Jedro

Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ni odločilo o dodelitvi otroka v varstvo in vzgojo, temveč le o izvršitvi začasne odredbe, s katero je bil začasno dodeljen v varstvo in vzgojo očetu. Z opredeljeno vsebino odločanja je začrtana tudi meja dopustnih ugovornih razlogov in pravno pomembnih pritožbenih navedb.

V izvršilnem postopku velja načelo stroge formalne legalitete, v skladu s katerim izvršilno sodišče ni upravičeno presojati zakonitosti in pravilnosti izvršilnega naslova, na podlagi katerega je predlagana izvršba, temveč mora upoštevati terjatev, kot je ugotovljena v izvršilnem naslovu. To načelo velja tudi v sporih iz razmerij med starši in otroki, zato v postopku izvršbe za izročitev otroka ni več mogoče presojati, ali je bila odločitev, da se otroka (začasno) dodeli v varstvo in vzgojo določenemu roditelju, v (naj)večjo otrokovo korist. Izvršba sodne odločbe o vzgoji in varstvu otroka se praviloma opravi s t. i. posredno izročitvijo, torej z izrekanjem denarne kazni zoper osebo, na katero se nanaša sklep o izvršbi (238.d člen ZIZ). Če izvršba na ta način ni uspešna, v posebej utemeljenih primerih pa takoj, lahko sodišče odloči, da se izvršba opravi s t. i. neposredno izročitvijo, da torej sodišče otroka odvzame osebi, pri kateri je v času opravljanja izvršbe, ter ga izroči osebi, kateri je otrok zaupan v vzgojo in varstvo.

Korist otroka, ki je glavno vodilo odločanja, zahteva izvršbo z neposredno izročitvijo.

Če je nasprotna udeleženka želela doseči spremembo (začasne) ureditve stikov, bi morala ustrezen predlog podati v navedenem postopku. Vse kaže, da je to tudi storila, saj sta udeleženca v njem 22. 2. 2019 sklenila začasno sodno poravnavo, v kateri sta stike uredila drugače, kot izhaja iz v tem postopku izdane začasne odredbe.

V obravnavanem postopku ni mogoče (več) odločati o predlogu nasprotne udeleženke za spremembo stikov, zato je takšen predlog utemeljeno zavržen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Nasprotna udeleženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Iz spisa so razvidni naslednja dejstva in potek postopka: - udeleženca postopka sta starša sedemletnega A.; - 14. 2. 2018 je sodišče prve stopnje izdalo začasno odredbo, s katero je otroka začasno predodelilo v varstvo, vzgojo in oskrbo očetu, stike med dečkom in nasprotno udeleženko pa določilo v obsegu enkrat tedensko po dve uri skupaj, in sicer pod nadzorom v prostorih CSD X., vsak ponedeljek od 13. do 15. ure; - oče je 16. 3. 2018 vložil tožbo za predodelitev otroka ter določitev preživnine in stikov, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v X. pod opr. št. IV P 00/2018; - 18. 4. 2018 je sodišče prve stopnje izdalo novo začasno odredbo, s katero je način izvajanja stikov med otrokom in nasprotno udeleženko začasno omejilo na način, da stiki potekajo vsak ponedeljek od 15. do 17. ure, in sicer zgolj preko komunikacijskih sredstev (telefona z vključenim zvočnikom, videokonference ali pošte), pri čemer oče stike nadzoruje in ustrezno ukrepa, če oceni, da je stik neprimeren; - nasprotna udeleženka je zoper začasni odredbi ugovarjala, njena ugovora sta bila pravnomočno zavrnjena; - oče je 23. 1. 2019 vložil predlog za izvršbo začasne odredbe s 14. 2. 2018 in v njem navedel, da je otrok pri nasprotni udeleženki preživel vikend, v nedeljo 20. 1. 2019 pa je ta sporočila, da otroka ne bo več vrnila domov, česar nato ob dogovorjeni uri res ni storila, hkrati pa A. v ponedeljek in torek ni pripeljala v šolo; - 25. 1. 2019 je sodišče prve stopnje izdalo sklep o izvršbi in odločilo, da se otrok takoj odvzame nasprotni udeleženki oziroma osebi, pri kateri se nahaja, in se takoj izroči očetu; - istega dne je bil sklep o izvršbi izvršen; - nasprotna udeleženka je 26. 1. 2019 vložila ugovor zoper sklep o izvršbi in v njem predlagala, da sodišče sklep spremeni tako, da ji otroka dodeli nazaj v varstvo, vzgojo in oskrbo oziroma določi stike vsak teden od petka od 17. ure do nedelje do 17. ure oziroma dovoli razširitev stikov; - 22. 2. 2019 sta udeleženca v zadevi IV P 00/2018 sklenila začasno sodno poravnavo in se v njej dogovorila, da se otrok zaupa v varstvo, vzgojo in preživljanje očetu, hkrati sta uredila stike otroka z nasprotno udeleženko in plačevanje preživnine; - 5. 3. 2019 je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijani sklep, s katerim je zavrnilo ugovor nasprotne udeleženke zoper sklep o izvršbi Z 1/2018 s 25. 1. 2019 (I. točka izreka) in zavrglo njen predlog za predodelitev otroka in spremembo stikov (II. točka izreka).

2. Zoper zadnji sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje nasprotna udeleženka. Navaja, da je izpodbijani sklep obremenjen z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Sodišče nasprotni udeleženki in njenemu pooblaščencu ni pravočasno vročilo sklepa o izvršbi, kar predstavlja kršitev načela kontradiktornosti. Sodišče je kršilo določbi 238.d in 226. člena ZIZ, ker je dopustilo izvršbo z neposredno izročitvijo, hkrati pa ni obrazložilo, zakaj ni moglo uporabiti milejšega izvršilnega sredstva. Oče ni nasprotne udeleženke nikoli pozval k vrnitvi otroka, tega pa niso storili niti Center za socialno delo (CSD), očetov odvetnik ali pristojno sodišče. Oče za otroka ni več sposoben skrbeti, otrok želi živeti pri nasprotni udeleženki. Izdana začasna odredba pomeni grob poseg v otrokovo pravico do rednih in kontinuiranih stikov z obema staršema. Sodišče je obseg stikov zmanjšalo na raven, da ti dejansko ne obstojijo. Za takšno omejitev niso bili izpolnjeni pogoji, nikakor pa sodišče o tem ne bi smelo odločiti brez izvedenca. Nasprotni udeleženki so prepovedani vsi neposredni stiki z otrokom, oče otroka od nje odtujuje in ji že 9 mesecev preprečuje sodno določene telefonske stike. Nasprotna udeleženka ima tudi v ugovorni fazi pravico predlagati drugačno ureditev stikov, zato bi sodišče o njenem predlogu za spremembo stikov moralo odločiti vsebinsko.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ni odločilo o dodelitvi otroka v varstvo in vzgojo, temveč le o izvršitvi začasne odredbe, s katero je bil začasno dodeljen v varstvo in vzgojo očetu. Z opredeljeno vsebino odločanja je začrtana tudi meja dopustnih ugovornih razlogov in pravno pomembnih pritožbenih navedb.

5. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, v izvršilnem postopku velja načelo stroge formalne legalitete, v skladu s katerim izvršilno sodišče ni upravičeno presojati zakonitosti in pravilnosti izvršilnega naslova, na podlagi katerega je predlagana izvršba, temveč mora upoštevati terjatev, kot je ugotovljena v izvršilnem naslovu. To načelo velja tudi v sporih iz razmerij med starši in otroki, zato v postopku izvršbe za izročitev otroka ni več mogoče presojati, ali je bila odločitev, da se otroka (začasno) dodeli v varstvo in vzgojo določenemu roditelju, v (naj)večjo otrokovo korist.1 Ker so zato nepomembne pritožbene navedbe, ki grajajo pravilnost in zakonitost izdane začasne odredbe, pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja.

6. Navedeno pa ne pomeni, da otrokova korist v izvršilnem postopku izgubi svojo vlogo glavnega vodila odločanja. Nasprotno. Tudi pri izvrševanju sodnih odločb mora biti sodišče pozorno na okoliščine, ki kažejo, da bi bila (takojšnja) izvršitev sodne odločbe v nasprotju z otrokovo koristjo, in če je potrebno, izvršbo odložiti ali od nje celo odstopiti. Sodišče prve stopnje je navedenim izhodiščem v celoti sledilo in skrbno presodilo, ali sta predlagana izvršba in izvršilno sredstvo v otrokovo korist. Pritožbeno sodišče se do pritožbenih navedb zoper to presojo opredeljuje v nadaljevanju.

7. Izpodbijani sklep ni obremenjen z očitano bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Sodišče prve stopnje je tako v sklepu o izvršbi, kot tudi v izpodbijanem sklepu natančno obrazložilo, zakaj se je odločilo za izvršbo z neposredno izročitvijo otroka, medtem ko se o razlogih za izdajo začasne odredbe ni bilo dolžno izrekati.

8. Sodišče prve stopnje ni kršilo petega odstavka 238.e člena ZIZ ter s tem načela kontradiktornosti in pravice nasprotne udeleženke do izjave v postopku (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Pritožnica tako ne nasprotuje ugotovitvi, da ji je izvršitelj ob opravi prvega izvršilnega dejanja sklep o izvršbi poizkušal vročiti, vendar ga ni želela sprejeti, nato pa je z otrokom pobegnila. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je takšna situaciji primerljiva položaju, ko zavezanec ob opravi izvršilnega dejanja ni prisoten in se mu zato sklep o izvršbi vroči naknadno. To je sodišče prve stopnje storilo neposredno po opravljeni izvršbi, pooblaščenec nasprotne udeleženke pa je sklep o izvršbi prejel še isti dan in 26. 1. 2019 zoper njega že vložil ugovor.

9. Nasprotna udeleženka v pritožbi ponavlja ugovorne navedbe, da je ni pred izdajo sklepa o izvršbi nihče pozval k izročitvi otroka, vendar se ne sooči z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje na podlagi Uradnega zaznamka Policijske postaje ...utemeljilo drugačen zaključek. Pritožnica tako ne zanika, da se je 21. 1. 2019 na policijski postaji najprej oglasil oče, nato pa še sama. Tam je izjavila, da ne bo nikoli več dovolila, da bi šel otrok k očetu; ko ji je bilo s strani policistov pojasnjeno, da je bilo o vzgoji in varstvu otroka odločeno s sodno odločbo, pa je začela kričati in jih žaliti. Nasprotna udeleženka je na ta način prostovoljno izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova odklonila, zato je bila izdaja sklepa o izvršbi potrebna in utemeljena.

10. Izvršba sodne odločbe o vzgoji in varstvu otroka se praviloma opravi s t. i. posredno izročitvijo, torej z izrekanjem denarne kazni zoper osebo, na katero se nanaša sklep o izvršbi (238.d člen ZIZ). Če izvršba na ta način ni uspešna, v posebej utemeljenih primerih pa takoj, lahko sodišče odloči, da se izvršba opravi s t. i. neposredno izročitvijo, da torej sodišče otroka odvzame osebi, pri kateri je v času opravljanja izvršbe, ter ga izroči osebi, kateri je otrok zaupan v vzgojo in varstvo (238.e člen ZIZ).

11. Sodišče prve stopnje je presodilo, da korist otroka zahteva izvršbo z neposredno izročitvijo. Takšno presojo je oprlo na naslednja dejstva: 1) nasprotna udeleženka otroka ni vrnila ob predvidenem času, hkrati pa je izjavila, da ga ne bo vrnila nikoli, 2) nasprotna udeleženka zaradi svojih psihofizičnih omejitev2 otroku ni sposobna nuditi primernega življenjskega okolja, 3) nasprotna udeleženka otroku ni omogočila obiskovanja pouka3 in 4) glede na njeno preteklo ravnanje uspeha izvršbe s posredno izročitvijo ni pričakovati. Sodišče prve stopnje je navedene ugotovitve oprlo na poročila CSD X. in Policijske postaje ..., ki jih je pridobilo v postopku izdaje začasnih odredb in ponovno ob odločanju o predlogu za izvršbo in ugovoru zoper sklep o izvršbi. V njih je imelo več kot zadostno podlago za zaključek, da so bile koristi otroka v nastali situaciji ogrožene do mere, ki je terjala njegovo takojšnjo neposredno izročitev očetu. Pritožbeno sodišče je že v sklepu IV Cp 1974/2018 pojasnilo poseben procesni položaj CSD v postopkih zaradi vzgoje in varstva otrok, kakor tudi pomen njegovih poročil, zato je neutemeljeno pritožničino vztrajanje, da bi moralo sodišče pred izdajo izpodbijanega sklepa postaviti izvedenca. Nepomembne so tudi pritožbene navedbe, da ob izvršbi ni bilo ugotovljeno, da bi otroku karkoli manjkalo, da bi bil bolan ali slabega počutja. Presoje otrokove koristi namreč ni mogoče zožiti na oceno njegovega trenutnega počutja, temveč jo je potrebno presojati v daljšem časovnem obdobju, prav tako je ni mogoče omejiti le na telesno počutje, temveč je treba upoštevati tudi otrokovo psihično doživljanje in njegov čustveni razvoj.

12. Velik del pritožbe predstavlja graja načina ureditve stikov po začasni odredbi z 18. 4. 2018, vendar so tudi te navedbe bodisi nepomembne bodisi neutemeljene.

13. Sodišče prve stopnje s sklepom o izvršbi ni poseglo v takrat veljaven režim stikov. Slednjega ni moglo niti smelo storiti, saj zakon strankam in izvršilnemu sodišču ne daje možnosti in pristojnosti, da v izvršilnem postopku ponovno odpirajo vprašanja, o katerih je pravnomočno odločeno v izvršilnem naslovu. Sodišče sicer lahko izda novo odločbo o stikih, če to zahtevajo spremenjene razmere in korist otroka (četrti odstavek 421. člena ZPP), vendar lahko to stori le v za to predvidenem postopku. Obravnavani postopek zavarovanja je pravnomočno končan in je v fazi izvršbe, na drugi strani pa teče pravdni postopek, v katerem se odloča tudi o dodelitvi otroka in ureditvi stikov. Če je nasprotna udeleženka želela doseči spremembo (začasne) ureditve stikov, bi morala ustrezen predlog podati v navedenem postopku. Vse kaže, da je to tudi storila, saj sta udeleženca v njem 22. 2. 2019 sklenila začasno sodno poravnavo, v kateri sta stike uredila drugače, kot izhaja iz v tem postopku izdane začasne odredbe.

14. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da v obravnavanem postopku ni mogoče (več) odločati o predlogu nasprotne udeleženke za spremembo stikov, zato je takšen predlog utemeljeno zavržen.

15. Kot zadnje se pritožbeno sodišče ne more izogniti opozorilu na neresničnost pritožbenih navedb, da so bili nasprotni udeleženki v času veljavnosti začasne odredbe z 18. 4. 2018 onemogočeni vsi stiki z otrokom. Ne samo, da nasprotna udeleženka ni predložila nobenega dokaza, da bi ji oče preprečeval sodno določene stike, temveč tako iz njenih navedb kot tudi iz poročila CSD z 22. 1. 2019 izhaja, da ji je poleg teh omogočil tudi neposredne, nenadzorovane in celo večdnevne stike z otrokom.

16. Ker pritožbeni očitki niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 413. členu ZPP.

1 Primerjaj odločbe Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 4449/2010 z 19. 1. 2011, II Cp 1765/2015 s 7. 10. 2015 in II Ip 2926/2017 z 11. 10. 2017. 2 Nekontrolirano in neprimerno vedenje, ki se stopnjuje in je vedno bolj ogrožujoče za otroka (pljunek v obraz strokovne delavke CSD, žaljiva telefonska sporočila, grožnje preko telefona, mazanje vrat stanovanja, v katerem otrok prebiva, z lastnimi iztrebki, skrajno neprimerna komunikacija s sodiščem, zmerjanje ravnateljice in šolske psihologinje) ter nezmožnost presoje realnosti in obremenjevanje otroka s svojimi stiskami. 3 Za svoje navedbe, da je iz šole verjetno izostal zaradi bolezni, tudi v pritožbi ne predloži nobenega dokaza.