Jedro

Sodišče prve stopnje je odločitev, da tožena stranka nima pravice do pogodbene kazni, utemeljilo na ugotovitvi, da je v tistih primerih, v katerih je tožena stranka izpolnitev z zamudo sprejela, opustila dolžnost, ki izhaja iz petega odstavka 251. člena OZ. Sodišče je ugotovilo, da je v spornem obdobju nekaj mesecev, od 107 naročil tožeča stranka zamujala pri 102 dobavah in zaključilo, da bi morala ob vsaki sprejeti dobavi posebej tožena stranka tožeči stranki takoj sporočiti, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni, česar pa ni storila. Upoštevalo je tudi vse okoliščine primera in sicer, da je tožena stranka pogodbeno kazen tožeči stranki obračunala več kot pet mesecev od prvih naročil in da je večino dobav, čeprav so bile izvedene z zamudo, tožena stranka tožeči stranki plačala, ne da bi ji plačilo znižala za pogodbeno kazen.

Tožena stranka je res sprejela tudi zadnjih šest dobav z zamudo, ki pa jih ni plačala. Glede teh je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da za njih tožena stranka ni bila upravičena zaračunati pogodbeno kazen, ker tožeči stranki ni vsakokrat nemudoma sporočila, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni. Tega res ni storila ob vsaki dobavi posebej, vendar so za presojo, da je tožena stranka zadostila zahtevam iz petega odstavka 251. člena OZ, zadoščala naslednja ugotovljena dejstva: plačilo zadnjih dobav z zamudo je tožena stranka zavrnila zaradi pobota z zaračunanimi pogodbenimi kaznimi, na zaračunanje pogodbene kazni je bila tožeča stranka opozorjena dne 9. 12. 2015 in tudi predhodno z elektronskimi sporočili z dne 11. 9. 2015, z dne 15. 9. 2015 in z dne 5. 10. 2015. Glede zamud pri šestih neplačanih dobavah blaga je torej tožeča stranka nedvomno lahko vedela, da bo tožena stranka zahtevala plačilo pogodbene kazni zaradi zamud.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka delno spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za 6.164,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 725,76 EUR od 24. 10. 2015 do plačila, od zneska 725,76 EUR od 27. 10. 2015 do plačila, od zneska 1.152,00 EUR od 21. 1. 2016 do plačila, od zneska 1.152,00 EUR od 16. 2. 2016 do plačila, od zneska 1.298,70 EUR od 10. 3. 2016 do plačila in od zneska 1.100,00 EUR od 15. 3. 2016 do plačila in se v tej višini sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 71519/2016 z dne 13. 7. 2016 razveljavi v 1. odstavku izreka; III. točka izreka se delno spremeni tako, da se 3. odstavek izreka prej navedenega sklepa o izvršbi razveljavi za 23,40 EUR; V. točka izreka pa se spremeni tako, da se po spremembi glasi: Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti v roku 15 dni njene pravdne stroške v znesku 3.970,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu I. in III. točke izreka ter v celoti v IV. točki izreka.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti v roku 15 dni njene stroške pritožbenega postopka v višini 746,64 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska, ki tečejo od prvega dne zamude s plačilom do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 71519/2016 z dne 13. 7. 2016, v veljavi v prvem odstavku izreka za 2.419,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 10. 2015 do plačila, za 2.419,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 10. 2015 do plačila, za 3.840,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 1. 2016 do plačila, za 3.840,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2016 do plačila, za 4.329,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2016 do plačila, za 3.700,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2016 do plačila, za 3.840,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2016 do plačila in v tretjem odstavku izreka v celoti (I. in III. točka izreka). V preostalem delu je navedeni sklep o izvršbi v prvem odstavku izreka s sklepom razveljavilo in ustavilo postopek za 120,00 (pravilno EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 1. 2016 do plačila in za 448,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2016 do plačila (II. točka izreka). S sklepom je tudi dovolilo spremembo nasprotne tožbe z dne 13. 3. 2017 in s sodbo zavrnilo primarni zahtevek iz nasprotne tožbe zaradi plačila 35.442,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2015 do plačila in zaradi plačila 2.937,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 3. 2017 do plačila (točka IV.a) in še podredni zahtevek zaradi plačila 62.676,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 59.829,63 EUR od 15. 3. 2016 do plačila ter od zneska 2.937,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 3. 2017 do plačila (točka IV.b). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 4.469,10 EUR (V. točka izreka).

2. Tožena stranka se je zoper sodbo in sklep pravočasno pritožila. Navedla je, da sodbo izpodbija v točkah I, III, IV in V izreka in da uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, ugodi pa njenemu tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi in tožeči stranki naloži plačilo vseh stroškov prvostopnega in pritožbenega postopka, oziroma v izpodbijanem delu sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom višjemu sodišču, da jo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži še plačilo tožničinih stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, za pritožnico ni sporen. Nasprotuje pa dejstvom in zaključkom sodišča prve stopnje, da terjatev ni prenehala s pobotom nasprotnih terjatev tožene stranke do tožeče stranke iz naslova pogodbene kazni. Tožena stranka je podala pobotno izjavo tožeči stranki 25. 3. 2016. Sodišče prve stopnje pa je odločitev, da tožena stranka nima pravice do pogodbene kazni, utemeljilo na ugotovitvi (1.) da bi na podlagi 3. člena Pogodbe, v kateri sta se pogodbeni stranki dogovorili, da mora prodajalec, to je tožeča stranka v primeru, da naročilo ne bo dobavljeno najkasneje do datuma, navedenega v naročilu, plačati 3 % pogodbene kazni za vsak dan zamude, vendar največ 30 % na podlagi cene v skladu z naročilom, imela tožeča stranka pravico obračunati le pogodbeno kazen za zamudo pri dobavi naročenega blaga, ne pa tudi za neizpolnjena naročila (247. člen OZ) in na ugotovitvi (2.) da je v tistih primerih, v katerih je tožena stranka izpolnitev z zamudo sprejela, opustila dolžnost, ki izhaja iz petega odstavka 251. člena OZ.1 Torej, da ob vsaki sprejeti dobavi tožena stranka ni nemudoma sporočila tožeči stranki, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v spornem obdobju nekaj mesecev, od 107 naročil tožeča stranka zamujala pri 102 dobavah in zaključilo, da bi morala ob vsaki sprejeti dobavi posebej tožena stranka tožeči stranki takoj sporočiti, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni, česar pa ni storila. Pojasnilo je, da pri tem ne zadošča opozorilo tožeči stranki z dne 9. 12. 2015, ki ga je potrdila tudi izpoved priče M. B. Upoštevalo je tudi vse okoliščine primera in sicer, da je tožena stranka pogodbeno kazen tožeči stranki obračunala več kot pet mesecev od prvih naročil in da je večino dobav, čeprav so bile izvedene z zamudo, tožena stranka tožeči stranki plačala, ne da bi ji plačilo znižala za pogodbeno kazen. Tudi v odgovoru na pritožbo tožeča stranka poudarja ta vidik presoje sodišča prve stopnje kot pravilen, ki mu v večjem delu pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Vendar pa glede na deloma utemeljene pritožbene navedbe tožene stranke pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da v primeru, ki se nanaša na terjatve tožeče stranke, ki jih vtožuje v tem sporu, tožena stranka ravno zaradi zamud z dobavo in možnosti pobota s pogodbeno kaznijo, teh računov tožeči stranki ni plačala.

6. Tožena stranka je res sprejela tudi zadnjih šest dobav z zamudo, ki pa jih ni plačala. Glede teh je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da za njih tožena stranka ni bila upravičena zaračunati pogodbeno kazen, ker tožeči stranki ni vsakokrat nemudoma sporočila, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni. Tega res ni storila ob vsaki dobavi posebej, vendar so za presojo, da je tožena stranka zadostila zahtevam iz petega odstavka 251. člena OZ, zadoščala naslednja ugotovljena dejstva: plačilo zadnjih dobav z zamudo je tožena stranka zavrnila zaradi pobota z zaračunanimi pogodbenimi kaznimi, na zaračunanje pogodbene kazni je bila tožeča stranka opozorjena dne 9. 12. 2015 in tudi predhodno z elektronskimi sporočili z dne 11. 9. 2015, z dne 15. 9. 2015 in z dne 5. 10. 2015. Glede zamud pri šestih neplačanih dobavah blaga je torej tožeča stranka nedvomno lahko vedela, da bo tožena stranka zahtevala plačilo pogodbene kazni zaradi zamud, zato se v tem delu na peti odstavek 251. člena OZ neutemeljeno sklicuje. Pritožbeno sodišče je od šestih neplačanih računov izračunalo pogodbeno kazen glede na število dni zamude, ki v vseh primerih znese 30 % od zaračunanega zneska ter je ugotovilo, da je v tem delu pobotna izjava učinkovala. Ker je v isti višini prenehala obveznost plačila vsakega posameznega zneska, je v I. točki izreka delno pritožbi ugodilo in posledično sodbo v tem delu spremenilo (358. člen ZPP).

7. V preostalem delu pa je glede na ugotovljeno in neizpodbito dejansko stanje presoja sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dobave sprejela in plačala, ne da bi tožeči stranki tudi dala nedvomno na znanje svojo pravico za zamudo po vsaki konkretni dobavi zaračunati pogodbeno kazen, pravilna. Presoja sodišča prve stopnje, da si tožena stranka, glede na potek konkretnih naročil in dobav z zamudo (razen zadnjih dobav glede plačila katerih je sodba delno spremenjena), ni na ustrezen način pridržala pravice do poznejšega uveljavljanja pogodbene kazni, je pravilna. Sklicevanje na sodno presojo določbe petega odstavka 251. člena OZ v drugačnih dejanskih okoliščinah ni primerno. Poleg tega pritožnica ni uspela izpodbiti pravilne presoje sodišča prve stopnje, da tožena stranka tudi ni imela pravice do pogodbene kazni zaradi neizpolnjenih naročil, ker pogodbena kazen med njima za tak primer ni bila dogovorjena. S tem pa se izkaže, da sodišče prve stopnje materialnega prava ni zmotno uporabilo. Zato v tem delu pritožba ni utemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter v nespremenjenem delu potrdilo I. točko izreka sodbe (353. člen ZPP).

8. Z nasprotno tožbo in sicer s primarnim zahtevkom v višini 35.442,10 EUR je tožeča stranka po nasprotni tožbi vtoževala pogodbeno kazen v višini razlike, ki presega vtoževano terjatev, pa tudi na odškodninski podlagi za škodo, ki ji je nastala zaradi neizpolnjenih dobav, zaradi katerih je morala naročiti blago po višjih cenah pri drugih dobaviteljih in tudi zaradi škode, ki ji je nastala zaradi nepravočasnih dobav ter neizpolnjenih dobav, zaradi katerih ji je končni kupec O., Češka obračunal in od plačil odštel pogodbeno kazen v višini 16.066,14 EUR. Dodatno pa je zahtevala še odškodnino v višini 2.937,60 EUR iz naslova napak pri izpolnitvi, ker je tožena stranka blago označila z nepravilnimi EAN kodami in napake ni odpravila.

9. Glede pogodbene kazni v višini razlike, ki presega vtoževano terjatev, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, ker temelji na razlogih, ki jih je pritožbeno sodišče potrdilo v 7. točki obrazložitve te sodbe.

10. V zvezi s škodo zaradi neizpolnitve naročil in nadomestnega nakupa po višjih cenah zaradi izpolnitve pogodbe do končnega naročnika je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe (41. točka) pravilno ocenilo, da je v tem delu nasprotna tožba nesklepčna, ker tožeča stranka po nasprotni tožbi ni specificirala trditev o nastanku škode v skladu z materialnopravnimi izhodišči uveljavljanja odškodnine za nastalo škodo; ni trdila po kakšni ceni in v kakšni količini naj bi blago kupovala pri drugih prodajalcih. Tako materialnopravno stališče je pravilno tudi po presoji pritožbenega sodišča, pritožnica pa mu tudi izrecno ne nasprotuje. Zato pritožba v tem delu ni utemeljena.

11. V zvezi s škodo, ki naj bi tožeči stranki po nasprotni tožbi nastala zaradi pogodbene kazni, ki ji jo je zaradi zamud z dobavami oziroma zaradi nedobav zaračunal O., Češka v višini 16.066,14 EUR in posledično znižal plačilo dobavljenega blaga, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka zatrjevanega izgubljenega dobička tožeče stranke po nasprotni tožbi ni mogla pričakovati glede na dejstva, ki so ji bila znana ali bi ji morala biti znana ob sklenitvi Pogodbe. Ocenilo je, da ne zadošča obvestilo o možnosti zaračunanja penalov končnih kupcev, ki je bilo toženi stranki predočeno šele po sklenitvi Pogodbe, to pa je 11. 9. 2015 in 15. 9. 2015. Upoštevalo je tudi dejstvo, da je tožeča stranka po nasprotni tožbi 39 naročil toženi stranki tudi stornirala in da zato za posledice v zvezi s tem dejstvom v razmerju do tožeče stranke po nasprotni tožbi tožena stranka ni mogla vedeti. S slednjim se pritožbeno sodišče strinja. Da bi tožena stranka lahko predvidela pogodbeno kazen z O., Češka tudi zaradi nedobav, dokazni postopek namreč ni potrdil. 12. V skladu z določbo prvega odstavka 243. člena OZ ima upnik pravico do povračila navadne škode in izgubljenega dobička, ki bi ju dolžnik moral pričakovati ob kršitvi pogodbe kot možni posledici kršitve pogodbe glede na dejstva, ki so mu bila takrat znana ali bi mu morala biti znana. Glede na dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče sicer ocenjuje, da je ob vseh dobavah z zamudo po 11. 9. 2015 tožena stranka po nasprotni tožbi lahko predvidela, da bo, če bo morala zaradi zamude plačati pogodbeno kazen tožeča stranka po nasprotni tožbi, to kazen morala nositi tudi sama. Pritožnica (le) v tem delu sicer utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v zvezi z ugotovljenimi dejstvi zmotno uporabilo materialno pravo glede predvidljivosti posledic zamude. Pravilno je njeno opozorilo, da tožena stranka po nasprotni tožbi ni prerekala njenih trditev, da je tožena stranka po nasprotni tožbi že ob sklenitvi Pogodbe s tožečo stranko po nasprotni tožbi vedela za določilo o pogodbeni kazni za zamudo, ki si jo je izgovoril končni kupec O., Češka; ne drži pa to stališče za pogodbeno kazen glede neizpolnitve pogodbe, torej za nedobavljeno blago, glede katerega so bila naročila preklicana. Pri tem pa pritožbeno sodišče pritrjuje tudi toženi stranki po nasprotni tožbi, ki je v odgovoru na pritožbo poudarila, da iz trditev tožeče stranke po nasprotni tožbi, ki jih je o tej sporni pravni podlagi podala šele v drugi pripravljalni vlogi z dne 18. 6. 2018, ne izhaja, na kaj se pogodbena kazen konkretno nanaša. Zato je ni mogoče razmejiti. Tožeča stranka po nasprotni tožbi je v tej pripravljalni vlogi le trdila, da ji je bil s strani O., Češka znižan znesek plačila 9.316,73 EUR, ki bi ga sicer prejela 14. 10. 2015 in znesek plačila 6.738,41 EUR, ki bi ga sicer prejela 14. 11. 2015. Trdila je še, da zahteva zamudne obresti od 15. 3. 2016 dalje, enako kot jih je zahtevala za pogodbeno kazen, ki jo je sama obračunala toženi stranki na podlagi Pogodbe z njo. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno ugotovilo, da v podatkih spisa nima podlage, da bi lahko samo ugotovilo višino škode, to je izgubljenega dobička kot posledico zamud z dobavami. Trditve tožeče stranke po nasprotni tožbi o škodi zaradi njej zaračunanih pogodbenih kazni so bile do te mere nesklepčne, da jih ni več mogoče odpraviti. Zato naknadno pozivanje tožeče stranke, da jih dopolni, ne pride v poštev. Posledično je pritožbeno sodišče presodilo, da zahtevku niti za delno priznanje izgubljenega dobička zaradi zaračunane pogodbene kazni za zamudo z dobavo blaga ne bi bilo mogoče ugoditi. Zato se v nadaljevanju tudi ni ukvarjalo z vprašanjem vpliva ugotovljene odgovornosti tožene stranke po nasprotni tožbi za nastalo škodo po 244. členu OZ in o utemeljenosti zahtevka za zamudne obresti. Pritožbo je v delu, s katerim pritožnica izpodbija odločitev o zavrnitvi zahtevka zaradi plačila 16.066,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrnilo.

13. Zavrnitev zahtevka glede dodatne škode je sodišče prve stopnje obrazložilo v 42. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritrdilo je toženi stranki po nasprotni tožbi, da napačna EAN koda ne pomeni stvarne napake. Z navedenim stališčem se pritožbeno sodišče strinja v smislu določbe tretjega odstavka 458. člena OZ, da se neznatna stvarna napaka ne upošteva. Poleg tega je pravilno tudi stališče sodišča prve stopnje, da obvestilo o nepravilnih kodah na nalepkah s pozivom, naj tožena stranka napravi „samolepljive etikete s pravilnim EAN kodami in pošlje nekoga, da jih nalepi“, tožeči stranki po nasprotni tožbi še ne daje upravičenja do plačila zneska v višini celotne vrednosti blaga. Kupec, ki je o napaki pravočasno in pravilno obvestil prodajalca, lahko v skladu z določbo prvega odstavka 468. člena OZ zahteva od prodajalca, da napako odpravi in da mu izroči drugo stvar brez napake (izpolnitev pogodbe), znižanje kupnine ali pa od pogodbe odstopi. V skladu z drugim odstavkom 468. člena OZ pa ima v vsakem izmed teh primerov kupec pravico zahtevati povrnitev škode. Kot bistven razlog za zavrnitev zahtevka za povrnitev škode je sodišče prve stopnje navedlo, da bi tožeči stranki v zvezi z jamčevalnim zahtevkom, ki ga je izbrala, torej v zvezi s pozivom za izdelavo novih nalepk in prelepljenjem prvotnih, bila pravno priznana škoda po drugem odstavku 468. člena OZ tista škoda, ki bi nastala zaradi odprave napak, to pa je na primer škoda, ki (če) bi nastala, ker končni kupec določen čas, do pridobitve novih nalepk, blaga ni mogel prodati. Tožeča stranka po nasprotni tožbi pa je trdila, da je tožena stranka prekršila pogodbo, ker ni natiskala nalepk s kodami, kot ji jih je sporočila tožeča stranka dva dni pred naročilom blaga, zaradi česar končni kupec blaga ni mogel prodati, pač pa si ga je zadržal in zanj ni plačal tožeči stranki po nasprotni tožbi kupnine. Izstavil ji je bremepis v višini 2.937,60 EUR. Tožeča stranka po nasprotni tožbi ni trdila, da je od končnega kupca zahtevala blago nazaj, pač pa, da je bilo blago neuporabno, ker je tožena stranka nalepke v O., Češka dostavila šele po petih mesecih. Sama pa naj bi bila oškodovana s tem, ker nima niti blaga niti plačila zanj. Zato zahteva, da ji tožena stranka plača tisto, kar bi ji bil dolžan končni kupec O., Češka. Tožeči stranki po nasprotni tožbi ni nastala škoda v višini celotne vrednosti blaga, ki bi ji ga moral plačati končni kupec, ker za celoten znesek bremepisa njeno premoženje ni moglo biti zmanjšano. Zmanjšano bi bilo kvečjemu lahko za razliko med nabavno in prodajno vrednostjo. Podatkov o tej, na kar pravilno opozarja tudi nasprotna stranka v odgovoru na pritožbo, pa tožeča stranka po nasprotni tožbi ni nikoli podala. Zato sodišče višine škode zaradi nepravilnih nalepk ni moglo ugotoviti. S tem pa se izkaže, da je tudi v tem delu pritožba neutemeljena. Ker pritožnica ni uspela izpodbiti ugotovljenega dejanskega stanja, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tudi odškodninski zahtevek v višini 2.937,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo.

14. Ker sodišče prve stopnje pri zavrnitvi celotnega zahtevka po nasprotni tožbi (podredni zahtevek se nanaša na vse postavke kot primarni zahtevek in še na pogodbeno kazen, v kolikor je sodišče ne bi obravnavalo v okviru pobotne izjave ali pobotnega ugovora) ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je pritožbeno sodišče v celoti potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o nasprotni tožbi (353. člen ZPP).

15. Delna sprememba sodbe je narekovala tudi delno spremembo odločitve o stroških postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine in o stroških pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je pri odmeri stroškov ločilo stroške v zvezi s tožbo tožeče stranke in stroške v zvezi z nasprotno tožbo. Pritožbeno sodišče je v celoti potrdilo odločitev, ki se nanaša na nasprotno tožbo, zato ni bilo treba spremeniti odločitve, da je v zvezi z nasprotno tožbo dolžna tožena stranka P., d. d., plačati tožeči stranki pravdne stroške v višini 1.142,36 EUR. Glede na znižan uspeh s 100 % na 85 % s tožbenim zahtevkom pa ji je sorazmerno znižalo stroške izvršilnega postopka s 156,00 EUR na 132,60 EUR in stroške pravdnega postopka s 3.326,74 EUR na 2.827,70 EUR, kar znaša skupaj s stroški glede nasprotne tožbe 3.970,00 EUR. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi z določbo drugega odstavka 154. člena ZPP. Tožena stranka je s pritožbo le delno uspela. V delu, v katerem ni uspela, pa so nastali utemeljeni stroški odgovora na pritožbo tožeče stranke. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo v celoti stroške odgovora na pritožbo, ki se nanašajo na izpodbijanje odločitve o nasprotni tožbi in sicer 1000 točk po OT, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV, skupaj 746,64 EUR.

1 Upnik ne more zahtevati pogodbene kazni zaradi zamude, če je sprejel izpolnitev obveznosti, pa ni nemudoma sporočil dolžniku, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni.