Jedro

Zapisnik je javna listina, za katero velja (izpodbojna) domneva o resničnosti zapisane vsebine.

Kdaj je postavitev zagovornika po uradni dolžnosti v interesu pravičnosti (71. člen ZKP), je odvisno od vsakokratne presoje konkretnih okoliščin, med drugim tudi od obdolženčeve sposobnosti, da se sam uspešno brani glede na svoje osebne lastnosti (fizične, psihične in druge).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega Z.C. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine kot stroška postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obsojeni Z.C. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja izdaje nekritega čeka po 1. odstavku 253. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba ter določena kazen šest mesecev zapora, nato pa ob upoštevanju kazni, določenih v pogojnih obsodbah, izrečenih s sodbami Okrožnega sodišča v Ljubljani v zvezi s sodbami Višjega sodišča v Ljubljani, po določbah o steku izrečena enotna kazen eno leto in en mesec zapora s preizkusno dobo štirih let, s posebnim pogojem, da oškodovancu U. B.B. d.o.o. L. v roku dveh mesecev plača znesek 50.000 SIT. Po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bil obsojenec oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

S sklepom z dne 24.3.2005 je Okrožno sodišče v Ljubljani na podlagi 71. člena ZKP zavrnilo zahtevo obsojenega Z.C. za postavitev zagovornika po uradni dolžnosti.

Zoper navedeni odločbi je zagovornik dne 27.6.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP (zlasti zaradi kršitve določb 362., 368. in 370. člena ZKP) in predlagal, da Vrhovno sodišče razveljavi obe izpodbijani odločbi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec A.F. (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagal, da je Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno. Ugotavlja, da sodišče ni kršilo zatrjevanih procesnih določb, saj iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da je bil obsojencu dan pouk o pravici do pritožbe in dolžnosti napovedi pritožbe, da je obsojenec na glavno obravnavno pristopil, in da iz zapisnika nikjer ni razvidno, da bi jo zapustil. Predsednica senata pa je s svojim podpisom overila pristnost tistega, kar se je na glavni obravnavi dogajalo. V skladu z navedenim je obsojenec tako imel možnost napovedati pritožbo takoj po razglasitvi sodbe. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca prvostopenjsko sodišče tudi ni kršilo določb 70. člena ZKP, saj niso bili izpolnjeni pogoji za obvezno obrambo. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, zakaj razlogi pravičnosti v tem primeru takšne obrambe ne terjajo. Zgolj navedba obsojenca, da se zdravi pri psihiatru in da jemlje določene tablete, sama po sebi ne pomeni razloga za obvezno obrambo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

K 1. točki Zagovornik navaja, da iz zapisnika o glavni obravnavi ni razviden obsojenčev podpis (po danem pravnem pouku o dolžnosti napovedi pritožbe), s katerim bi bilo šele ustrezno izkazano, da mu je bil pouk res podan, da ga je razumel in "celo da je bil res prisoten ob razglasitvi sodbe". Sodišče prve stopnje naj bi s tem kršilo določbe 368. in 1. odstavka 362. člena ZKP, na ta način pa naj bi bila kršena tudi obsojenčeva pravica do pravnega sredstva.

Obsojenec ni bil prikrajšan v ustavni pravici do pravnega sredstva (1. odstavek 25. člena Ustave), kot smiselno skuša prikazati vložnik zahteve. Zagovornik namreč izhaja iz napačnega pravnega izhodišča, da bi obsojenec moral zapisnik o glavni obravnavi podpisati in da bi šele s tem odpadli vsi pomisleki, ki jih omenja v zvezi z zakonitostjo postopka o napovedi pritožbe. Po 1. odstavku 315. člena ZKP zapisnik na koncu glavne obravnave podpišeta (le) predsednik senata in zapisnikar. Ta določba je specialna v razmerju do splošne določbe 82. člena ZKP, po kateri zapisnik o opravljenem procesnem dejanju med preiskavo ali zunaj glavne obravnave podpišejo tudi zaslišanci in ostali navzoči udeleženci. Zapisnik o glavni obravnavi je dokaz o njenem poteku in med drugim dokazuje tudi, kdo je bil navzoč pri razglasitvi sodbe in komu je bil dan pravni pouk o pravici do pritožbe ter dolžnosti napovedi pritožbe (1. odstavek 362. člena ZKP). Zapisnik je javna listina, za katero velja (izpodbojna) domneva o resničnosti zapisane vsebine.

Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 24.3.2005 izhaja, da je obsojenec prišel na glavno obravnavo, da je bil na njej ves čas navzoč in da mu je bil po razglasitvi sodbe dan pravni pouk v smislu 1. odstavka 362. člena ZKP. Po danem pravnem pouku je obsojenec izrecno izjavil, da pravni pouk razume. Iz zapisnika tudi izhaja, da sta ga podpisala predsednica senata in zapisnikarica.

Zapisnik o glavni obravnavi, katerega točnosti obsojenec ni izpodbijal, zatrjevanih pomanjkljivosti pa tudi zagovornik v zahtevi z ničemer ne izkaže, potrjuje zakonitost poteka glavne obravnave v vseh tistih točkah, ki jih zagovornik postavlja pod vprašaj. Tako je treba ugotoviti, da je obsojenec imel možnost napovedati pritožbo takoj ali v osmih dneh po njeni razglasitvi. Zato so neutemeljene zagovornikove navedbe o zatrjevanih procesnih kršitvah ter posledično obsojenčevem prikrajšanju v pravici do pritožbe.

K 2. točki V zahtevi za varstvo zakonitosti zoper sklep, s katerim je bila na glavni obravnavi zavrnjena obsojenčeva zahteva za postavitev zagovornika po uradni dolžnosti, vložnik uveljavlja "kršitev 70. člena ZKP s posledično kršitvijo obdolženčeve pravice do obrambe". Sodišče prve stopnje naj bi si s takšno odločitvijo, glede na to, da ni ustrezno kvalificirano, samo vzelo pravico do presoje obsojenčeve (ne)zmožnosti, da se sam uspešno brani. Pri tem naj bi prišlo celo v nasprotje z mnenjem strokovnjaka - psihiatra, ki je "nakazal dvom v obdolženčevo zmožnost ustreznega sodelovanja v postopku".

Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje obsojenčev predlog za postavitev zagovornika po uradni dolžnosti obravnavalo v okviru določbe 71. člena ZKP (torej zunaj pogojev 70. člena ZKP, katerega kršitev uveljavlja zagovornik) in predvsem presojalo, ali je v interesu pravičnosti, da se obsojencu postavi zagovornik po uradni dolžnosti.

Ker je obsojenec svoj predlog za postavitev zagovornika po uradni dolžnosti med drugim utemeljil tudi s podatkom, da se zdravi pri psihiatru (diagnoze ne ve) in da jemlje določene tablete, je predsednica senata v zapisniku o glavni obravnavi ugotovila, da je obsojenec "normalno pristopil, da normalno brez problemov spremlja obravnavo, na zastavljena vprašanja povsem logično in adekvatno odgovarja in tudi na zunaj ni zaznati nobenih posebnosti". V izpodbijanem sklepu, s katerim je zavrnila obsojenčev predlog, pa je med drugim zapisala, da je obravnavana zadeva enostavna, oziroma da po dejanski in pravni plati ni zapletena, da obsojenec obtožbo razume in da kazenski postopek dobro pozna, saj je bil že nekajkrat obravnavan pred sodiščem. Zato je ocenila, da se je v tej zadevi obsojenec sposoben sam uspešno braniti.

Kdaj je postavitev zagovornika po uradni dolžnosti v interesu pravičnosti (71. člen ZKP), je odvisno od vsakokratne presoje konkretnih okoliščin. Med drugim tudi od obdolženčeve sposobnosti, da se sam uspešno brani glede na svoje osebne lastnosti (fizične, psihične in druge). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obsojenčeve osebne lastnosti v tem primeru niso ovira, da se ne bi mogel sam uspešno braniti. Kolikor zagovornik izpodbija pravilnost takšne ocene, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Ker napoved pritožbe ne velja za sklepe, so pravno nepomembne vložnikove navedbe, kolikor tudi v tem primeru zatrjuje kršitve zakona.

Zaradi navedenih razlogov je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Odločitev o oprostitvi plačila stroškov tega postopka temelji na določbah 98.a člena in 4. odstavka 95. člena ZKP. Sprejeta je bila na podlagi podatkov o obsojenčevih premoženjskih razmerah v času izdaje pravnomočne sodbe.