Jedro

Pritožba nima prav, da teža in okoliščina izvršenega kaznivega dejanja nista kriterija, ki ju je moč upoštevati pri odločanju o nadomestni izvršitvi kazni zapora. Res pa je, da je ta dejstva treba vrednotiti v luči perspektive obsojenčevega bodočega vedenja in smotrov alternativne izvršitve zaporne kazni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Celju na podlagi prvega odstavka 129.a člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) predloga obsojenega A. A. za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist in nadomestitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna zavrnilo kot neutemeljena.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil obsojenčev zagovornik, kot je uvodoma navedel, iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa, da kljub podanosti formalnih pogojev za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist (osmi odstavek 86. člena KZ-1) tovrstni alternativni izvršitvi kazni zapora nasprotujejo ne le okoliščine, ki izvirajo iz načina izvršitve in posledic kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ-1 na škodo policista B. B. (točka 13 izpodbijanega sklepa), temveč tudi podatki o obsojenčevi obsežni kaznovanosti (točka 9 obrazložitve). Slednji podatki razkrivajo, da je bil obsojenec že večkrat pravnomočno obsojen za različna kazniva dejanja, vključno za tri kazniva dejanja po 300. členu KZ-1, kar pomeni, da za t. i. specialnega povratnika pri izvrševanju kaznivih dejanj zoper javni red in mir oziroma zoper uradne osebe, ki opravljajo uradna dejanja, kot tudi v tej zadevi. Obsojencu so že bile izrečene raznovrstne kazenske sankcije, prav tako mu je bila ena od zapornih kazni nadomeščena z delom v splošno korist, vendar nič od navedenega očitno ne preprečuje obsojencu, da bi ponavljal kazniva dejanja, kar zgolj pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da gre za osebo, ki mu izvrševanje kaznivih dejanj pomeni način življenja (točka 16). Kaznivo dejanje v tej zadevi je storil v teku preizkusne dobe po sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani v zadevi III K 19151/2018, kar kaže na ignoriranje opozorilne sankcije, ki temelji v zaupanju obsojencu, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. Pritožbeno sodišče sprejema zaključke izpodbijanega sklepa, da je nevarnost ponovitve kaznivega dejanja na prostosti (deveti odstavek 86. člena KZ-1) še vedno v tolikšni meri izrazita, da pretehta nad obsojenčevo deklarirano pripravljenostjo opravljati delo in nad njegovimi (zaenkrat ponovno le deklariranimi) zagotovili, da se je spremenil in živi urejeno družinsko življenje, pri čemer je od zadnje pravnomočne sodbe (25. 8. 2022) minilo le dobro leto dni.

5. Vsebinski kriteriji, ki jih po devetem odstavku 86. člena KZ-1 sodišče upošteva pri odločanju o predlogu za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist, prvenstveno niso taksativno določeni, na kar že na jezikovni ravni kaže beseda „zlasti“. Sicer drži, da okoliščine, ki so bile odločilne pri izbiri in odmeri kazni v pravnomočni sodbi, v devetem odstavku 86. člena KZ-1 niso izrecno navedene, vendar niti v judikaturi Vrhovnega sodišča1 ni vprašljivo, da je treba pri takšnem odločanju oceniti tudi okoliščine, povezane s kaznivim dejanjem. Preveriti kaže tako (subjektivne) okoliščine, povezane z obsojenčevo osebnostjo, vedenjem in življenjem, kot (objektivne) okoliščine, povezane z dejanjem. Logično razumljivo in dopustno je, da neizogobno prihaja do prekrivanja vrednotenja okoliščin, ki so določene za nadomestitev kazni zapora, ter okoliščin, ki so relevantne že pri izbiri in odmeri kazni. Res pa je, da ne gre za povsem enako in ponovno presojo istih okoliščin, saj je presoja teh okoliščin pri odločanju o nadomestitivi izvršitve kazni usmerjena predvsem v sedanjost in prihodnost. Pritožniku zato na izhodiščni ravni ni mogoče pritrditi pri izvajanjih, da teža in okoliščine kaznivega dejanja niso kriteriji, ki bi jih bilo moč upoštevati pri predlogu za alternativno izvršitev kazni zapora, čeprav te okoliščine niso osrednjega pomena oziroma jih je treba vrednotiti glede na stanje stvari ob odločanju in v sledeči perspektivi ter v optiki smotrov nadomestnega izvrševanja prostostne zaporne kazni. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa pa izhaja prav to, torej da je sodišče prve stopnje podatke o izvršenem kaznivem dejanju in o obsojenčevi kaznovanosti (tudi specialnem povratništvu) usmerilo prav v prihodnost ter utemeljeno zaključilo, da pozitivna prognoza pri obsojencu (zaenkrat) ni podana, namenom kaznovanja (o katerih je prvo sodišče obširno razlogovalo) pa ne more biti zadoščeno drugače, kakor z efektivno izvršitvijo zaporne kazni. Niti po presoji pritožbenega sodišča ni najti nobene podlage za sprejem stališča, da je šlo za kaznivo dejanje z „relativno nizko kriminalno količino“, poškodba policista pa da naj bi bila „lahka, praktično neznatna“. Dejstvo, da je obsojeni s terenskim vozilom zapeljal proti policistu, ki je moral odskočiti, da ne bi bil frontalno zadet, kljub temu pa je zaradi zadetja z desno stranjo vozila padel in utrpel udarnino desnega zapestja, v součinkovanju s podatki o obsojenčevem trdovratnem izvrševanju kaznivih dejanj, česar doslej ni zmogla nevtralizirati nobena vrsta kazenskopravnega sankcioniranja, izniči relevantnost pritožbenih navedb, da obsojenec ne beleži novih kazenskih ovadb, da živi umirjeno družinsko življenje ter je sposoben in zmožen opravljati delo. Očitno je namreč, da gre za osebo, ki ji ni moč v zadostni meri zaupati, da bi neprostostna izvršitev kazni dosegla svoj namen. Ob kritičnem upoštevanju vseh konkretnih okoliščin obravnavanega primera zbledi načelna pritožbena razprava v smeri, da naj bi bilo z nadomestitvijo kazni zapora z delom v splošno korist zadoščeno vsem namenom in smotrom kaznovanja. Pritožnik ruši koherentnost lastnih pritožbenih navedb, ko navaja, da bi se kazen zapora vseeno izvršila, če obsojenec ne bi upošteval navodil sodišča in probacijske službe oziroma dela v splošno korist ne bi opravil. S tem že vnaprej opozarja in pristaja na možnost, da bi se obsojenec izneveril zaupanju, ki bi mu ga poklonilo sodišče, ter na ta način pritožbenega sodišča ne more prepričati v drugačno stališče, kot ga je upravičeno in v zadostni meri argumentirano zavzelo že sodišče prve stopnje.

6. Glede (podrednega) predloga za nadomestitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna, kontekstualnih razlogov izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da za tovrstno alternativno izvršitev kazni zapora ni podan niti formalni pogoj po četrtem odstavku 86. člena KZ-1 v zvezi s prvo alinejo prvega odstavka 12. člena ZIKS-1, tj. da je obsojenec (v času odločanju o načinu izvršitve kazni zapora) zaposlen. Iz pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 8. 2022, ki jo je obsojenec sklenil z delodajalcem C., d. o. o., izhaja, da gre za delovno razmerje za določen čas od 1. 9. 2022 do 1. 9. 2023 (priloge B). To pa pomeni, da pogoj formalne zaposlitve pri obsojencu ni bil podan že v času izdaje sklepa (5. 9. 2023), izkazan pa ni niti v trenutku odločanja pritožbenega sodišča. Že iz tega razloga se predlog za nadomestitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna kaže kot neupošteven, neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, kjer se pritožnik sklicuje na okoliščino zaposlenosti obsojenca v delu nestrinjanja z zavrnitvijo predloga za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist. 7. Kljub uvodni napovedi uveljavitve bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona zagovornik teh pritožbenih razlogov z ničemer ni konkretiziral, saj je v pritožbi po vsebini zatrjeval le to, da je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Po presoji pritožbenega sodišča, kot pojasnjeno zgoraj, pa je bilo dejansko stanje ugotovljeno tako popolno kot tudi pravilno. Ker pritožbeni razlogi niso podani, pritožbene navedbe, ki česa novega niso ponudile, pa niso omajale bistvenih poudarkov pri sprejemu izpodbijane odločitve, je pritožbeno sodišče, tj. ob izostanku uradno preizkušanih kršitev (peti odstavek 402. člena ZKP), pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

8. Kljub neuspehu zagovornika s pritožbo je pritožbeno sodišče obsojenca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP), saj je obsojenec (od 1. 9. 2023) očitno brez zaposlitve in brez premoženja, v dosedanjem postopku pa je bil upravičen tudi do brezplačne pravne pomoči. 1 Npr. sodbe VS RS I Ips 130/2009 z dne 21. 5. 2009, I Ips 148/2010 z dne 21. 4. 2011, I Ips 45162/2011-601 z dne 13. 3. 2014.