Jedro

Sodišče prve stopnje je s tem, ko je razsodilo, da je toženec dolžan tožnici izročiti ključe za dostop do kleti, kurilnice in skladišča, zahtevek za izročitev ključev vrat za dostop do kurilnice pa zavrnilo, zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Takšen izrek sodbe je nerazumljiv in nasprotuje sam sebi, zaradi česar ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in sodba r a z v e l j a v i ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno sodbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Piranu razsodilo: »I. Tožena stranka M.M. je dolžna v roku 15 dni omogočiti tožnici I.M. uporabo vseh skupnih prostorov in naprav stanovanjske hiše na naslovu S. 82/c s tem, da ji izroči ustrezne ključe za dostop do kleti, kurilnice in skladišča ali pa ji zagotovi dostop do navedenih skupnih prostorov na kakšen drug način.

II/1. Tožbeni zahtevek, ki glasi, da je toženec dolžan izročiti tožnikoma ključe vrat za dostop do kurilnice stanovanjske hiše S. 82/c ter II/2. tožbeni zahtevek, ki glasi, da je tožena stranka M.M. je dolžna v roku 15 dni omogočiti tožniku V.M. uporabo vseh skupnih prostorov in naprav stanovanjske hiše na naslovu S. 82/c s tem, da mu izroči ustrezne ključe za dostop do kleti, kurilnice in skladišča ali pa mu zagotovi dostop do navedenih skupnih prostorov na kakšen drug način; II/3. tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan izročiti tožnikoma ključe za dostop do kletnega prostora označenega s črko A3 (skica ogleda), se zavrnejo; ter sklep: Začasna odredba z dne 18.11.2004, ki glasi, da mora toženec takoj omogočiti tožečima strankama dostop do kurilnice na naslovu S. 82/c, oz. dostop do skupne naprave za centralno ogrevanje hiše, s tem, da tožnikoma izstavi ustrezne ključe za dostop do kurilnice oz. skupne naprave za centralno ogrevanje; se razveljavi ter se predlog za njeno izdajo, kot neutemeljen zavrne. Vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.« Proti sodbi, to je prvi točki izreka, se pritožuje toženec po svojem pooblaščencu zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da se izrek sodbe v prvi točki glasi, da je toženec dolžan drugi tožnici izročiti ustrezne ključe za dostop do kleti, kurilnice in skladišča, v drugi točki izreka pa, da se zahtevek obeh tožnikov torej tudi zahtevek druge tožnice glede izročitve ključev za dostop do kurilnice zavrne. Izrek sodbe glede na navedeno nasprotuje sam sebi, sodba se zato ne more preizkusiti, s čimer je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka ZPP. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo tudi dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotavlja, da imata tožnika v posesti eno stanovanje, toženec pa drugo. Nerazumljivo pa je, zakaj je sodišče do takega zaključka prišlo le glede stanovanja, ne pa tudi kletnega dela hiša. Toženec ima vtoževane prostore, to je kletne prostore in del pomožnega objekta, v posesti že 35 let, odkar si je v njih uredil svoje delovno okolje – atelje in delavnico. Da prostore toženec zaseda že dalj časa je bilo ugotovljeno na ogledu, kjer se je sodišče prepričalo, da se v vseh vtoževanih prostorih nahajajo toženčevi predmeti, namenjeni umetniškemu ustvarjanju. Pravica vsakega lastnika je imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati, ter z njo razpolagati (37. člen SPZ). Solastnik ima pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu (66. člen SPZ). Edini logični zaključek glede posedovanja solastne stvari je, da se predmet v solastnini poseduje kot soposest. SPZ v 25. členu določa, da več oseb lahko izvršuje posest tako, da skupaj posedujejo stvar (tako imenovana skupna posest) ali pa, da vsak od njih poseduje izključni del stvari (tako imenovana delna posest). Soposest se torej lahko izvršuje na dva po vsebini zelo različna načina. Nerazumljivo, brez kakršnekoli obrazložitve, se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da 66. člen SPZ določa, da bi morali vsi solastniki svojo posest izvrševati po pravilu tako imenovane skupne posesti. Glede na to, da se je sodišču prve stopnje zdelo povsem samoumevno, da se posest na stanovanjskem delu hiše izvršuje kot tako imenovana delna posest (kar med strankami v resnici sploh ni sporno), je nasproten zaključek glede preostalega dela hiše najmanj nenavaden, predvsem pa je sam s seboj v nasprotju. Toženec je tekom postopka vseskozi zatrjeval, da je do prodaje maja leta 2002 prvi tožnik vseskozi spoštoval izvrševanje solastnine po pravilu delne posesti, tako da ga ni motil, da je imel v prostorih, označenih z A1 do A4 in v delu skladišča o prizidku (delavnici) svoje prostore, v katerih je ustvarjal kot samostojni kulturni delavec in s svojim delom preživljal družino. Do maja 2002 se je izvrševanje posesti nepremičnine v solastnini na naslovu S. 82/c glede vseh prostorov izvrševalo po principu delne posesti. Ko je druga tožnica maja 2002 od prvega tožnika kupila eno polovični idealni delež nepremičnine, je to storila po načelu videno kupljeno. Vse dokler je prvi tožnik na naslovu S. 82/c tudi prebival, v obstoječe posestno stanje (izvrševanje solastninske pravice) ni posegal. Vsak solastnik ima pravico imeti v posesti stvar v sorazmerju s svojim solastniškim deležem. Iz izvedenih dokazov izhaja, da prostori označeno z A1 do A4 in delavnica v pomožnem objektu predstavljajo približno 50 % ostalih, nestanovanjskih prostorov. Na ostalem delu teh prostorov je svojo solastninsko pravico kot delno v soposesti izvrševal prvi tožnik do maja 2002 (kot lastnik) in do odhoda v Dom za starejše občane kot imetnik služnosti. Druga tožnica z nakupom nepremičnine ni mogla pridobiti več pravic, kot jih je 30 let imel prenosnik (prvi tožnik). Če se je solastninska pravica 30 let izvrševala kot delna soposest, s prenosom solastninske pravice le-ta nikakor ni mogla pridobiti drugačne vsebine – to je izvrševanja kot skupnost soposest. Sodišče prve stopnje je tekom postopka pravdnim strankam večkrat namignilo, da bi bilo nastalo situacijo najlažje rešiti s preoblikovanjem solastnine v etažno lastnino. To povsem drži. Do trenutka oblikovanja etažne lastnine pa bi moralo sodišče preprečevati poseganje v ustaljeno izvrševanje lastninske pravice in posestno stanje. Podlago za tako ravnanje ima v že citiranih določbah in načelih SPZ. Zaradi navedenega toženec pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne, oz. podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, skladno s svojimi navodili.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je v prvi točki izreka izpodbijane sodbe razsodilo, da je toženec dolžan tožnici izročiti ključe za dostop do kleti, kurilnice in skladišča, v drugi točki izreka pa zahtevek za izročitev ključev vrat za dostop do kurilnice zavrnilo, zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (dalje:ZPP). Takšen izrek sodbe je nerazumljiv in nasprotuje sam sebi, zaradi česar ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Iz navedenega razloga je zato višje sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo (1. odstavek 354. člena ZPP), ne da bi presojalo utemeljenost ostalih pritožbenih navedb in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo moralo ugotovljeno nasprotje v izreku sodbe odpraviti in povedati kateremu zahtevku je ugodilo, kateri zahtevek pa je, kolikor gre za zahtevek o isti stvari zavrglo, če pa ne gre za odločitev o isti stvari (če gre za več delov stavbe z enako funkcijo), pa naj svojo odločitev glede zavrnitve zahtevka pojasni ter se opredeli tudi do ostalih pritožbenih navedb tožene stranke. Ob tem pritožbeno sodišče še pripominja, da skica, na katero se izpodbijana sodba sklicuje v točki II/3 izreka, ni sestavni del sodbe in je tudi zaradi tega odločitev sodišča prve stopnje nejasna.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.