj naj brez svoje krivde tega ne bi mogli navesti prej, tj. do konca prvega naroka oziroma do konca glavne obravnave. 9 Točka 2 (povzete in neprerekane trditve tožencev), tudi točki 9 in 17 izpodbijane sodbe. 10 Na pomen seštevka zatrjevanih ravnanj uporabe tožnikove nepremičnine, ki že prerašča v intenzivnost, ki pomeni odvzem posesti (ne pa nedoseganja tolerančnega praga oziroma protipravnavega vznemirjanja) opozarja že sodišče prve stopnje, točka 10 izpodbijane sodbe. 11 Točka 9 izpodbijane sodbe. 12 Ne gre niti spregledati, da so toženci priposestvovanje služnosti zelenice, kljub predhodno postavljenem zahtevku za ugotovitev priposestvovanja treh drugih služnosti, zatrjevali šele v zaključni besedi. 13 1. odstavek 213. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). 14 Priposestvovanje služnosti vrtička, VSRS sklep II Ips 121/2019. Gre sicer za neprimerljivo zadevo – šlo je namreč za vrtiček, na katerem so tožniki gojili vrtnine ter ga uporabljali kot atrij večstanovanjske hiše, kar je po presoji VSRS bistveno prispevalo h kakovosti njihovega bivanja. Ključno je, da je šlo za vrtiček manjšega obsega od sporne zelenice, pa tudi da tožniki drugih zelenih površin (drugače kot pritožniki) niso imeli. V navedeni zadevi je VSRS tudi zapisalo, da priposestvovanje služnosti pomeni izjemen način nastanka služnosti, saj gre za omejevanje lastninske pravice. Taka odločitev sama po sebi torej ne odpira vrat vsakršnemu priposestvovanju stvarnih služnosti, dodatno ker iz sklepa prav tako izhaja, da je treba ostati razumen in omejiti razne vrtičkarske mahinacije ali okupacije tuje zemlje, zato je presoja vsakokrat odvisna od okoliščin konkretnega primera. 15 Točka 17 izpodbijane sodbe. 16 1. odstavek 75. člena SPZ. 17 Točka 9 izpodbijane sodbe. Iz spisa sicer izhaja, da je tožnik zatrjeval, da je lastnik sporne parcele, poleg tega pa tudi, da so parcelne meje med njegovo nepremičnino in nepremičninami tožencev dokončno urejene. Vsemu temu so izrecno pritrdili toženci tako v odgovoru na tožbo kot tudi v vloženi nasprotni tožbi. 18 1. odstavek 286. člena ZPP. 19 1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP.