Jedro

Sodišče prve stopnje bi moralo zadostno skrbnost tožničinega ravnanja presojati z upoštevanjem ugotovljenih okoliščin v času sklepanja spornega pravnega posla. Zatrjevana okoliščina, da so delavci toženk tožnici zagotovili, da nepremičnina ostane njena last, če bo posojilo odplačala v skladu z leasing pogodbo, in predlagani dokazi z zaslišanjem prič, zadoščajo za sklep, da je tožnica dovolj konkretizirala dejansko podlago za zatrjevano s prevaro povzročeno njeno zmoto.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba in sklep sodišča prve stopnje v odločitvi pod točko I in II izreka razveljavi ter se v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožbo zavrne in se potrdi odločitev v točki III izreka izpodbijane sodbe in sklepa.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo in sklepom: zavrnilo tožbeni zahtevek v delu: da je neveljavna in se razveljavi kupoprodajna pogodba za nepremičnino parc. št. ... – dvorišče s stanovanjsko stavbo, k.o. K., sklenjena dne 10. 11. 2003 med podjetjem M. d.o.o. Š. kot kupcem in tožnico kot prodajalko (točka I/1 izreka); da se izbrise zemljiškoknjižno stanje in vzpostavi v zemljiškoknjižnem vložku ... k.o. K. pri parc. št. ... tako, da se izbriše lastninska pravica, vpisana na lastnika E. d.o.o. L. in se vpiše lastninska pravica na ime tožnice do celote (točka I/2 izreka); da je prvi toženec dolžan plačati tožnici 50.075,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila (točka I/3 izreka); in da je prvi toženec dolžan tožnici povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega izpolnitvenega roka do plačila (točka I/4 izreka), zavrglo tožbeni zahtevek v delu, da je toženec M. B. dolžan tožnici plačati znesek 50.075,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe in ji povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15 dnevnega izpolnitvenega roka dalje (točka II izreka), in da se pravdni postopek, prekinjen zoper drugotoženko E. d.o.o. nadaljuje in ustavi (točka III izreka).

Tožnica je s pritožbo izpodbijala sodbo in sklep sodišča prve stopnje v celoti, pri tem je uveljavljala vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagala ugoditev pritožbi in razveljavitev ter vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajala je, da se ne strinja s sklepom sodišča, da tožnica pri sklenitvi izpodbijane kupoprodajne pogodbe ni bila v opravičljivi zmoti, da bi morala biti pozorna pri izplačilu zgolj 2,000.000,00 SIT glede na to, da je v kupoprodajni pogodbi zapisana cena 12,240.000,00 SIT. Tudi glede na to dejstvo je očitno, da je pri tožnici obstajala volja zgolj za sklenitev posojilne pogodbe za 2,000.000,00 SIT, kolikor je prejela od posojilodajalca M. d.o.o. L. (v nadaljevanju: M.) in očitno je tudi, da je izplačan denar štela za posojilo, saj sicer ne bi dobila položnic za njegovo odplačevanje. Res je ob obisku kriminalista februarja 2005 ugotovila, da je prevarana, saj je ugotovila, da je podjetje M. prodalo njeno nepremičnino podjetju E. d.o.o., ki je bilo kot novi lastnik vknjiženo v zemljiško knjigo. Od podjetja E. d.o.o. L. (v nadaljevanju: E.) je tudi prejela položnice za nadaljnje odplačevanje najetega kredita, ki ga je v celoti odplačala in tudi pri tem podjetju so ji zatrjevali, da bo nepremičnina po plačilu vseh obrokov spet njena. Sama meni, da na naklepno ravnanje pri M. kažejo dejstva, da je tožnica kredit redno odplačevala, da je M. sklenitev kupoprodajne pogodbe prikazoval kot zavarovanje najetega posojila, dejansko pa je takoj sklenil kupoprodajno pogodbo s podjetjem E. in mu nepremičnino prodal, ne da bi tožnica za svojo nepremičnino dobila kakšno odmeno, saj je obroke kredita redno odplačevala, da so tožnici poleg kupoprodajne pogodbe v podpis ponudili tudi pogodbo o leasingu in jo s tem dodatno prepričali, da bo po plačilu zadnjega obroka kredita nepremičnina spet njena, nato pa pogodba z njihove strani sploh ni bila podpisana. Glede na vse to ni mogoče govoriti o tem, da tožnica ni dokazala, da so zaposleni pri M. ravnali naklepno. Iz teh navedb je moč razbrati, da je bila s temi dejanji tožnica prevarana ne samo naklepno, temveč tudi skrajno nemoralno in kaznivo. Sodišče prve stopnje bi moralo ugoditi zahtevku za ugotovitev neveljavnosti sklenjene kupoprodajne, s tem bi imelo podlago, da ugodi tudi zahtevku pod točko 2 (dejansko pravilno točko I/2). Tožnica ni mogla navesti vloge M. B. v celotni zadevi, saj razen dejstva, da je bil ta ob prenehanju M. njegov edini družbenik, o njem ni vedela ničesar drugega. Tudi ni mogla vedeti, če je on sam sodeloval pri prevari tožnice, ker ga tožnica na sodišču nikoli ni videla. Sodišče pa ni zaslišalo predlaganih prič, kar bi morebiti lahko razjasnilo okoliščine glede družbenikov in drugih, ki so delali v imenu podjetja M., priče bi lahko pojasnile tudi ostale pomembne okoliščine sklepanja sporne kupoprodajne pogodbe. Dejansko stanje je ostalo nepopolno in tudi zmotno ugotovljeno, posledično pa je bilo zmotno uporabljeno tudi materialno pravo. Glede ustavitve postopka zoper podjetje E. d.o.o. pa je tožnica v pritožbi navedla, da po izbrisu tega podjetja iz sodnega registra ni razpolagala s potrebnimi podatki, da bi lahko določno z vsemi potrebnimi podatki navedla novo toženo stranko oz. družbenike te izbrisane družbe, saj teh podatkov sodni register ne vsebuje. Kljub temu pa ni umaknila tožbe v tem delu. Ker je sodišče štelo, da tožnica ne namerava nadaljevati postopka in zato ni pozvalo družbenika, kot mu to nalaga prvi odstavek 208. člena ZPP, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Toženki na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba je delno utemeljena in sicer glede odločitve pod točko I in II izreka prvostopne odločbe, glede odločitve pod točko III izreka pa ni utemeljena.

Pritožbeno zatrjevana kršitev določbe prvega odstavka 208. člena ZPP in posledično uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP glede odločitve pod točko III odločbe sodišča prve stopnje ni podana. Pravilna je namreč ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica v svoji vlogi z dne 1. 9. 2010 (list. št. ... do ...) umaknila del podredno postavljenega zahtevka, s katerim je zahtevala plačilo odškodnine in pravdnih stroškov nerazdelno od obeh pravdnih strank (sedaj prvega toženca B. in drugega toženca E. d.o.o.), ker iz navedene njene vloge dejansko izhaja, da ta del tožbenega zahtevka umika v razmerju do E. d.o.o. in pri tem zahtevku vztraja le še v razmerju do M. B. (odškodnino sedaj zahteva le še od edinega toženca M. B.). Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi dejstvo, da je na zadnjem naroku za glavno obravnavo tožnica umaknila še primarni tožbeni zahtevek v delu, v katerem se ta nanaša na toženca E. d.o.o. Zapisnik o glavni obravnavi (list. št. ... do ...) z dne 10. 9. 2001 to dejstvo potrjuje v devetem odstavku na list. št. ..., kjer je zapisano, da je tožničina pooblaščenka pojasnila, “da sedaj vztraja le še pri podrednem eventualnem zahtevku v 1. in 2. točki, ki se nanaša na toženca M. B., glede primarnega zahtevka v točkah 1 do 4 tožbenega petita pa navaja, da ga umika v delu, ki se nanaša na E. d.o.o. in da pri primarnem zahtevku (torej pod točko I/1, 2, 3 in 4 izreka) vztraja v razmerju do sedaj toženca M. B”. Takšen zapisnik je podpisala tožničina pooblaščenka, res ga ni podpisala tožnica sama, vendar ne zaradi razloga, ker bi morebiti bili v zapisniku netočni zapisi in tudi pripomb v tej smeri ni bilo danih na zapisnik. Pritožba tožnice zoper odločitev v točki III izreka odločbe sodišča prve stopnje je zato neutemeljena in ji pritožbeno sodišče ni ugodilo ter je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje v tem delu (353. člen ZPP).

Sodišče prve stopnje je o tožničinem podrednem tožbenem zahtevku (da ji je toženec M. B. dolžan plačati 50.075,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje in da ji je dolžan povrniti pravdne stroške) pod točko II/1 in 2 izreka svoje odločbe odločilo z zavrženjem zahtevka. V obrazložitvi svoje odločitve je zapisalo le, da je ta zahtevek povsem identičen delu primarnega zahtevka, ki se nanaša na prvega toženca, da gre nedvomno za isti zahtevek, ne da bi tožnica spremenila oz. dopolnila dejansko oz. pravno podlago zanj (prvi odstavek na strani štiri odločbe sodišča prve stopnje). Po presoji pritožbenega sodišča odločitve v tem delu ni mogoče preizkusiti, ker sodišče prve stopnje za svoj zaključek ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, kar bo moralo storiti v novem sojenju. Zato je odločitev v tem delu obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero je pritožbeno sodišče dolžno paziti uradoma in jo je razveljavilo (prvi odstavek 354. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je glede odločitve o tožbenem zahtevku pod točko I/1 izreka izpodbijane odločbe ugotovilo naslednja dejstva: da je tožnica utemeljevala trditve za neveljavnost prodajne pogodbe z dne 20. 11. 2003 (v nadaljevanju: sporne pogodbe) s sklicevanjem na napake volje, zmoto, prevaro, v katero jo je spravil prvi toženec, da je tožnica dokazala bistvenost svoje zmote pri sklenitvi sporne pogodbe, da tožnica ni dokazala opravičljivosti svoje zmote pri sklenitvi sporne pogodbe, da je tožnica odplačevala obroke posojila, da tožnica ni zatrjevala okoliščin, na podlagi katerih bi bilo moč sklepati o naklepnem ravnanju zaposlenih pri M. (prvotnem prvem tožencu), s katerim bi pri tožnici zvijačno (s prevaro) povzročili zmoto, da tožnica ni zatrjevala razlogov za ničnost prodajne pogodbe niti ni zatrjevala, da zaradi nesporazuma volj sploh ni prišlo do pravno veljavno sklenjene sporne pogodbe.

Pritožba utemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala, da je njena sicer ugotovljena bistvena zmota o predmetu pogodbe (da je bila njena prava volja pridobiti posojilo in ne prodati lastne nepremičnine) opravičljiva. Neprepričljivi so razlogi sodišča prve stopnje, da se od tožnice pričakuje, da bi sporno pogodbo vsaj prebrala in da bi morala postati pozorna pri izplačilu zneska, če je bila v dilemi, pa se obrniti na nevtralno osebo, vse zato, ker je tožnica tekom pravdnega postopka s svojim ravnanjem po protokolaciji zapisnika v tej pravdni zadevi pokazala, da je lahko kljub svoji starosti 80 let skrbna, ko je zapisnik prebrala v celoti v delu svoje izpovedbe in ga kljub navzočnosti svoje pooblaščenke ni podpisala. Sodišče prve stopnje tožničinega ravnanja v času sklepanja sporne pogodbe ne bi smelo presojati na podlagi njenega ravnanja v okoliščinah teka tega pravdnega postopka, njeno ravnanje v času sklepanja spornega pravnega posla bi moralo presojati z upoštevanjem takratnih okoliščin in glede na takrat obstoječe ugotovljene okoliščine presoditi, ali je bila njena skrbnost taka, kot se lahko pričakuje od povprečno odraslega človeka njene starosti. Pri tem pa bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati tudi trditveno podlago obeh pravdnih strank, ki je identična glede dejstev, da tožnica ne bi dobila posojila (denarja), če sporne pogodbe ne bi podpisala, da sta način poplačila (posojila) stranki dogovorili v pogodbi o leasingu in ki jo obe pravdni stranki dejansko upoštevata kot pravno veljavno sklenjeno. Pri tem pa bi moralo sodišče prve stopnje tudi upoštevati dejstvo, da tožena stranka (nobena od toženk) nikoli ni prerekala tožničinih trditev, da tožnica kupnine za hišo po sporni pogodbi nikoli ni prejela od tožene stranke (nobene od toženk), da je prejela le posojilo v bistveno nižjem znesku od dogovorjene kupnine in da ga je tudi povrnila. To pa so po presoji pritožbenega sodišča pravno relevantna dejstva, v luči katerih je treba presojati zadostnost tožničine trditvene podlage o opravičljivosti njene bistvene zmote o predmetu spornega pogodbe. Dejanski zaključek sodišča prve stopnje o nedokazanosti tožničine neopravičljive bistvene zmote je po presoji pritožbenega sodišča najmanj preuranjen, v novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ponovno dokazno oceniti sporno pogodbo, leasing pogodbo, tožničino izpovedbo in tudi izvesti po tožnici predlagana zaslišanja prič, dejansko stanje pa ugotoviti na podlagi tako izvedenih dokazov in tudi z upoštevanjem zatrjevanj pravdnih strank. Priče bo moralo zaslišati v smeri po tožnici zatrjevanih okoliščin, da so ji delavci M. in nato E. d.o.o. zagotovili, da nepremičnina ostane njena last, če bo posojilo odplačala v skladu z leasing pogodbo. S temi navedbami, za katere je tožnica tudi predlagala dokaze (zaslišanje navedenih prič) je tožnica po presoji pritožbenega sodišča dovolj konkretizirano navedla dejansko podlago za zatrjevano s prevaro povzročeno njeno zmoto, zato je napačna presoja sodišča prve stopnje, da ni podala trditvene podlage.

Sodišče prve stopnje je po tožnici predlagane dokaze z zaslišanjem štirih navedenih prič zavrnilo z obrazložitvijo, da je njihovo zaslišanje nepotrebno, ker ne bi doprineslo k drugačni odločitvi sodišča. Tako obrazložena zavrnitev predlaganih dokazov ni sprejemljiva. Za presojo o utemeljenosti neveljavnosti sklenjenega pravnega posla zaradi napake volje tožnice kot pogodbene stranke glede predmeta pogodbe (ali prodati hišo ali najeti posojilo) upoštevaje trditveno podlago obeh strank o okoliščinah sklenitve sporne pogodbe po presoji pritožbenega sodišča ne zadošča izvedba dokaza z branjem listinskih dokazov. Ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnica dokazala, da je bila v bistveni zmoti glede predmeta pogodbe, bo v novem sojenju potrebno zaslišati tudi priče, za katere tožnica trdi, da so jim znane okoliščine, ki jih sama zatrjuje o njihovem ravnanju, tudi zaslišanje (prvotno priče) sedaj toženca M. B. kot stranke, ki ga je tožnica predlagala.

Glede na vse obrazloženo je pritožba v tem delu utemeljena, sodišče prve stopnje še ni popolnoma ugotovilo dejanskega stanja glede izpodbijane odločitve v točki I/1 izreka svoje odločbe. Ker pa je to posledica neizvedenih oz. zavrnjenih dokaznih predlogov in ker je izpodbijana sodba obremenjena tudi z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti, kar je bilo obrazloženo že pod točko 6 te obrazložitve (in kar bo še obrazloženo v nadaljevanju te odločbe), je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je ocenilo, da bi bilo glede na zgoraj omenjene okoliščine nesmotrno, če bi samo dopolnilo dokazni postopek (355. člen ZPP, prvi odstavek 354. člena ZPP).

Pritožba sicer neutemeljeno meni, da bi imelo sodišče podlago za ugoditev zahtevku tudi pod točko I/2 izreka izpodbijane odločbe, če bi ugodilo zahtevku pod točko I/1, ki bi mu po mnenju pritožbe tudi sicer moralo ugoditi. Ob morebitni ugotovitvi neveljavnosti sporne pogodbe namreč ne bi bilo mogoče posledično zaključiti, da je neveljavna tudi prodajna pogodba, ki sta jo dne 6. 10. 2004 sklenila M. in E., ki je sicer podlaga za vknjižbo lastninske pravice v korist E. Za presojo utemeljenosti zahtevka pod točko I/2 bi moralo sodišče prve stopnje presoditi, da je vknjižba lastninske pravice v korist v E. neveljavna iz materialnopravnega razloga oz. da je neveljavna med M. in E. sklenjena prodajna pogodba.

Vendar pa je po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana odločitev pod točko I/2 izreka odločbe sodišča prve stopnje napačna, napačni so tudi razlogi, na katerih temelji odločitev. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica zatrjevala, da je bil prvotni drugi toženec nedobroveren, ker je poznal potek dogajanja glede pridobitve lastninske pravice prvotnega prvega toženca, kar naj bi bilo razvidno iz položnic, ki jih je tožnica na vsem lepem prejela od E., ki ji je sporočil, da je stopil na mesto prejšnjega upnika, nato pa sprejelo zaključek, da je pod točko I/1 ugotovilo, da ni razlogov za neveljavnost prodajne pogodbe, sklenjena med tožnico in prvim tožencem, tožnica pa drugih razlogov neveljavnosti ni navajala. Pritožbeno sodišče meni, da so ti navedeni razlogi v nasprotju s prej povzetimi ugotovitvami o vsebini trditvene podlage glede neveljavnosti materialnopravnega razmerja med obema tožencema, ki je bilo podlaga za vpis pravice, katere izbris zahteva tožnica. Ker pa je odločitev pod točko I/1 razveljavljena, so posledično odpadli razlogi, na katerih temelji odločitev sodišča prve stopnje v točki I/2 izreka, zato je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi to odločitev, ki ni materialnopravno pravilna (355. člena ZPP). Pritožbeno sodišče pa pri tem opozarja, naj sodišče prve stopnje v novem sojenju upošteva, da je tožničin zahtevek v tem delu postavljen zoper (prvotno) drugega toženca – E. – in da je pravdni postopek v tem delu zoper tega toženca v točki III izreka svoje odločbe ustavilo.

V zvezi s sprejeto odločitvijo pod točko I/3 izreka izpodbijane odločbe je sodišče prve stopnje sprejelo dejanski zaključek, da tožnica ni ponudila ustrezne trditvene in dokazne podlage glede toženca M. B., od katerega je zahtevala odškodnino. Kot pravno podlago za tožničin denarni zahtevek je navedlo določbo “2. točka 442. člena ZFPPIPP”, tako navedena pravna podlaga pa ni jasna. Določba 442. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) obsega deset odstavkov, od teh obsegajo prvi, drugi, tretji in sedmi odstavek več točk, med njimi tudi točko 2. Glede na zgoraj povzet dejanski zaključek je sodišče kot pravno podlago očitno upoštevalo 2. točko prvega odstavka 442. člena ZFPPIPP v povezavi z drugim odstavkom 442. člena tega zakona, kar pa je po presoji pritožbenega sodišča napačno materialnopravno izhodišče kot podlaga za tožničin denarni zahtevek pod točko I/3 izreka izpodbijane odločbe. Tožnica je v zvezi s tem delom zahtevka navedla dejstva, da je pravočasno odplačala vse obroke kredita skupaj z obrestmi, ostala pa je brez lastne nepremičnine, ne da bi za to prejela kakršnokoli plačilo (njena pripravljalna vloga na list. št. 45 do 47). V pripravljalni vlogi z dne 19. 4. 2010 je take trditve smiselno ponovila v zadnjem odstavku navedb pod IX, ko je navedla, da je tožena stranka nedvomno imela korist z brezplačno pridobitvijo lastninske pravice, s čimer jo je oškodovala za 50.075,11 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Po presoji pritožbenega sodišča je tožnica s tem zatrjevala, da toženec (oz. takrat še prvotni toženec M.) ni izpolnil svoje obveznosti po sicer sporni prodajni pogodbi, torej je trditvena podlaga temu zahtevku v neizpolnitvi pogodbene obveznosti. V tožbi je pod točko V svojih navedb zatrjevala, da s podrednim zahtevkom zahteva od obeh (prvotnih) tožencev odškodnino zaradi izgube nepremičnine brez kakršnekoli kupnine, da je oškodovana za vrednost celotne nepremičnine in zahteva 12,000.000,00 SIT (oz. sedaj 50.075,11 EUR). Glede na takšno trditveno podlago predstavlja pravno podlago tega njenega denarnega zahtevka določba šestega odstavka 442. člena ZFPPIPP v povezavi z določbami sedmega in osmega odstavka istega člena. Po presoji pritožbenega sodišča je torej sodišče prve stopnje izhajalo iz napačne materialnopravne podlage, zato je pritožba utemeljena tudi v tem delu in je pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev v točki I/3 izreka odločbe sodišča prve stopnje razveljavilo ter vrnilo sodišču prve stopnje zadevo v novo sojenje, ker v zvezi z utemeljenostjo tega dela zahtevka sodišče prve stopnje sploh še ni izvajalo nikakršnih dokazov in ni ugotovilo še nobenih pravno relevantnih dejstev (355. člen ZPP). V novem sojenju pa naj sodišče prve stopnje s tožnico razjasni, ali je zahtevek v tem delu postavljen morebiti kot podredni zahtevek v odnosu do zahtevka v točki I/1 izreka. Če bo namreč razveljavljena sporna pogodba, potem ne bo pravne podlage za izpolnitev toženčeve obveznosti, zahtevane v točki I/3 izreka.

Ker je pritožbeno sodišče v pretežnem delu ugodilo tožničini pritožbi, je posledično razveljavilo tudi odločitev o stroških pravdnega postopka v točki I/4 izreka izpodbijane odločbe. Odločitev o tožničinih stroških pritožbenega postopka pa je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo na podlagi določbe tretjega odstavka 165. člena ZPP.