Jedro

Višina denarne socialne pomoči samske osebe, stare od 18 do 26 let, ki je prijavljena na zavodu za zaposlovanje in ima prijavljeno stalno prebivališče na istem naslovu kot starši, je v skladu s 30. členom ZSVarPre enaka višini minimalnega dohodka, izračunanega po merilih iz 26. člena istega zakona. Prav takšno dejansko stanje je podano v predmetni zadevi. Tožnik je oseba med dopolnjenim 18 in 26 letom starosti, je samski, prijavljen na Zavodu za zaposlovanje kot brezposelna oseba in ima prijavljeno stalno prebivališče na istem naslovu, kot njegova mati. Zato je toženec v predsodnem postopku z izpodbijano odločbo pravilno ugotovil, da je tožnik upravičen do denarne socialne pomoči v višini 0,7 minimalnega dohodka.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

V predsodnem postopku je Center za socialno delo po uradni dolžnosti s prvostopenjskim upravnim aktom št. ... z dne 4. 2. 2012 razveljavil odločbo CSD št. ... z dne 6. 9. 2011, z dnem 1. 1. 2012 tožniku je priznal denarno socialno pomoč v višini 182,00 EUR mesečno za obdobje od 1. 1. 2012 do 31. 3. 2012, mu priznal pravico do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje za isto časovno obdobje in izrekel, da ga bo CSD prijavil v zavarovanje. Priznal je tudi pravico do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev za čas od 1. 1. 2012 do 31. 3. 2012 in izrekel, da se denarni prejemki usklajujejo v skladu z določili ZUTPG. Z drugostopenjskim upravnim aktom št. ... z dne 3. 4. 2012 je bila pritožba zoper prvostopenjsko odločitev zavrnjena.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku le delno ugodilo tako, da je drugostopenjsko odločbo z dne 3. 4. 2012 odpravilo v I. točki izreka, prvostopenjsko odločbo z dne 4. 2. 2012 pa spremenilo tako, da je v prvem in drugem odstavku izreka datum 1. 1. 2012 nadomestilo z datumom 4. 2. 2012, ter izreklo, da ostane v ostalem odločba nespremenjena (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek za priznanje denarne socialne pomoči v višini 260,00 EUR mesečno za čas od 1. 1. 2012 do 31. 3. 2012 je zavrnilo (II. točka izreka) ter hkrati izreklo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 0,60 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi po preteku 8 dnevnega roka za izpolnitev do plačila (III. točka izreka). Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je sporna denarna dajatev odmerjena v zakoniti višini, hkrati pa v izpodbijani odločbi poseglo iz razloga, ker lahko razveljavitev posamičnega upravnega akta učinkuje le ex nunc, torej od izdaje nove odločbe dalje, ne pa za nazaj.

Zoper citirano sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje oz. podrejeno predlaga spremembo in ugoditev tožbenemu zahtevku. Meni, da je podana absolutna bistvena kršitev iz 8. točke drugega odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ker ga sodišče ni opozorilo, da lahko v 8 dneh od prejema odgovora na tožbo vloži pripravljalno vlogo, v kateri bi odgovoril na navedbe tožeče (pravilno: tožene) stranke. Zmotno in nepopolno naj bi bilo ugotovljeno tudi dejansko stanje. Ta pritožbeni razlog naj bi bil podan zato, ker so bile v dokaznem postopku ocenjene priloge od A1 - A5 in B1 - B3, vendar ni razvidno, katere listine je sodišče ocenilo oz., izvedlo dokaz in tudi ni konkretiziralo katere je prebralo in jih dokazno ocenilo. S tem naj bi prišlo tudi do kršitve iz 14. točke drugega odst. 339. člena ZPP. Nadalje ni bil izveden dokaz z zaslišanjem tožnika, kar ni omenjeno niti v sodbi oz. do tega dokaza ni opredelitve, kljub temu, da ni izveden niti zavrnjen. Ni popolno ugotovljeno dejansko stanje, saj sodišče sploh ni ugotavljalo stroškov, ki jih ima s preživljanjem, kljub temu, da biva na naslovu skupaj z materjo, niti se ni spuščalo v dejstvo, kako naj se s 182,00 EUR mesečno preživi. Graja dolgotrajnost sodnega postopka, ki od vložitve tožbe do glavne obravnave traja že skoraj 2 leti. Poudarja, da sodba ni bila izdana v roku enega meseca od opravljenega naroka, temveč jo je prejel šele 29. 3. 2014. Zaradi nerazumno dolgega sojenja se bo z odškodninskim zahtevkom obrnil na Republiko Slovenijo. Ne soglaša niti s priznanimi stroški, saj je priglasil 16,14 EUR, sodišče pa je priznalo le potne stroške za javni prevoz z avtobusom, čeprav je na obravnavo prišel z osebnim vozilom. Vztraja, da se mu prizna 5,00 EUR za fotokopiranje, 3,00 EUR za poštnino in kilometrina na relaciji A. - B. - A. višini 8,14 EUR.

V pisnem odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da naj bi bila odločitev prvostopenjskega sodišča nepravilna, saj gre v predmetni zadevi za poseben postopek, v katerem razveljavitev odločbe učinkuje drugače kot po ZUP-u. Pri odločanju po ZUJPS-u in ZSVarPre gre za odločanje o „živih pravicah“, ki se izplačujejo zdaj, torej v času izdaje odločbe, zaradi česar bi moralo sodišče uporabiti 42. b člen ZUJPS-a. Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz drugega odst. 350. člena v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti do zatrjevanih v pritožbi. Izpodbijana sodba je utemeljena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, temveč na pritožbene navedbe dodaja naslednje.

Sodišče prve stopnje je iz formalno pravnih razlogov pravilno poseglo v izpodbijana posamična upravna akta tako, da je drugostopenjsko odločbo z dne 3. 4. 2012 odpravilo v I. točki izreka, prvostopenjsko z dne 4. 2. 2012 pa spremenilo v prvem in drugem odstavku izreka s tem, da je datum 1. 1. 2012 nadomestilo z datumom 4. 2. 2012, saj glede na Zakon o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZUP) poseg oz. razveljavitev pravnomočnega posamičnega upravnega akta lahko učinkuje le ex nunc, torej za naprej. Tega dela sodne odločbe tožnik izrecno niti ne izpodbija, tožena stranka pa kljub drugačnemu pravnemu naziranju v odgovoru na pritožbo, rednega pravnega sredstva ne uveljavlja, tako da je ta del sodne odločbe pravnomočen.

Za pritožbeno rešitev zavrnilnega drugega stavka I. točke ter zavrnilne II. točka izreka izpodbijane sodbe je pravna podlaga podana v Zakonu o socialno varstvenih prejemkih (Ur. l. RS, št. 61/2010 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZSVarPre) v zvezi z Zakonom o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012 (Ur. l. RS, št. 110/2011; v nadaljevanju ZDIU12). Po prvem odst. 8. člena ZSVarPre v zvezi s prvim odst. 4. člena ZDIU12 znaša v obdobju od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012 osnovni znesek minimalnega dohodka 260,00 EUR. Način določitve višine denarne socialne pomoči ureja 30. člen ZSVarPre. Po prvem odst. navedenega člena ZSVarPre se upravičencu, ki nima lastnih dohodkov po tem zakonu, višina denarne socialne pomoči določi v višini minimalnega dohodka, ki mu pripada. Višina minimalnega dohodka se po 4. točki 1. odst. 26. člena ZSVarPre za samsko osebo med dopolnjenim 18. in 26. letom starosti, prijavljeni pri pristojnem organu za zaposlovanje v evidenci brezposelnih oseb oz. iskalcev zaposlitev, ki ima prijavljeno stalno prebivališče na istem naslovu kot starši ali dejansko prebiva z njim, določi v razmerju do osnovnega zneska minimalnega dohodka iz 8. člena zakona, in sicer v višini 0,7 od zneska 260,00 EUR v letu 2012 (260,00 x 0,7 = 182,00 EUR). Višina denarne socialne pomoči samske osebe, stare od 18 do 26 let, ki je prijavljena na zavodu za zaposlovanje in ima prijavljeno stalno prebivališče na istem naslovu kot starši, je torej v skladu s 30. členom ZSVarPre enaka višini minimalnega dohodka, izračunanega po merilih iz 26. člena istega zakona, to je 182,00 EUR. Prav takšno dejansko stanje pa je po bistveno pravilni dejanski ugotovitvi prvostopenjskega sodišča podano tudi v predmetni zadevi.

Nobenega dvoma namreč ni, da je tožnika, roj. 21. 8. 1986, potrebno šteti za osebo med dopolnjenim 18 in 26 letom starosti, da je samski, prijavljen na Zavodu za zaposlovanje kot brezposelna oseba in ima prijavljeno stalno prebivališče na istem naslovu, kot njegova mati. Ta dejstva, ki jih pritožba niti ne prereka pa so edino pravno relevantna za pritožbeno rešitev zadeve. Ob pravilni dokazni oceni je prvostopenjsko sodišče v drugem stavku I. točke izreka s tem, ko je nespremenjen del prvostopenjske odločbe Centra za socialno delo z dne 4. 2. 2012 ohranilo v veljavi, v bistvu zavrnilo odpravo tega dela posamičnega upravnega akta in v II. točki izreka izpodbijane sodbe utemeljeno tudi vtoževano denarno socialno pomoč v višini 260,00 EUR mesečno.

Sicer pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prišlo, niti ni moglo priti do zatrjevane absolutne bistvene kršitve iz 8. točke drugega odst. 339. člena ZPP, ker ob vročitvi odgovora na tožbo tožnik ni bil pozvan, da nanjo odgovori. Nobena določba ZPP sodišču namreč ne nalaga, da bi stranke ob vročanju vlog nasprotne stranke pozivalo na odgovor. Do uveljavljane bistvene kršitve bi lahko kvečjemu prišlo, če stranki z nezakonitim postopanjem, kot npr. z nevročitvijo vabila za prvi narok glavne obravnave, nebi bila zagotovljena možnost sodelovanja pred sodiščem. Do takšne opustitve pa glede na razpoložljivo listinsko dokumentacijo v sodnem spisu ni prišlo in je pritožnik ne zatrjuje, niti ne navaja kakšnega drugega razloga, ki bi lahko predstavljal kršitev iz 8. točke drugega odst. 339. člena ZPP.

Stranka je v skladu z 212. člen ZPP dolžna navesti dejstva in predlagati dokaze, na katera opira svoj zahtevek. Vendar pa o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev pravno odločilnih dejstev v skladu z drugim odst. 213. člena ZPP, odloča sodišče. S tem, ko sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnika in je na obravnavi 30. 1. 2014 po izvedbi listinskih dokazov, ostale dokazne predloge kot nepotrebne zavrnilo, ni prišlo do smiselno zatrjevane kršitve iz prvega odst. 339. člena ZPP. Ker v sodno socialnem sporu presoja pravilnost in zakonitost posamičnih upravnih aktov iz predsodnega upravnega postopka, v obravnavani zadevi pa pravno odločilna dejstva iz 4. točke prvega odstavka 26. člena ZSVarPre niso sporna, je dokaz z zaslišanjem tožnika utemeljeno zavrnjen, ker ne bi mogel pripeljati do drugačne sodbe. V obrazložitvi sicer ni utemeljitve razloga za zavrnitev navedenega dokaza, vendar pa to samo po sebi na njeno zakonitost ne vpliva. Enako velja za pritožbeni očitek glede dokazne ocene prilog od A1-A5 in B1-B3 sodnega spisa. Kljub temu, da posamične priloge v obrazložitvi niso posebej naštete, to zaradi že omenjene narave sodno socialnega spora, ko gre za presojo pravilnosti in zakonitost posamičnih upravnih aktov, ne pomeni kršitve, ki bi lahko kakorkoli vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe.

Pravno irelevantne so tudi vse ostale obširne pritožbene navedbe. Drugačne odločitve od izpodbijane tako ne pogojujejo stroški za preživljanje z nakupom hrane ter plačilom različnih položnic. Za ugotovitev višine minimalnega dohodka, od katerega je odvisna višina denarne socialne pomoči po že omenjenem 26. členu ZSVarPre je med drugim bistveno le, da ima tožnik prijavljeno stalno prebivališče na istem naslovu kot mati, kar že samo po sebi predpostavlja, da so vsaj fiksni izdatki iz tega naslova nižji, kot če bi imel prijavljeno stalno prebivališče drugje oz. bi dejansko prebival na drugem naslovu, kot njegova mati.

Glede trajanja sodno socialnega spora pred prvostopenjskim sodiščem, ko je od vložitve tožbe maja 2012 do razpisa naroka meseca januarja 2014 dejansko preteklo več kot leto in pol, pritožba sicer pravilno navaja, da je zadeva postala sodni zaostanek. Vendar tudi to dejstvo za pritožbeno rešitev zadeve pravno ni relevantno. Pravica do sojenja v razumnem roku je človekova pravica iz 23. člena Ustave Republike Slovenije, po kateri je vsakomur zagotovljeno, da o njegovih pravicah brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Poseben Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Ur. l. RS, št. 49/06 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZVPSBNO), strankam zagotavlja posebna pospešitvena sredstva in pravico do pravičnega denarnega zadoščenja, v kolikor se izkaže, da je v posamičnem primeru prišlo do kršitve pravice do sojenja v razumnem roku.

Ko torej glede na vse obrazloženo uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, je bilo potrebno na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in vključno s stroškovnim izrekom potrditi zavrnilni del sodne odločbe. Sodišče prve stopnje je namreč zakonito odmerilo tudi priglašene stroške postopke, s tem ko je glede na delni uspeh v sporu priznalo sorazmerni del potnih stroškov na relaciji A. - B. - A. v višini cene javnega prevoznega sredstva, zahtevane potne stroške v višini kilometrine in stroške fotokopiranja ter poštnine pa utemeljeno zavrnilo.