Jedro

Služnosti, dogovorjene za časovno omejeno obdobje ali do preklica, ni mogoče priposestvovati. Po njenem prenehanju pomeni nadaljevanje izvrševanja služnosti neutemeljeno vznemirjanje lastnika nepremičnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženka mora povrniti tožeči stranki 422,05 EUR stroškov revizijskega odgovora v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in toženki naložilo, da mora odstraniti tisti del zidane lope, ki sega in se naslanja na severni del stene hiše tožnikov, in sicer v dolžini približno 3,80 m in višini približno 2,70 m, po odstranitvi tega dela lope pa izvesti ustrezno gradbeno sanacijo vseh nastalih poškodb na fasadi stanovanjske hiše tožnikov zaradi tega posega, ter tožnikoma omogočiti neovirano uporabo in uživanje navedenega dela njune nepremičnine. Ugotovilo je, da sta tožnika toženkini pravni prednici najprej konec leta 1981 dovolila, da sezida lopo in jo nasloni na severno steno njune hiše za obdobje do izvedbe obnove njene stanovanjske hiše, po končani obnovi pa so se dogovorili, da lahko lopa stoji do smrti toženkine pravne prednice. Ta je umrla v letu 1998. Sodišče je poudarilo, da s časovno omejitvijo oziroma do preklica dogovorjene služnosti ni mogoče priposestvovati, nato pa še dodalo, da je ugovor posestvovanja služnosti neutemeljen tudi zato, ker od izgradnje lope konec leta 1981 do dejanj prvega tožnika, ko je v juliju in novembru 2001 (po podatkih kazenskega spisa 2000) začel odstranjevati streho na lopi, ni poteklo 20 let. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženkino pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Toženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja več procesnih kršitev in zmotno uporabo materialnega prava, predlaga pa razveljavitev sodb obeh sodišč in zavrnitev tožbenega zahtevka ali vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizija povzema vsebino 42. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), nato 51. in 54. člena istega zakona, zatrjuje, da sodišče ni uporabilo 51. in 52. člena, zmotno pa je uporabilo 54. člen ZTLR, poleg tega ni pojasnilo, zakaj so izpolnjeni pogoji za ugoditev tožbenemu zahtevku po 42. členu ZTLR ter kako naj bi toženka neutemeljeno vznemirjala tožnika, kar pomeni tudi procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V nadaljevanju revizija prepiše vsebino 3. člena ZPP in dejanja prvega tožnika v juliju 2000 v zvezi z odstranitvijo strehe opredeli kot nasprotovanje prisilnim predpisom in moralnim pravilom. Ker je bila v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari sklenjena sodna poravnava, je sodišče z utemeljitvijo, da ta dejanja pomenijo nasprotovanje služnosti, svojo odločitev oprlo na nedovoljeno razpolaganje tožeče stranke in s tem kršilo 6. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi neobrazloženosti te ugotovitve pa tudi 14. točko drugega odstavka istega člena. V nadaljevanju toženka poudarja vse funkcije lastninske pravice in nato povzema podatke iz zgodovinskega zemljiškoknjižnega izpiska, iz katerih naj bi izhajalo, da je lopa vrisana v mapno kopijo, da se je povečala površina stanovanjske stavbe, sprememba stanja parcel pa je označena celo na podlagi zahteve tožnikov. V sodbi ni razlogov o toženkinem dokaznem predlogu za izvedenca gradbene stroke in za opravo poizvedb pri Geodetski upravi Nova Gorica o vpisu spornega objekta, kar vse pomeni tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni upoštevalo jasnih določil ZPP o listinah, kar pomeni relativno procesno kršitev. Pritožbeno sodišče ni upoštevalo natančno določenih meja preizkusa sodbe prve stopnje in določb o odločbah sodišča druge stopnje, kar pomeni relativno procesno kršitev. Ni se izjavilo o pritožbeni graji dokazne ocene prvostopenjskega sodišča in ni upoštevalo vseh pritožbenih navedb, zaradi česar je zopet prišlo do procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki v odgovoru obrazloženo predlaga njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče in stranke so zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP vezani na tisto dejansko stanje, ki ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in ki je prestalo preizkus na pritožbeni stopnji. Odločilna dejanska ugotovitev v tej zadevi je, da je bila s toženkino pravno prednico dogovorjena služnost naslonitve zidane lope na steno stanovanjske hiše tožnikov, in sicer za časovno omejeno obdobje, najprej za čas obnove njene stanovanjske hiše, kar je trajalo nekaj mesecev, ko pa se je pravna prednica toženke preselila v svojo obnovljeno hišo, pa je bilo obdobje podaljšano do njene smrti zaradi želje, da bi v lopi shranjevala kolesa. Ker je umrla leta 1998, je takrat služnost prenehala. Nadaljnje izvrševanje služnosti naslonitve zidane lope na steno hiše tožnikov je bilo torej protipravno, saj zanj zaradi prenehanja služnosti ni bilo več nobene pravne podlage. Že ti razlogi so zadostovali za ugoditev tožbenemu zahtevku po 42. členu ZTLR. Nadaljnje izvrševanje služnosti namreč pomeni neutemeljeno vznemirjanje lastnika v smislu navedene zakonske določbe. Zato je neutemeljen revizijski očitek procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da naj bi manjkali razlogi o tem, katero toženkino ravnanje naj bi pomenilo neutemeljeno vznemirjanje oziroma ali so izpolnjeni pogoji iz te zakonske določbe.

Pravilni so tudi razlogi prvostopenjskega sodišča, da je šlo za časovno omejeno služnost oziroma služnost do preklica, ki je po izrecni določbi drugega odstavka 54. člena ZTLR sploh ni mogoče priposestvovati. Kljub temu se je sodišče v nadaljevanju ukvarjalo tudi z ugovorom priposestvovanja služnosti in ga (tudi) zaradi neizpolnitve zahtevane priposestvovalne dobe zavrnilo. S tem se je strinjalo tudi pritožbeno sodišče. Ob pravilno ugotovljeni nemožnosti priposestvovanja tako dogovorjene služnosti so bili ti dodatni razlogi nepotrebni. Večina zatrjevanih procesnih kršitev se nanaša na dodatne razloge. Zato revizijsko sodišče samo na kratko odgovarja, da v kazenskem postopku sklenjena sodna poravnava sama po sebi ni ovira za sodno uveljavljanje varstva lastninske pravice po 42. členu ZTLR in da vložitve tožbe ni mogoče opredeliti za nedovoljeno razpolaganje v smislu tretjega odstavka 3. člena ZPP, razlogov sodišč v zvezi s tem pa ne za kršitev iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega sta se stranki v 6. točki sodne poravnave, sklenjene v kazenskem postopku, izrecno dogovorili, da poravnava ne pomeni prejudica za varstvo tožnikovih lastninskih upravičenj glede njegove stanovanjske hiše, na katero se naslanja lopa. Ker sta sodišči svoje stališče v zvezi s sklenjeno poravnavo obrazložili, ne gre za zatrjevano procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni jasno, kam toženka meri z navajanjem podatkov iz zgodovinskega zemljiškoknjižnega izpiska, pri čemer so nekateri od teh podatkov tudi nedovoljena revizijska novota. Očitek o pomanjkanju razlogov glede dokaznega predloga za izvedenca iz gradbene stroke je neutemeljen. Toženka je ta dokaz predlagala le v zvezi z ugovorom o previsoki oceni vrednosti spornega predmeta in o času izgradnje lope, to vprašanje pa je bilo rešeno skladno z njenimi trditvami. Kaj naj bi se ugotovilo s poizvedbami pri geodetski upravi, revidentka ne pove. Prav tako je nekonkretizirana zatrjevana relativna procesna kršitev o neupoštevanju jasnih določb ZPP o listinah, če pa je naperjena proti prvostopenjskemu sodišču, je zaradi neuveljavljanja v pritožbi z revizijo niti ni mogoče uveljavljati. Nekonkretizirane so trditve o neupoštevanju v zakonu določenih meja preizkusa sodbe prve stopnje in določb o odločbah sodišča druge stopnje. Trditev o izostalem odgovoru na pritožbeno grajo dokazne ocene prvostopenjskega sodišča je v nasprotju z razlogi pritožbenega sodišča. Katerih pomembnih pritožbenih navedb naj drugostopenjsko sodišče ne bi upoštevalo, revizija ne pove in zato na tak način ne more uveljavljati procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso utemeljeni, odločitev obeh sodišč pa je materialnopravno pravilna, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP toženkino neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi njene priglašene revizijske stroške. Odločitev o stroških revizijskega odgovora temelji na določbah prvega odstavka 165. člena ZPP, prvega odstavka 154. člena ZPP in določbah odvetniške in taksne tarife.