Jedro

V postopku za sodno varstvo ni mogoče izpodbijati primernosti izrečenega varstvenega ukrepa.

Izrek

Zahteva zagovornika kaznovanega za sodno varstvo se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Občinski sodnik za prekrške je z odločbo spoznal kaznovanega za odgovornega za prekršek po 14. točki 1. v zvezi s 3. odstavkom 226. člena ZTVCP in ga kaznoval z denarno kaznijo, hkrati pa mu izrekel varstveni ukrep prepovedi vožnje motornih vozil B kategorije za čas 3 mesecev. Na pritožbo zagovornika kaznovanega je Republiški senat za prekrške z odločbo, navedeno v uvodu, odločbo organa prve stopnje spremenil tako, da je čas trajanja varstvenega ukrepa skrajšal na en mesec.

V zahtevi za sodno varstvo zagovornik navaja, da za izrek varstvenega ukrepa glede na okoliščine obravnavanega primera niso podani pogoji, ker je kaznovani prehiteval na mestu, kjer je bilo to dovoljeno, ko so bile vremenske razmere ugodne, preglednost zadostna, sam prekršek pa ni tako hud, pa tudi zato, ker kaznovani še ni imel prometne nesreče. Glede na to in da je že sam postopek vzgojno vplival nanj, zlasti pa še strah, da bo izgubil zaposlitev, s tem pa tudi edini vir preživljanja družine in da po obravnavani nesreči, čeprav je preteklo več kot poldrugo leto, ni zagrešil nobene nove kršitve cestnoprometnih predpisov, meni da bi za kaznovanega bila to prehuda kazen. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pravnomočno odločbo o prekršku spremeni tako, da kaznovanemu ne izreče varstvenega ukrepa prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije, hkrati pa njegovo izvršitev, do zaključka postopka o zahtevi za sodno varstvo, odloži. Zahteva za sodno varstvo ni utemeljena.

Zagovornik s tem, ko v zahtevi za sodno varstvo navaja, da niso podani pogoji za izrek varstvenega ukrepa prepovedi vožnje motornega vozila, uveljavlja kršitev določb 2. odstavka 39. člena zakona o prekrških. Po citirani zakonski določbi se varstveni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila sme izreči storilcu prekrška, če se da iz narave kršitve predpisov o varnosti cestnega prometa ali iz njegovih prejšnjih kršitev teh predpisov, sklepati, da je nevarno, če vozi motorno vozilo določene vrste ali kategorije. Okoliščine konkretnega ravnanja, ugotovljene v postopku na prvi stopnji, da se je kaznovani odločil za prehitevanje, ko nasproti vozečega avtomobila ni opazil, ker mu je vidljivost zakrivalo vozilo, ki je prehitevalo pred njim, vsekakor daje podlago za sklepanje o tem, da je kaznovani nevaren voznik, tembolj, ker je kaznovani s takim načinom prehitevanja povzročil prometno nezgodo, v kateri sta bila telesno poškodovana potnika v avtomobilu, ki ga je upravljal. Te objektivne okoliščine pa dajejo podlago za ugotovitev, da je v obravnavanem primeru podan pogoj iz 2. odstavka 39. člena zakona o prekrških, da se kaznovanemu poleg denarne kazni izreče še varstveni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila. Na pravilnost navedene odločitve pa ne morejo vplivati dejstva na katere se sklicuje zagovornik v zahtevi, da je kaznovani prehiteval na kraju, kjer je to dovoljeno ob ugodnih vremenskih razmerah, dokazi vidljivosti in da še ni imel prometne nezgode, kot tudi da po obravnavani prometni nezgodi ni kršil predpisov o varnosti cestnega prometa. Vse ostale navedbe v zahtevi o strahu, da bo kaznovani izgubil zaposlitev in s tem edini vir preživljanja družine, ter da je že sam postopek vzgojno vplival nanj, pa pomenijo, da se njimi izpodbija primernost izrečenega varstvenega ukrepa. Iz tega razloga pa po 203. člena zakona o prekrških ni mogoče uveljavljati zahteve za sodno varstvo.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je iz teh razlogov ocenilo, da zahteva zagovornika kaznovanega ni utemeljena in jo je zato zavrnilo. Zagovornik je v tej zahtevi tudi predlagal, naj se odloži izvršitev pravnomočne odločbe o prekršku, dokler ne bo končan postopek o tej zahtevi. Temu predlogu vrhovno sodišče ni ugodilo, ker razlogi, na katere se je opirala zahteva, niso dovoljevali sklepanja, da ji bo ugodeno.