Jedro

Dejansko stanje ni nepopolno ugotovljeno, če sodišče prve stopnje ugotovi silobran na oškodovančevi strani v postopku zoper obdolženca, pa oškodovanec, ki sicer povzročitev obdolženčeve poškodbe zanika, sploh ni bil obtožen zaradi te poškodbe.

Izrek

Pritožbi obodolženega B.V. in zagovornice odvetnice P.G. se z a v r n e t a kot neutemeljeni in se potrdi obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje.

Obdolženi B.V. se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženec spoznan za krivega kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po I.odstavku 152. člena Kazenskega zakonika (na škodo A.O.), nadaljevanega kaznivega dejanja nasilništva po II. in I. odstavku 299. člena Kazenskega zakonika (na škodo A.O., J.O. in V.O.), treh kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe po II. in I. odstavku 133. člena Kazenskega zakonika (na škodo istih treh oškodovancev), kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po I. odstavku 133. člena Kazenskega zakonika (na škodo V.O.), nadaljevanega kaznivega dejanja odvzema motornega vozila po I. odstavku 216. člena Kazenskega zakonika (na škodo V.O.) in kaznivega dejanja razžalitve po I. odstavku 169. člena v zvezi z II. odstavkom 178. člena Kazenskega zakonika (na škodo višjih sodnikov Višjega sodišča v Ljubljani J. G., J.V. in V.H.).

Za prvo kaznivo dejanje (točka I krivdoreka) je bila določena kazen 2 meseca zapora, za drugo (točka II krivdoreka) kazen 6 mesecev zapora, za vsako kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po II. in I. odstavku 133. člena (točka III krivdoreka) kazen po 3 mesece zapora, za šesto kaznivo dejanje (točka IV krivdoreka) kazen 2 meseca zapora, za sedmo (točka V krivdoreka) in za osmo (točka VI kridoreka) pa enaki kazni po 2 meseca zapora. Nato je bila izrečena enotna kazen 1 leto in 9 mesecev zapora. Vanjo je bil vštet čas, prebit v priporu od 16. 10. 1998 od 12.45 ure do 29.10.1998 do 15.00 ure ter od 15.4.1999 dalje.

Oškodovani V.O., J.O. in A.O. so bili s premoženjskopravnimi zahtevki napoteni na pravdo.

Stroški kazenskega postopka v nedoločenem znesku so obremenili proračun.

Z isto sodbo je bil obdolženec oproščen obtožbe zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po I. odstavku 145. člena Kazenskega zakonika na škodo J.O..

Zoper obsodilni del te sodbe sta se pravočasno pritožila obdolženec in zagovornica.

Obdolženec je v svoji laični pritožbi smiselno izpodbijal ugotovljeno dejansko stanje in je smiselno predlagal izdajo oprostilne sodbe.

Zagovornica se je sklicevala na vse pritožbene razloge, ki jih je konkretizirala z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka, kršitvijo kazenskega zakona, z zmotno in nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlagala je razveljavitev sodbe v točkah I do IV krivdoreka in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje,pod točko V in VI krivdoreka pa spremembo ter izdajo oprostilne sodbe; podrejeno je predlagala razveljavitev celotnega obsodilnega dela. Predlagala je, da se njo in obdolženca obvesti o seji pritožbenega senata.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče druge stopnje ni ugotovilo, v čem naj bi bila koristna navzočnost obdolženca in zagovornice na pritožbeni seji. Zato ju v skladu s pooblastilom iz I. odstavka 445. člena Zakona o kazenskem postopku ni obvestilo o seji.

Obdolženec je v svoji vlogi izrazil zgolj nesoglasje z izpodbijano sodbo, še to na vse prej kot dostojen način. Kljub temu jo je sodišče druge stopnje štelo kot pritožbo in je zato tudi o njej odločilo s to sodbo.

Zagovorničino pritožbeno navajanje odnosov med obdolžencem in oškodovanci, neurejenih stikov s hčerko in njegovih osebnih težav, povezanih s prometno nezgodo iz leta 1989, je bilo znano že sodišču prve stopnje in je o tem v izpodbijani sodbi že zavzelo stališče. K temu je dodati, da če so bili ti odnosi vzrok za medsebojno nestrpnost, pa nikakor niso bili povod za storjena kazniva dejanja.

Kaznivega početja ne more opravičiti tudi zatrjevana njegova osebna prizadetost. Sodišče prve stopnje je ugotovilo pravilno krivdno obliko pri vseh kaznivih dejanjih in jo tudi ustrezno obrazložilo. Pritožbeno zatrjevanje nenaklepnega ravnanja, celo zaradi izzvanosti s strani oškodovancev, nima v dokaznem gradivu prav nobene opore. Še zlasti pa oškodovanci, kljub negativnemu odnosu do obdolženca, niso mogli storiti v pritožbi omenjenega kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe po I. odstavku 220. člena Kazenskega zakonika. Obdolžencu namreč hčerka Daša nikoli ni bila zaupana; o njegovih pravicah do stikov z njo pa zaenkrat še ni bilo pravnomočno odločeno. Zato tudi o izzvanosti s strani oškodovancev ni mogoče govoriti. Končno tudi izvedenec psihiater njegovega večkratnega reagiranja na odklonilno stališče oškodovancev glede stikov z otrokom ni označil s patološkim afektom.

Po mnenju sodišča druge stopnje izpovedbe oškodovancev niso niti pretirane niti tendenciozne. Predvsem so njihove izpovedbe potrjene z izpovedbami ostalih prič, ki so bile bodisi očividci obdolženčevega kaznivega početja bodisi so prišle zraven takoj za tem. Razen tega so izpovedbe vseh treh oškodovancev glede načina nastanka telesnih poškodb, potrjene tudi z ugotovitvami sodnomedicinskih izvedenskih mnenj, ki se sicer pritožbeno ne osporavajo. O priporu in dolžini kazni zapora pa oškodovanci na noben način niso mogli odločati in tudi na ti dve odločitvi niso imeli nobenega vpliva.

Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec obakrat vzel osebni avtomobil, last oškodovane V. O., proti njeni volji. Tudi iz njene izpovedbe je nedvomno povzeti, da v času storitve teh dveh kaznivih dejanj nista več souporabljala tega avtomobila. S svojimi prispevki za opremo in vzdrževanje avtmobila takšne pravice obdolženec nikakor ni mogel pridobiti. Zato ni dvoma, da je v obeh primerih storil kaznivo dejanje, ki je tudi pravilno opredeljeno kot nadaljevano kaznivo dejanje.

K stališču sodišča prve stopnje, da je obdolženec z dopisom z dne 23. 11. 1997 razžalil vse tri sodnike Višjega sodišča v Ljubljani, ni kaj dodati. Te ugotovitve ne more izpodbiti v pritožbi navedeni vzrok, da je do takšne njegove reakcije sploh prišlo. Res je, da sodnika J.G. in V.H. nista bila zaslišana kot priči. Vendar je iz samih zapisanih besed o vseh treh sodnikih povzeti objektivno razžalitev ne glede na osebno počutje vseh treh razžaljenih. Sedaj ponovljeno obžalovanje ter opravičilo, izrečeno tudi na glavni obravnavi, na pravilnost odločitve o tem delu obtožbe nista mogla vplivati.Velja poudariti,da do obsodilne sodbe glede razžalitve ostalih dveh sodnikov ne bi prišlo samo v primeru, če bi oba umaknila predlog za kazenski pregon.

Tega pa do konca glavne obravnave nista storila.

Nobenega dvoma ni, da je obdolženec z ravnanjem z dne 30. 4. 1998 in z dne 1. 4. 1999 storil nadaljevano kaznivo dejanje nasilništva po II. in I. odst. 299. čl. Kazenskega zakonika. V obeh primerih se je na zavrnitev zahteve, da bi videl otroka, fizično znesel nad oškodovanci. Očividci dogajanj in sosedje, ki so obakrat zaznali dogajanje pri O., so se utemeljeno počutili prestrašene, pa tudi zgrožene. Tudi obvestilo policije o takšnem ravnanju spada v ta sklop posledic tega kaznivega dejanja. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je oškodovani A.O. v dogodku z dne 30. 4. 1998 ravnal v silobranu, ne more biti napačna kljub njegovemu zanikanju poškodovanja obdolženca, katerega poškodbe na glavi so dokazane tudi s sodnomedicinskim izvedenskim mnenjem. Za takšno oceno ravnanja posameznega udeleženca pri kaznivem dejanju ni pogoj, da bi moral biti ta predhodno obtožen in da bi se moral v kazenskem postopku zoper njega šele sklicevati na silobran. Glede na izvedene dokaze je sodišče prve stopnje imelo vso pravico oceniti oškodovančevo reakcijo na obdolženčev napad s silobranom. Sicer pa sodišče druge stopnje niti v izpovedbi priče H. S. niti v izpovedbi oškodovane J.O. ni ugotovilo nobenega pretiravanja niti pristranskega opisovanja dogajanja. Ponovno velja poudariti skladnost izpovedbe slednje z mnenjem izvedenca sodnomedicinske stroke. Res je, da je med obema dogajanjema, ki sestavljata nadaljevano kaznivo dejanje, 11 mesecev časovne razlike in da je bila v drugem dogodku poleg poškodovanja staršev poškodovana še V.O.. Konstrukt nadaljevanega kaznivega dejanja je v korist obdolženca, saj mu je bila izrečena le ena sama kazen za dve kaznivi dejanji. Vzrok za njegovo nasilniško obnašanje pa je tako v obeh primerih isti.

Tudi glede dogajanja z dne 20.3.1998, ko je obdolženec storil dve kaznivi dejanji, za sodišče druge stopnje ni nič spornega.

Izpodbijana sodba ne temelji na izpovedbi priče A.R., pač pa predvsem na izpovedbi oškodovane V.O., ki ji je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo.

Končno je tudi dogajanje z dne 25. 9. 1998 zadosti pojasnjeno. Tudi sodišče druge stopnje ni našlo podlage za pritožbeno zatrjevani silobran, še zlasti, ko se v pritožbi omenja odsotnost dokazov o obdolženčevih telesnih poškodbah. Sodišče druge stopnje opozarja, da je bila vendar obdolžencu zasežena "lata", ki jo je imel v osebnem avtomobilu. Če bi bila na strani oškodovancev res tako izrazita premoč, kakor se zatrjuje v pritožbi, potem ti sploh ne bi mogli biti poškodovani. Hipoteza o prekoračenem silobranu pa tudi sicer nima nobene opore.

Glede na obrazloženo tako dejansko stanje ni niti nepopolno niti zmotno ugotovljeno.

Sodišče druge stopnje meni, da so bile obdolžencu določene primerne posamezne oziroma izrečena tudi primerna enotna kazen. Že res, da kazen zapora sama po sebi ne more razrešiti konfliktne situacije niti ne more nadomestiti ničesar, kar se omenja v pritožbi. Sodišče druge stopnje opozarja, da je imel predvsem obdolženec možnost in dolžnost izogniti se konfliktnim situacijam, pa je ravnal drugače. Ponavljanje kaznivih dejanj v dobrem letu dni narekuje izrek kazni zapora. Tudi pripor, prestan v letu 1998, očitno na obdolženčev odnos do družine Orešnik ni vplival dovolj učinkovito. Ob ugotovljenih obteževalnih okoliščinah je pravično, da obdolženec prestane enotno kazen zapora.

Zagovornica ni obrazložila,v čem naj bi sodišče prve stopnje kršilo določila kazenskega postopka. Sodišče druge stopnje je zato izpodbijano sodbo tudi glede teh kršitev ocenilo v obsegu uradnega preizkusa, vendar jih ni zasledilo.

Glede na obrazloženo tako pritožbama ni bilo ugoditi.

Zaradi pritožbenega neuspeha bi moral obdolženec plačati povprečnino, kot edini strošek tega pritožbenega postopka. Iz enakega razloga kot sodišče prve stopnje ga je tudi sodišče druge stopnje oprostilo te dolžnosti.