Jedro

Iz zavarovalne police izhaja, da je prvo tožena stranka pri drugo toženi stranki zavarovala svojo dejavnost za osebe in stvari ter odškodninske zahtevke zaradi telesnih poškodb delavcev, ki imajo z njo sklenjeno delovno razmerje, za določeno obdobje. Po splošnih pogojev, ki so priloga te zavarovalne police, so med drugim iz zavarovanja izključeni odškodninski zahtevki zaradi škod, ki nastanejo v zvezi z uporabo ali posestjo drugih vozil na motorni pogon, na primer samovoznih delovnih strojev (kot je viličar). Ker iz splošnih pogojev izhaja, da gre za odškodninske zahtevke zaradi škod, ki so povezane z delovanjem npr. viličarja, ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb tožnika, da viličar v obravnavanem primeru ni vozil, ampak je bil v funkciji dvigala. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da gre za dogodek, ki je povezan z delovanjem viličarja, zato je po zavarovalni polici zavarovalno jamstvo izključeno in ni podan temelj odškodninskega zahtevka zoper drugo toženo stranko.

Utemeljen pa je pritožbeni očitek prvo tožene stranke, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, s tem ko ni zaslišalo predlaganih prič in te svoje odločitve tudi ni obrazložilo.

Izrek

I. Pritožba tožnika se v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka zoper drugo toženo stranko, zavrne in se v tem delu (točka II izreka) in v odločitvi o stroških v točki V izreka potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. V preostalem se pritožbama ugodi in se v točkah I, III in IV izreka sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je prvo tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati odškodnino v znesku 13.223,06 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 8. 2012 do plačila, višji zahtevek je zavrnilo (točka I izreka). Tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko za plačilo odškodnine v višini 18.958,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 8. 2012 je v celoti zavrnilo (točka II izreka). Prvo toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni povrne stroške tega individualnega delovnega spora v znesku 1.415,68 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka) in v istem roku plača stroške izvedenine v višini 664,16 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. ..., sklic ... ter znesek v višini 551,80 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. ..., sklic ..., v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV izreka). Tožeča stranka pa je dolžna drugo toženi stranki v roku 15 dni plačati stroške tega individualnega delovnega spora v višini 199,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka V izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožujeta tožnik in prvo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP.

3. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi postavljenemu tožbenemu zahtevku zoper obe toženi stranki in toženima strankama naloži, da tožniku povrneta stroške postopka na prvi in drugi stopnji.

Tožnik se ne strinja z odločitvijo sodišča, da iz splošnih pogojev izhaja, da je odgovornost drugo tožene stranke izključena. Navaja, da se sicer strinja, da je tožnikova poškodba povezana z viličarjem, ki pa je bil v obravnavanem primeru namenjen zgolj zlaganju konstrukcije, torej v funkciji dvigala, in do škodnega dogodka ni prišlo zaradi njegove vožnje oziroma premikanja. Tako ni pravilen zaključek sodišča, da je zavarovalno jamstvo izključeno zgolj zato, ker je škodni dogodek povezan z delovanjem viličarja.

Tožnik se ne strinja z višino prisojene odškodnine, ki jo je sodišče priznalo v višini 13.000,00 EUR iz naslova nematerialne škode in 223,06 EUR iz naslova materialne škode. Znesek 3.000,00 EUR, ki mu ga je sodišče dosodilo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, je glede na posledice, ki so tožniku ostale, prenizek. Kazalec, ki je eden izmed najpomembnejših prstov roke, je ostal deformiran, bolečine so trajne, zato ima tožnik hude težave pri vseh tistih aktivnostih, pri katerih je potrebna uporaba obeh rok. Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem dosodilo 7.500,00 EUR, vendar pa bi moralo upoštevati subjektivno naravo bolečin, zato bi moralo upoštevati tožnikovo izpoved o trajanju in intenziteti bolečin kot enakovredno izvedenskemu mnenju. Ob tem bi bil tožnik upravičen do celotnega vtoževanega zneska iz tega naslova. Prenizek je tudi znesek iz naslova pretrpljenega strahu, saj je tožnik kar dva dni trpel hud primarni strah, sekundarni strah pa je trajal dlje časa. Potrebno je upoštevati, da se je tožnik poškodoval v tuji državi, katere jezika ni znal, tega pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo v zadostni meri, saj mu je dosodilo le 2.000,00 EUR odškodnine iz tega naslova, upravičen pa je do celotnega vtoževanega zneska. Napačno je sodišče tožniku dosodilo tudi odškodnino za materialno škodo, saj mu je za sicer vtoževano število kilometrov upoštevalo vrednost 0,18 EUR/km in ne 0,37 EUR/km, do česar bi bil tožnik glede na sodno prakso in davčne predpise upravičen. Prav tako pa je napačna odločitev o stroških postopka, saj je tožnik upravičen tudi do povračila stroškov, ki jih je imel z odgovorom na pritožbo, napačno pa je tudi odločeno o uspehu, ki ga je imel v pravdi. Sodišče bi moralo upoštevati, da je tožnik po temelju uspel v celoti po višini pa 69,75 %, tako da je njegov skupni uspeh 84,87 %.

4. Prvo tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zoper njo v celoti zavrne kot neutemeljen, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku, vse s stroškovno posledico.

Sodišče ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagala, in tudi ni upoštevalo dokazov, ki jih je izročila izvedencu. Sodišče prve stopnje je le navedlo, da ostalih predlaganih dokazov ni izvedlo, ker je ocenilo, da so nepotrebni, pri tem pa ni navedlo razlogov, zakaj posamezni predlagani dokaz ni potreben. Tako ni zaslišalo s strani prvo tožene stranke predlaganih prič A.A., B.B., C.C. in D.D. Prav tako sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo dokazov, ki jih je prva tožena stranka posredovala izvedencu na njegov poziv, saj je samo v svojem sklepu opr. št. Pd 57/2013 z dne 19. 3. 2015 o postavitvi izvedenca temu naložilo, da naj po potrebi sam pridobi ustrezna dokazila oziroma podatke, ki jih je dejansko od prvo tožene stranke zahteval in mu jih je ta predložila. V zvezi s tem je pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 1133/2015 navedlo, da glede predložitve navedenih listin ni nastopila prekluzija. Tako sodišče prve stopnje ni upoštevalo napotil višjega sodišča, zato predlaga, da v primeru razveljavitve, zadevo prepusti drugemu sodniku. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo oziroma utemeljilo, katero nedopustno ravnanje je v konkretnem primeru storila prvo tožena stranka, da je prišlo do škodnega dogodka, ki je predmet tožbe, tudi ne vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem in škodo, prav tako pa tudi ne odgovornosti povzročitelja škode, kar naj bi bila prvo tožena stranka. Noben pisni sporazum ne bi preprečil škodnega dogodka, tako neobstoj tega sporazuma ni v vzročni zvezi z nastalo posledico. Povzročitelj škode je znan in to je E.E., kateremu je bilo ustno dovoljeno upravljanje viličarja, čeprav za to ni imel dovoljenja. Tožnik očitno ni upošteval E.E. navodil in ni pravočasno umaknil roke pri spuščanju bremena, čeprav je bil poučen iz varstva pri delu o ravnanju v takih primerih. Da je bil E.E. tisti, ki je bil odgovoren za delovni proces, izhaja iz listin, ki jih je prvo tožena stranka predložila izvedencu in sicer iz Prof of work activity - Dokazilo o delu. O vsem tem bi lahko izpovedala tudi predlagana priča A.A., če bi jo seveda sodišče zaslišalo. Ker sodišče prve stopnje teh dokazov ni izvedlo, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, nepopolno oziroma napačno je ugotovilo dejansko stanje in tudi napačno uporabilo materialno pravo.

Nadalje pa se prvo tožena stranka v pritožbi ne strinja tudi tudi z višino dosojene odškodnine, ki je odločno previsoka in v nasprotju s sodno prakso za tovrstne škodne primere. Ob tem bi bilo potrebno ugotoviti tudi, ali je obstajala tožnikova soodgovornost, saj tožnik v nobenem primeru ne bi smel postavljati roke pod breme, glede na svoje znanje in poduk iz varstva pri delu.

5. Tožnik je na pritožbo odgovoril. Navaja, da so pritožbene navedbe neutemeljene, saj je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, glede na to, da se je tožena stranka stalno izogibala temu, da bi se priča A.A. lahko zaslišala, saj je stalno podajala navedbe v smeri, da je priča na delu v tujini in podobno. Sploh pa sodišče prve stopnje ni vezano na navodila pritožbenega sodišča, saj je sodnik pri svojem delu samostojen in neodvisen, zato so pritožbene navedbe o tem, da naj pritožbeno sodišče vrne zadevo v sojenje pred drug senat, neutemeljene. Nedovoljena pritožbena novota je navedba, da noben pisni sporazum ne bi preprečil obravnavanega škodnega dogodka. Prav tako pa so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o soodgovornosti tožnika za nastalo škodo in o previsoko dosojeni odškodnini po posameznih postavkah. Zaradi tega predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne s stroškovno posledico.

6. Pritožbeno sodišče je o zadevi že odločalo in sicer je s sklepom opr. št. Pdp 1133/2015 z dne 16. 6. 2016 sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 57/2013 z dne 16. 9. 2015, s katero je toženima strankama naložilo, da v roku 15 dni nerazdelno plačata tožniku odškodnino v višini 13.223,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 8. 2012 do plačila, na pritožbi prvo in drugo tožene stranke sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pritožbo tožnika pa štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Ugotovilo je, da prvo tožena stranka utemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP s tem, ko sodišče prve stopnje ni zaslišalo predlaganih prič E.E. in A.A. in s tem, ko je s sklepom izvedencu za področje varnosti in zdravja pri delu odredilo, da listin, ki jih je izvedenec pridobil od tožene stranke po sklepu sodišča prve stopnje o postavitvi izvedenca, zaradi prekluzije pri izdelavi izvedenskega mnenja ne sme uporabiti. Iz sklepa pritožbenega sodišča izhaja, da naj sodišče prve stopnje zasliši najprej pričo E.E. in zahteva dopolnitev izvedenskega mnenja izvedenca iz področja varnosti in zdravja pri delu, po tem pa naj odloči tudi o potrebnosti zaslišanja ostalih predlaganih prič in sicer A.A., B.B. in dveh nadzornih delavcev v Turčiji C.C. in D.D. V zvezi s pritožbo druge tožene stranke je ugotovilo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo, do njenega jasnega ugovora, da po sklenjeni polici oziroma zavarovalni pogodbi ne odgovarja za škodo, ki jo povzročijo delovni stroji, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in ker sodba v tem delu ni imela razlogov, samo ni moglo spremeniti sodbe in tožbeni zahtevek v tem delu zavrniti. Ker sodišče prve stopnje ni odločalo o zavrnitvi tožbenega zahtevka, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. odstavka 327. člena ZPP štelo pritožbo tožnika kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe. V novem sojenju je sodišče prve stopnje odločilo z izpodbijano sodbo.

7. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba prvo tožene stranke pa je v celoti utemeljena.

8. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi prvo tožene stranke, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje v delu, ki se nanaša na prvo toženo stranko, kršilo določbe pravdnega postopka, posledično pa ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, zaradi česar ni mogoče preveriti pravilnosti uporabe materialnega prava. V delu, ki se nanaša na drugo toženo stranko pa ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno je ugotovilo dejansko stanje in nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

9. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz zavarovalne police izhaja, da je prvo tožena stranka pri drugo toženi stranki zavarovala svojo dejavnost za osebe in stvari ter odškodninske zahtevke zaradi telesnih poškodb delavcev, ki imajo z njo sklenjeno delovno razmerje, za obdobje od 14. 8. 2011 do 14. 8. 2012. Po splošnih pogojih, ki so priloga te zavarovalne police, so med drugim (13. točka 3. člena) iz zavarovanja izključeni odškodninski zahtevki zaradi škod, ki nastanejo v zvezi z uporabo ali posestjo drugih vozil na motorni pogon npr. samovoznih delovnih strojev (kar viličar je). Ker iz splošnih pogojev izhaja, da gre za odškodninske zahtevke zaradi škod, ki so povezane z delovanjem npr. viličarja, ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb tožnika, da viličar v obravnavanem primeru ni vozil, ampak je bil v funkciji dvigala. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da gre za dogodek, ki je povezan z delovanjem viličarja, zato je po zavarovalni polici zavarovalno jamstvo izključeno in ni podan temelj odškodninskega zahtevka zoper drugo toženo stranko. Ker je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko, je pritožba tožnika v tem delu neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje skladno s 353. členom ZPP v II. točki izreka izpodbijane sodbe in posledično tudi odločitev o stroških postopka, ki jih je tožnik dolžan povrniti drugo toženi stranki (točka V izreka sodbe).

10. Utemeljen pa je pritožbeni očitek prvo tožene stranke, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, s tem ko ni zaslišalo predlaganih prič in te svoje odločitve tudi ni obrazložilo. Iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v točki 7 obrazložitve izhaja, da sodišče ni zaslišalo priče A.A., saj je ocenilo, da so vsa dejstva, ki naj bi E.E. in tožnika. Ker sodišče prve stopnje ni opredelilo niti tega, katera dejstva je prva tožena stranka dokazovala z zaslišanjem te predlagane priče, odločitve sodišča v tem delu sploh ni mogoče preizkusiti. Ostale predlagane dokaze, a ne izvedene dokaze pa je ocenilo kot nepotrebne, zato jih je zavrnilo. Iz obrazložitve ne izhaja niti, katere predlagane in neizvedene dokaze je sodišče zavrnilo, prav tako pa tudi ne razlogi, zaradi katerih je bila izvedba dokazov nepotrebna.

11. Prav tako prvo tožena stranka utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje znova bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni upoštevalo listin, ki jih je prvo tožena stranka na zahtevo izvedenca za področje varnosti in zdravja pri delu mag. F.F., za kar mu je dalo pooblastilo sodišče prve stopnje s sklepom o postavitvi izvedenca, posredovala. Že v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 1133/2015 z dne 16. 6. 2016 je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da glede teh listin prekluzija ni nastopila, saj je samo izvedencu naročilo, da naj po potrebi od strank pridobi listine, ki jih za izdelavo izvedenskega mnenja potrebuje. Sodišče prve stopnje v novem sojenju izvedenskega mnenja ni dalo izvedencu v dopolnitev in se je znova sklicevalo na prekluzijo. S tem je znova kršilo pravico prvo tožene stranke do izjave v postopku, kar je kršitev določbe postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

12. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi prvo tožene stranke v celoti in pritožbi tožnika v delu, ki se nanaša na drugo toženo stranko, ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu (točke I, III in IV izreka) razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. in 355. člena ZPP). V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo odpraviti navedene nepravilnosti, dopolniti izvedensko mnenje, po dopolnitvi izvedenskega mnenja pa po potrebi zaslišati pričo A.A. in ostale priče. Pritožbeno sodišče znova poudarja, da je, glede na do sedaj izvedene dokaze, načeloma pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ponudba (B 17) podjetja G. družbi H. ne dokazuje, da je bil sklenjen sporazum v smislu 25. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/1999 in naslednji), vendar pa to ne pomeni, da sodišču zaradi tega drugih dokazov ni potrebno izvajati. V kolikor pa bo sodišče ugotovilo, da ni potrebno izvesti vseh predlaganih dokazov, pa naj navede, katerih dokazov ne bo izvedlo in iz katerih razlogov jih ni potrebno izvesti.

13. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo razlogov za uporabo 356. člena ZPP, zato pritožbene navedbe tožnika, naj se nova glavna obravnava opravi pred drugim sodnikom, ni upoštevalo. Razveljavitev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje namreč ni bila posledica napačnih pravnih stališč prvostopenjskega sodišča oziroma neupoštevanja napotil Vrhovnega sodišča RS, ampak tega, da je brez ustrezne razlage zavrnilo izvedbo dokazov, ki jih je predlagala prvo tožena stranka.

14. Pritožbeno sodišče se skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP ni opredelilo do ostalih pritožbenih navedb, saj za odločitev o pritožbah niso odločilnega pomena.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.