Jedro

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhajajo razlogi, da je tožba sklepčna in zakaj je bilo treba tožbenemu zahtevku ugoditi. Prav tako je neutemeljen očitek, da ni šlo le za popravo tožbe, temveč za njeno spremembo. Tožeča stranka ni spremenila istovetnosti zahtevkov, povečala obstoječega zahtevka ali uveljavljala drugega zahtevka poleg obstoječega, temveč je le dopolnila in popravila navedbe datuma.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim izpodbija odločbo o stroških postopka.

Sicer se revizija zavrne.

Revidentka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku ter v drugi točki izreka toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 456,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo v prvi točki izreka po materialnopravnem preizkusu odločitve o teku zamudnih obresti delno spremenilo, tako da je ustavilo obrestovanje posameznih zneskov z dnem, ko so obresti dosegle višino posamične glavnice. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu izpodbijano sodbo potrdilo. Zavzelo je stališče, da tožbeni zahtevek ni spremenjen, temveč je tožeča stranka le dopolnila in popravila navedbe datuma, ki pa je bil jasno in nedvoumno razviden že iz same tožbene naracije. Obrazloženo je zavrnilo tudi pritožbeno trditev, da glede na tožbene navedbe zahtevek ni utemeljen.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožena stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da se reviziji ugodi in da se sodba spremeni oziroma razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavo. Ponovno opozarja, da je tožeča stranka tožbo spremenila. S tem, ko sodišče tožene stranke ni pozvalo na izjasnitev, ali spremembi tožbe nasprotuje, ter tudi ne opravilo glavne obravnave, je toženi stranki kršilo njene procesne pravice. Poudarja, da utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi; skope tožbene navedbe namreč ne dopuščajo zaključka, kot izhaja iz izreka sodbe sodišča prve stopnje, prav tako pa so nepravilne odločitve o stroških postopka.

3. Ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana 5. 2. 2008, to je pred 1. 10. 2008, ko je pričela veljati novela ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/2008), je v tej zadevi treba uporabiti še določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kakršne so veljale pred citirano spremembo.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija zoper odločitev o stroških postopka ni dovoljena, v ostalem delu pa ni utemeljena.

6. Odločba o stroških postopka se šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP), revizija proti sklepu pa je dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Sklep o pravdnih stroških ne sodi med take sklepe. Revizija proti odločbi o pravdnih stroških zato ni dovoljena (prim. pravno mnenje VS RS z dne 15. 12. 1998, Pravna mnenja, II/98, str. 4). Revizijsko sodišče je zato revizijo v delu, s katerim tožeča stranka izpodbija odločbo o stroških, zavrglo (377. člen ZPP). Pripomniti pa je, da je bilo o stroških odločeno po vložitvi revizije.

7. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhajajo razlogi, da je tožba sklepčna in zakaj je bilo treba tožbenemu zahtevku ugoditi. Materialnopravno podlago za prisojo vtoževanega zneska dajejo v času sklenitve posojilne pogodbe veljavne določbe ZOR (557. člen). Iz tožbe izhaja, da je tožeča stranka toženi posodila 19.200,00 DEM, stranki pa sta se dogovorili, da bo tožena stranka prejeto posojilo vračala v 11 mesečnih obrokih po 600 DEM, od 17. 1. 2001 do vključno 17. 11. 2001, zadnji obrok pa v znesku 12.600,00 DEM 17. 12. 2001. Po sprejetem sistemu afirmativne litiskontestacije se zaradi izostanka toženkinega odgovora na tožbo ta dejstva štejejo za priznana. Ker tožena stranka posojila tudi po zapadlosti ni vrnila, je zahtevek za plačilo 8.997,34 EUR utemeljen, prav tako zamudne obresti od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov (324. člen ZOR).

8. Prav tako je neutemeljen očitek, da ni šlo le za popravo tožbe, temveč za njeno spremembo. Tožeča stranka ni spremenila istovetnosti zahtevka, povečala obstoječega zahtevka ali uveljavljala drugega zahtevka poleg obstoječega, temveč je le dopolnila in popravila navedbe datuma. Iz tožbenega predloga sodišču, kako naj razsodi, jasno izhaja, da je tožeča stranka zapisala v desetih primerih celoten datum (18/n-01), od kdaj naj tečejo obresti, v dveh primerih pa je ta brez letnice (18/5- in 18/11-). Vendar pa je, kot pravilno ugotavlja višje sodišče, datum nedvoumno razviden že iz same tožbene naracije.

9. Ker ob preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ugotavlja, da revizijski očitki niso utemeljeni, prav tako pa je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

10. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama krije svoje stroške revizijskega postopka po prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.