Jedro

Tožnikova preostala delovna zmožnost je bila ocenjena glede na določilo 63. člena ZPIZ-2, ki opredeljuje osnovo, od katere se ugotavlja tožnikova (morebitna) invalidnost. Kot ugotavlja tožnik, je potrebno upoštevati ne samo trenutno delovno mesto (čistilec), temveč vsa delovna znanja oziroma pridobljene izkušnje in izobrazbo. Upoštevajoč tožnikovo trditev, da je ves čas svoje kariere opravljal predvsem fizična dela, je posledično tudi širša podlaga, od katere se ugotavlja tožnikova delazmožnost. V postopku je ugotovljeno, da tožnik ne more opravljati dela v storitveni dejavnosti na delovnem mestu kot čistilec pod splošnimi pogoji, temveč potrebuje stvarne in časovno razbremenitev krajšega delovnega časa 4 ur dnevno, 20 ur tedensko.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroške pritožbe nosi tožeča stranka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. zadeve ..., št. dosjeja: ... z dne 12. 10. 2022 in iste št. zadeve, št. dosjeja z dne 31. 5. 2022. Tožniku delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti je zaradi posledic bolezni priznalo pravico do dela z omejitvami, pri katerem ročno premešča posamezna bremena do največ 5 kg, izmenično sede 1/3 delovnega časa, stoje 1/3 delovnega časa in s hojo po ravnem terenu na krajše razdalje 1/3 delovnega časa, kjer ne bo izpostavljen mrazu ali hitrim spremembam temperature okolja (ne na vročini in ne na mrazu), kjer lahko z dodatnimi odmori dosega polni delovni učinek, ne na višini (lestvi ali nad globino) in ne v nočnem delovnem času, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko, od 1. 5. 2022 dalje. Priznana je bila pravica do delnega nadomestila, o višini katerega bo odločil toženec s posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe. Delodajalec je dolžan tožniku zagotoviti pravico do dela na drugem delu s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno 20 ur tedensko. Tožbeni zahtevek za priznanje II. kategorije invalidnosti s priznanjem vseh pravic iz naslova II. kategorije invalidnosti je zavrnilo. Odločilo je, da toženca bremenijo potrebni stroški postopka v višini 25 %.

2. Zoper takšno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da navedeno sodbo spremeni in tožnika razvrsti v II. kategorijo invalidnosti, mu prizna pravico do invalidske pokojnine, podredno pa sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje in tožencu naloži v plačilo vse stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila. Tožnik je zaposlen v storitveni dejavnosti na delovnem mestu čistilec, ki obsega dnevno čiščenje prostorov in okolice. Ko so tekme je zadolžen še za čiščenje stadiona, urejanje okolice, košnjo trave, ročno in strojno čiščenje snega, ročni odvoz, po potrebi vozi pometalni stroj na zunanjih površinah. V sodnem postopku ugotovljene razbremenitve so zanj nerazumne, ker sodni izvedenec ni pomislil o možnostih upoštevanja omejitev glede na tožnikovo delovno mesto, izobrazbo in izkušnje. Glede na navedeno, bi morala biti ugotovljena popolna delovna nesposobnost. Delo čistilca je najbolj preprosto delo, pa ga tožnik ni zmožen opravljati. Hitro se utrudi in ni zmožen koncentracije. Delo tožnik opravlja stoje, s hojo po ravnem, za delo se zahteva dober prijem, koncentracija in gibljivost, kjer so dinamično obremenjene mišice zgornjega dela telesa, statično je obremenjen ramenski obroč in nadlakt ter zapestja rok. Obremenjen je tudi tožnikov vid, saj so ob delu prisotne psihosenzorne obremenitve, delo je razgibano, ves čas mora biti na nogah, 1/3 dela sede ni možno, saj ne more sede pometati in pospravljati. Tudi izvedenec je ugotovil, da delo čistilca zanj ni primerno. Tožnik je popolnoma izčrpan, saj gre za vsak dan čez svoje omejitve, kar ga dodatno še psihično obremenjuje. Posledično se mu poslabša aritmija in ga tišči v prsih, ima resne težave s srcem že od rane mladosti. Pri opredelitvi za tožnika ustreznega dela je bil uporabljen tudi izvid MDPŠ 16. 12. 2020, iz katerega je razvidno, da tožnik ni zmožen za delo na višini. Ortoped v izvidu 10. 2. 2021 ugotavlja, da naj se tožnik izogiba ekstremnim fizičnim obremenitvam leve rame. V izvidu 16. 10. 2020 je priporočena diagnostika ledvene hrbtenice in kolkov. Pri odločitvi ni bila upoštevana vsa zdravstvena dokumentacija, ki potrjuje, da tožnik ni zmožen za pridobitno delo. Dejansko stanje je zmotno ugotovljeno. Tožnik je predlagal imenovanje novega izvedenca specialista za srčne bolezni, a sodišče tega dokaza ni izvedlo. Zdravstveno stanje in bolečine, ki jih tožnik čuti, so neskladne z ugotovitvami izvedenskega mnenja, omejitve, ki so bile predlagane pa v neskladju z delovnim mestom in z njegovim zdravstvenim stanjem. Invalidnost se ne ocenjuje v povezavi z zadnjim delovnim mestom, temveč v povezavi s poklicem, izobrazbo in izkušnjami, kar je širši pojem. Ne samo, da na konkretnem delovnem mestu ni mogoče izvajati napisanih prilagoditev, temveč jih ni mogoče upoštevati nikjer. Tožnik je vedno delal na delovnih mestih, kjer se izobrazba ne zahteva, končano ima osnovno šolo. Vedno je opravljal fizična dela, samo na tem področju ima delovne izkušnje. Ne drži ugotovitev izvedenca, da tožnik dela kot hišnik saj opravlja delo čiščenja notranjih in zunanjih prostorov. Ni mu jasno, kako lahko 1/3 časa sede, 1/3 časa stoje in 1/3 časa s hojo pospravlja. Noben delodajalec ne želi delavca z velikim številom nerealnih omejitev in velikim številom diagnoz. Ne drži ugotovitev izvedenca, da je pri tožniku prišlo do bistvene spremembe v zdravstvenem stanju. Njegovo zdravstveno stanje je vse slabše, kar potrjuje zdravstvena dokumentacija, ni ga mogoče izboljšati z nobenimi zdravili ali terapijami. To bi lahko potrdil predlagan izvedenec za srčne bolezni, saj je tožnik prebolel že dva infarkta. Res je, da so bile njegove težave zdravljene, vendar niso ozdravljene, saj so še vedno prisotne. Cel dan je v bolečinah, zvrti se mu, ostaja brez sape, srce nekontrolirano razbija. Počuti se popolnoma nesposobnega. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo procesnih kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in razlogovanjem sodišča prve stopnje. Sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja.

5. V pritožbeni obravnavi ostaja sporna tožnikova delovna zmožnost in priznanje pravic na tej podlagi.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ker ni bil pritegnjen izvedenec kardiolog oziroma angažiran nov izvedenec, ker so tožnikovo zdravstveno stanje in bolečine v neskladju z ugotovitvami izvedenskega organa. Sodišče je svojo odločitev o tožnikovi preostali delazmožnosti oprlo na izvedensko mnenje izvedenskega organa, ki ga je v 8. točki obrazložitve skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP ustrezno ovrednotilo glede na izvedene dokaze. Izvedenski organ je upošteval ugotovitve lečečih specialistov1 in ob posebnem poudarku na mnenje članice izvedenskega organa kardiologinje glede tožnikove preostale delazmožnosti oblikoval izvedensko mnenje. Odraz kliničnega stanja za oceno delovne zmožnosti je celotna medicinska dokumentacija, iz katere je jasno razviden časovni potek težav, njihovo zdravljenje, sprememba terapij, potrebna diagnostika, vse kar se je s tožnikom v predhodnem časovnem obdobju dogajalo. Iz dokazne ocene sodišča je razvidno, da je bilo izvedensko mnenje podano glede na konkretne tožnikove zdravstvene težave in na konkretno delovno mesto, saj so bile soočene zdravstvene težave tožnika v relevantnem obdobju s tveganji del, ki zapadejo pod tožnikov poklic skladno s 63. členom ZPIZ-2. Dvom, ki ga je v pripombah na izvedensko mnenje izrazil tožnik, je sodišče odpravilo z zaslišanjem člana izvedenskega organa, ki je odgovoril na vsa postavljena vprašanja tožnika, zato po tretjem odstavku 254. člena ZPP ni podana procesna situacija za pritegnitev drugih izvedencev, kar je sodišče obrazložilo v 10. točki.

7. Sodišče je pravilno izpostavilo, da v področje specializacije MDPŠ sodi ocenjevanje, ali je na podlagi ugotovljenega zdravstvenega stanja podana invalidnost.2 Zaradi tega je specialist MDPŠ tudi najbolj ustrezen za to nalogo. Pri opredelitvi invalidnosti niso ključne diagnoze, temveč na kakšen način določene zdravstvene težave vplivajo na delovno zmožnost zavarovanca. Ugotovitve lečečih specialistov o zdravstvenem stanju zavarovanca predstavljajo podlago za oceno invalidnosti. Namen invalidnosti ni le v ugotovitvi, da zavarovanec določenega dela ne zmore več opravljati, temveč tudi v preprečevanju poslabšanja zdravja.

8. Tožnikova preostala delovna zmožnost je bila ocenjena glede na določilo 63. člena ZPIZ-2, ki opredeljuje osnovo, od katere se ugotavlja tožnikova (morebitna) invalidnost. Kot ugotavlja tožnik, je potrebno upoštevati ne samo trenutno delovno mesto (čistilec), temveč vsa delovna znanja oziroma pridobljene izkušnje in izobrazbo. Upoštevajoč tožnikovo trditev, da je ves čas svoje kariere opravljal predvsem fizična dela, je posledično tudi širša podlaga, od katere se ugotavlja tožnikova delazmožnost. V postopku je ugotovljeno, da tožnik ne more opravljati dela v storitveni dejavnosti na delovnem mestu kot čistilec pod splošnimi pogoji, temveč potrebuje stvarne in časovno razbremenitev krajšega delovnega časa 4 ur dnevno, 20 ur tedensko. Da pri tožniku ne gre samo za oceno invalidnosti s strani specialista MDPŠ, dokazujejo ugotovitve izvedenskega organa. Upoštevana so bila vsa obolenja. Izrecno je bilo izpostavljeno, da je član izvedenskega organa s področja kardiologije ugotovil, da gre pri tožniku za neobstruktivno koronarno bolezen, za katero je bila še naprej svetovana le osnovna medikamentozna terapija v smislu hipolipenične terapije. Ni izkazano, da bi se tožnikovo zdravstveno stanje poslabševalo, temveč je potrebno le osnovno preventivno zdravljenje3 tožnikovega obolenja obstruktivne koronarne bolezni. Ob doslednem upoštevanju in jemanju terapije se pri tožniku, ob opravljanju dela ne predvideva poslabšanje zdravstvenega stanja.

9. Zaradi obrazloženega je bilo potrebno tožnikovo pritožbo v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

10. Ob takšnem pritožbenem izidu je pritožbeno sodišče na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP izreklo, da stroške pritožbe krije sam tožnik.

1 Tako kardiologov kot specialistov preostalih tožnikovih težav. 2 Pri kateri gre za soočenje zdravstvenega stanja z delovnimi obremenitvami, katere omejitve pri delu potrebuje tožnik ter kaj je vzrok invalidnosti. 3 Zniževanje lipidov za zniževanje srčnega utripa in protiagregacijska terapija.