Jedro

Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo po tožencu predlagane dokaze z zaslišanjem prič, za katere je sam toženec povedal, da o okoliščinah konkretnega dogodka ne bi vedele povedati ničesar, ker jim te niso znane, bi pa lahko potrdile trditve toženca o tožnikovih in toženčevih osebnostnih značilnostih (značaju). Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, takšne okoliščine za ugotavljanje konkretnega spornega poteka škodnega dogodka niso pomembne.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu in izreku o stroških potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 24. 9. 2019 delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnik) in toženi stranki (v nadaljevanju: toženec) naložilo, da tožniku v 15 dneh plača odškodnino v znesku 1.350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2018 dalje (točka I. izreka). Tožbeni zahtevek tožnika v presežku za plačilo še nadaljnjih zahtevanih 750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2018 dalje je zavrnilo (točka II. izreka). Odločilo je tudi o stroških in tožencu naložilo, da v 15 dneh povrne v korist proračuna R. S. na račun Okrožnega sodišča v Celju stroške pravdnega postopka v višini 1.002,67 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastopa zamude dalje do plačila (točka III. izreka).

2. Toženec je s pritožbo izpodbijal obsodilni del in odločitev o stroških (saj za pritožbo zoper zavrnilni del sodbe ne bi imel pravnega interesa). Uveljavljal je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi, zadeva pa v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podredno, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne. V pritožbi je zatrjeval, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnikova tožba sklepčna. Tožnik je v tožbi zgolj pavšalno navajal, da ima posledice po poškodbi, ki ga motijo in omejujejo njegove aktivnosti, pri tem pa ni pojasnil katere so te aktivnosti in kako bi ga naj motile. Tudi ostalih postavk odškodnine ni konkretiziral, na naroku 25. 10. 2018 pa je podrobneje opisal le bolečine, ki jih je doživljal. Zato tožba ne ustreza standardu sklepčnosti. Sodišču prve stopnje je tudi očital, da je ob ugotavljanju okoliščin škodnega dogodka izpovedbo toženca štelo za neverodostojno, pri tem pa spregledalo, da so od dogodka minila že štiri leta, da tožnikova izpovedba ni bila prepričljiva ter da je nelogičen zaključek sodišča, da se po tožencu izrečene besede tožniku zaradi hrupa traktorja naj ne bi slišale. Sodišče prve stopnje je s tem, ko ni ugodilo toženčevemu predlogu za zaslišanje prič, ki o samem dogodku sicer ne bi vedele povedati ničesar, so se pa s tožnikom srečale, onemogočilo dokazovanje toženčevih navedb, s tem pa kršilo načelo kontradiktornosti. Že iz ugotovitev izvedenca medicinske stroke, da je imel tožnik 8. 4. 2015 zgolj eno odrgnino, naslednji dan pa je bilo teh več, kaže na tožnikovo zrežiranost poškodbe. Temu sodišče ni posvetilo pozornosti, zato pa je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ob ugotavljanju telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem ter strahu zapisalo, da je izvedenec skoraj v celoti potrdil navedbe tožnika, dejansko pa je izvedenec zavrnil večino navedb tožnika, je obrazložitev sodišča prve stopnje v tem delu v nasprotju z izvedenimi dokazi ter je tako podana bistvena kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sicer pa sta odškodnini za obe obliki prisojene nepremoženjske škode previsoki.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodbeni povzetek tožnikovih tožbenih navedb in navedb na naroku 25. 10. 2018 (točka 1 in 3 obrazložitve sodbe) potrjuje pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik navedel vsa pravno pomembna dejstva o škodnem ravnanju toženca, v katerem je poškodoval tožnika, o utrpelih telesnih bolečinah in strahu tožnika ter o neugodnosti tožnika v zvezi z zdravljenjem ter o vzročni zvezi med temi in tožnikovo, po tožencu prizadejano poškodbo. Torej vsa pravno pomembna dejstva, pomembna za obravnavanje tožnikovega odškodninskega zahtevka. Pritožbene nekonkretizirane trditve o zmotnosti takšnega zaključka sodišča prve stopnje se tako izkažejo kot neutemeljene.

6. Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo po tožencu predlagane dokaze z zaslišanjem prič, za katere je sam toženec povedal, da o okoliščinah konkretnega dogodka ne bi vedele povedati ničesar, ker jim te niso znane, bi pa lahko potrdile trditve toženca o tožnikovih in toženčevih osebnostnih značilnostih (značaju). Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, takšne okoliščine za ugotavljanje konkretnega spornega poteka škodnega dogodka niso pomembne, zato pa so pravno nepomembni tudi dokazni predlogi toženca za njihovo dokazovanje. Ker sodišče prve stopnje krši stranki pravico do izjave le, če iz neutemeljenih razlogov ne izvede predlaganih dokazov, sodišče prve stopnje pa navedenih dokazov utemeljeno ni izvedlo, saj se ne nanašajo na ugotavljanje pravno pomembnih dejstev, so neutemeljeni pritožbeni očitki o podanosti absolutne bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Sodišče prve stopnje je odločilna sporna dejstva škodnega dogodka, ali je ob srečanju pravdnih strank toženec izstopil iz traktorja, pristopil k vozilu toženca in toženca skozi delno odprto okno vozila poškodoval, ugotavljalo na podlagi, po metodološkem pristopu iz 8. člena ZPP ocenjenih, vseh dokazov, ki sta jih pravdni stranki predlagali za dokazovanje teh spornih dejstev in ki so bili povezani s samim obravnavanim škodnim dogodkom. Tako je ugotovilo, da trditev toženca ni potrdil niti sam toženec s svojo izpovedbo, ki pa tudi sicer ni bila prepričljiva. V zvezi s tožnikovimi trditvami pa je ugotovilo, da te ne potrjuje samo prepričljiva izpovedba tožnika, ampak tudi drugi dokazi (medicinska dokumentacija, izpis iz poročila Policijske postaje Š.), še zlasti pa glede zatrjevanega načina nastanka utrpelih poškodb in škode izvedeniško mnenje izvedenca medicinske stroke dr. Kadiša. Zato pa je trditvam tožnika tudi sledilo. Takšna dokazna ocena in dokazni zaključki sodišča prve stopnje so življenjsko logični in prepričljivi ter jih toženec s pritožbenimi trditvami o neprepričljivosti dokazne ocene izpovedb pravdnih strank ne more omajati.

8. Na podlagi ugotovitev sodišča prve stopnje o toženčevem nedopustnem škodnem ravnanju, s katerim je tožniku povzročil poškodbo in škodo, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo o podanosti toženčeve odškodninske odgovornosti tožniku.

9. Kot je to jasno pojasnilo v razlogih sodbe sodišče prve stopnje, je poškodbo tožnika in obseg tožnikovih utrpelih telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem ter utrpelega strahu ugotovilo na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca medicinske stroke dr. K., kateremu je zaradi strokovne prepričljivosti v celoti sledilo. Tako je na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca sodišče ugotovilo, da je tožnik utrpel udarnino obraza in vsaj eno odrgnino na predelu prsnega koša, kar so zelo lahke poškodbe in zaradi katerih je tožnik utrpel nekajurne blažje bolečine v predelu obraza, največ 2 dni po poškodovanju stalne blage bolečine in največ do enega tedna po poškodovanju občasne blage bolečine ob neposrednem dotiku poškodovanega predela, obsežnejših gibih s prsnim košem ali ob težjem fizičnem delu z rokama. Kot neugodnosti v zvezi z zdravljenjem je utrpel dva pregleda v ambulanti zdravstvenega doma in en pregled pri kirurgu, enkratno slikanje glave in prsnega koša, jemanje protibolečinskih zdravil in hlajenje poškodovanih predelov telesa dan ali dva po poškodovanju. Tožnik je utrpel tudi nekaj minut trajajoč srednje izrazit primarni strah ter prvi dan po poškodovanju do pregleda pri kirurgu sekundarni strah zaradi zdravljenja in možnih posledic poškodb v blažji obliki. Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova utrpelih telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem odmerilo denarno odškodnino v višini 950,00 EUR in iz naslova strahu 400,00 EUR, skupaj tako 1.350,00 EUR, kar predstavlja po razmerah v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje 1,2 povprečno neto plačo. Ob ugotovljenem obsegu tožnikove tovrstne nepremoženjske škode je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje s takšno odmero denarne odškodnine ustrezno upoštevalo kriterije iz 179. člena OZ in tožniku prisodilo pravično denarno odškodnino. Zato so drugačne pritožbene trditve toženca neutemeljene.

10. Kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če je sodišče v razlogih sodbe vsebino listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov navajalo drugače, kot je sicer prava vsebina teh listin. Zato pa so neutemeljene pritožbene trditve toženca o podanosti takšne kršitve zaradi sodbenega zapisa, da je izvedenec skoraj v celoti potrdil navedbe tožnika.

11. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti samo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

12. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).