Jedro

V tožnikovemu primeru ne gre za obsodbo za prekršek, niti se alkoholiziranost ni ugotavljala v postopku pred upravnimi ali pravosodnimi organi. Ugotavljal jo je delodajalec (toženka, pri kateri je prepovedan prihod na delo oziroma delo pod vplivom alkohola). Delodajalec lahko alkoholiziranost delavca na delu ugotavlja z vsemi legalnimi sredstvi, med katerimi je alkotest.

Delavec ne sme delati ali biti na delovnem mestu pod vplivom alkohola. Pri toženki velja popolna prepoved dela pod vplivom alkohola, kar s strani tožnika ni bilo sporno. To pomeni, kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje, da gre za hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja že, če je pri delavcu podana kakršnakoli vsebnost alkohola v telesu.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 6. 2025, ki jo je tožniku podala toženka, in s tem prenehanja delovnega razmerja, ugotovitev trajanja delovnega razmerja z vsemi pravicami iz pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 10. 2017 za delovno mesto vulkanizer plaščev 2, poziv nazaj na delo, priznanje delovne dobe in prijavo v socialna zavarovanja za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 28. 6. 2025 dalje, za isti čas obračun in plačilo nadomestila plače v višini 2.854,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, obračun in plačilo nadomestila za neizrabljeni letni dopust v višini 4.819,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2025 do plačila. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje pravdne stroške.

2.Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču prve stopnje očita zmotno ugotovitev, da se je strinjal z rezultatom alkotesta. Obrazec poročila je podpisal, še preden je bil alkotest opravljen. Tako je izpovedal, zaslišan kot stranka. Toženka je alkotest opravila z indikatorjem A., ki ni merilna naprava. Kalibracijo naprave bi moral opraviti akreditirani laboratorij. To izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-290/20, U-I-138/24. Rezultat alkotesta je lahko upošteven, le če se preizkušanec z njim strinja. Preizkušenec ne more oceniti koncentracije alkohola, da bi lahko preveril pravilnost rezultata alkotesta. Odločba Ustavnega sodišča RS je relevantna zlasti glede dokaznega standarda ter dokazne vrednosti rezultata alkotesta. Tožnik na delu ni bil pod vplivom alkohola; da je delo nemoteno opravljal, je potrdil priča B.B. Takšno izpoved priče je sodišče prve stopnje prezrlo. Priča C.C. je verjel, da tožnik na delo ne bi prišel vinjen. Priča D.D. je izpovedal, da se delavec na obrazec poročila lahko podpiše pred ali po opravi alkotesta. Priča E.E. je izpovedal, da tožnik ni imel na razpolago drugega testa za ugotavljanje alkoholiziranosti. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevku ugodi, oziroma podredno jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške postopka.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnika. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Toženka je tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 6. 2025 iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je navedeni razlog podan, ker je tožnik 1. 6. 2025 delo opravljal pod vplivom alkohola: pri naključnem izvajanju alkotesta v nočni izmeni je bilo ugotovljeno, da je imel tožnik 0,17 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. S tem je naklepno huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja.

6.Tožnik v pritožbi predvsem oporeka načinu ugotavljanja alkoholiziranosti in se sklicuje na odločbo Up-290/20, U-I-138/24, s katero je Ustavno sodišče RS odločilo, da je drugi odstavek 107. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) v neskladju z Ustavo (domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave RS).

7.Drugi odstavek 107. člena ZPrCP določa, da, če se z indikatorjem alkohola ugotovi, da ima udeleženec cestnega prometa v organizmu več alkohola, kot dovoljuje ta zakon, izpolni policist zapisnik o preizkusu, ki ga podpiše tudi preizkušen udeleženec cestnega prometa. Če udeleženec cestnega prometa oporeka rezultatu preizkusa z indikatorjem alkohola, iz katerega je razvidno, da ima v organizmu več alkohola, kot dovoljuje ta zakon, mu policist odredi preizkus z etilometrom ali strokovni pregled. Če udeleženec cestnega prometa odkloni preizkus z etilometrom ali strokovni pregled, vpiše policist vzrok odklonitve v zapisnik, prav tako pa se šteje, da se udeleženec cestnega prometa strinja z rezultatom preizkusa z indikatorjem alkohola.

8.V obrazložitvi odločbe je Ustavno sodišče RS utemeljilo, da indikator alkohola (alkotest)2 ni merilna naprava, zato se ne sme uporabljati v postopkih pred upravnimi in pravosodnimi organi. Pozitiven rezultat preizkusa z indikatorjem in preizkušančevo strinjanje s tem rezultatom (ker ni mogoče potrditi, ali je rezultat pravilen do druge decimalke miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, kot se zahteva za izrek sankcije po 105. členu ZPrCP) ne zadostita dokaznemu standardu, ki se zahteva za obsodbo za prekršek.

V tožnikovemu primeru ne gre za obsodbo za prekršek, niti se alkoholiziranost ni ugotavljala v postopku pred upravnimi ali pravosodnimi organi. Ugotavljal jo je delodajalec (toženka, pri kateri je prepovedan prihod na delo oziroma delo pod vplivom alkohola). Delodajalec lahko alkoholiziranost delavca na delu ugotavlja z vsemi legalnimi sredstvi,3 med katerimi je alkotest.4

9.Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno opozorilo na spreminjanje trditvene podlage s strani tožnika; v tožbi je ponovil svoj zagovor oziroma priznanje, da je pred prihodom na delo na pikniku spil tri piva.5 Tožba je bila vložena 16. 7. 2025. Po izdaji odločbe Ustavnega sodišča RS Up-290/20, U‑I‑138/24 dne 2. 10. 2025 se je tožnik v prvi pripravljalni vlogi z dne 17. 11. 2025 postavil na stališče, da meritev in poročilo ne moreta šteti kot dokaz o alkoholiziranosti, v drugi pripravljalni vlogi z dne 12. 12. 2025 pa je izrecno navedel, da na delu ni bil pod vplivom alkohola.

10.Sodišče prve stopnje pri ugotavljanju, ali je bil tožnik na delu pod vplivom alkohola, ni upoštevalo le poročil o izmerjeni alkoholiziranosti (preizkus alkoholiziranosti je bil narejen dvakrat in je obakrat pokazal enak rezultat),6 ampak tudi druge okoliščine. V zvezi s poročili pravilno ni sledilo tožnikovi izpovedi, da ju je podpisal, še preden je bil izveden alkotest, saj je bila takšna izpoved deloma drugačna, kot so bile njegove navedbe ("je zgolj podpisal poročilo o izmerjeni alkoholiziranosti, kar pa še ne pomeni, da se je z rezultatom strinjal"), drugače od tožnika sta izpovedala priči D.D.,7 varnostni inženir, in B.B., izmenski mojster. Na splošno je o tem, da preizkušanci poročilo podpišejo po opravljenem preizkusu, izpovedal priča E.E., vodja službe za ekološko, tehnično in požarno varnost. Tožnik, kar z njegove strani ni bilo prerekano in kot je potrdil ob zaslišanju, izmerjenemu rezultatu ob preizkusu ni oporekal. Neprerekane so ostale navedbe toženke, da bi se izvedel test z etilometrom, če bi oporekal rezultatu alkotesta. Sodišče prve stopnje zato tega dejstva ni ugotavljalo (prvi in drugi odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP), tožnik pa neutemeljeno izpostavlja izpoved priče E.E., da delavcev ne peljejo na odvzem krvi. V tem delu je izpoved vzeta iz konteksta, saj je priča, kot je razvidno iz prepisa zvočnega posnetka naroka za glavno obravnavo dne 22. 1. 2026, izpovedal, da jih (ne peljejo na odvzem krvi, ampak) napotijo na usmerjeni zdravniški pregled.

11.Sodišče prve stopnje je kot ključno izpostavilo tožnikovo izpoved, da je spornega dne na piknik prišel ob 6. uri zvečer, na delo je prišel ob 20.30, v vmesnem času pa je popil tri piva. Upoštevaje navedeno izpoved, ki ji je utemeljeno sledilo, je pravilno ugotovilo, da je bil tožnik pod vplivom alkohola tako ob prihodu na delo kot takrat, ko je toženka opravila preizkus alkoholiziranosti. Dokazna ocena v izpodbijani sodbi je, ne le skladna z zahtevami iz 8. člena ZPP, ampak vsebinsko pravilna in ji pritožbeno sodišče sledi.

12.Prvi odstavek 51. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1) določa, da delavec ne sme delati ali biti na delovnem mestu pod vplivom alkohola. Pri toženki velja popolna prepoved dela pod vplivom alkohola, kar s strani tožnika ni bilo sporno. To pomeni, kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje, da gre za hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja že, če je pri delavcu podana kakršnakoli vsebnost alkohola v telesu. Posledično ni bistveno, ali je imel tožnik natančno 0,17 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka.

13.Toženka je že v odgovoru na tožbo navedla, da je bil alkotest A., s katerim je bil opravljen preizkus alkoholiziranosti, redno ustrezno kalibriran, čemur tožnik pred sodiščem prve stopnje ni ugovarjal; njegove pritožbene navedbe, da bi moral kalibracijo opraviti akreditirani laboratorij, so kot novote neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP), hkrati pa nebistvene za odločitev. Bistveno je, kot že obrazloženo, da je tožnik (na delo prišel in) delo opravljal pod vplivom alkohola.

14.Sodišče prve stopnje pri odločitvi pravilno ni upoštevalo izpovedi priče B.B., da je tožnik spornega dne (do preizkusa alkoholiziranosti) delo opravljal nemoteno (izpovedal je, da je delo opravljal "brez problemov, brez težav, ni kazal nobenih sumljivih gibov ali karkoli"), saj to za odločitev ni bistveno; toženka tožniku v odpovedi ni očitala, da bi kršil druge obveznosti iz delovnega razmerja razen prepovedi opravljanja dela pod vplivom alkohola. Prav tako nebistvena za odločitev je ocena priče C.C., sindikalnega predstavnika, da verjame, da če se tožnik ne bi počutil sposobnega, ne bi prišel (na delo), ki jo tožnik izpostavlja v pritožbi.

15.Tožnik pravilni presoji sodišča prve stopnje, da je zaradi alkoholiziranosti na delu huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi česar je toženka utemeljeno izgubila zaupanje vanj,8 v pritožbi ne oporeka.

16.Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17.Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe, s katero ni uspel (prvi odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Določbe ni razveljavilo, saj bi s tem odpadla zakonska ureditev posledic pozitivnega rezultata z indikatorjem; Državnemu zboru RS je naložilo, da ugotovljeno neskladje odpravi v roku enega leta.

2Ker za indikator niso predpisane zahteve, ki bi zagotavljale zanesljivost meritev.

3Prim. sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 251/2012 z dne 2. 4. 2013. V obrazložitvi je revizijsko sodišče navedlo, da lahko v primeru, če gre za očitno alkoholiziranost delavca, delodajalec to ugotavlja tudi z izpovedbami sodelavcev in nadrejenih delavcev o ponašanju delavca na delu in z drugimi očitnimi znaki alkoholiziranosti, vključno tudi z izjavami delavca samega, razen če bi tako ugotavljanje alkoholiziranosti v svojem internem aktu sam izrecno izključil.

4Vrhovno sodišče RS je v sklepu VIII Ips 90/2019 z dne 26. 5. 2020 izhajalo iz zakonske ureditve skrbi za zdravje in varno delovno okolje, v katerem ni prostora za delavca, ki je pod vplivom alkohola, saj na ta način spravlja v nevarnost sebe in druge.

5Predvsem si je prizadeval za presojo, da kršitev ni hujša oziroma da bi bilo upoštevaje vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank mogoče nadaljevati delovno razmerje do izteka odpovednega roka.

6Alkotest je bil opravljen ob 23.48 in 23.52, odredil ga je varnostni inženir D.D., opravil F.F., prisoten je bil B.B.

7V zvezi s to pričo tožnik v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da je na splošno izpovedal, da delavci poročilo podpišejo pred ali po opravljenem preizkusu.

8Sodišče prve stopnje je pri tem upoštevalo okoliščine kršitve (tožnik je pred prihodom na delo popil tri piva, kar pomeni, da je bila vsebnost alkohola v njegovem telesu še višja, kot je bila izmerjena, delo je opravljal v proizvodnji, kjer je tveganje za nastanek poškodb večje, alkoholiziranost na delovnem mestu predstavlja realno nevarnost za delavca, ki je pod vplivom alkohola, in druge delavce, zaradi česar ima toženka do tega ničelno toleranco).