Jedro

V danem primeru je tožena stranka navedla dejstvo, na katero se sklicuje v reviziji v repliki na pritožbeni odgovor tožeče stranke, skoraj dva meseca po preteku pritožbenega roka. Postopek z vročanjem pritožbe nasprotni stranki in nato odgovora pritožniku, je določen v 359.člen ZPP. Namen te določbe ni dati možnost obema strankama, da navajata nova dejstva in dokaze, katerih nista navajali med postopkom na prvi stopnji. Taka razlaga bi pomenila nedopustno podaljševanje prekluzivnega 15 dnevnega pritožbenega roka. Gre le za možnost, da se o pritožbi nasprotnik lahko izjavi, ter da se tako zagotovi kontradiktornost postopka tudi v tej fazi.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Vsaka stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in sicer v delu, s katerim je zahteval priznanje, da v vrednost zapuščine po pokojni materi pravdnih strank spada tudi italijanska pokojnina 20.510,96 USD, od česar pripada tožniku nujni delež 1/6, to je 3.418,49 USD, in kar je tožencema naložilo nerazdelno v plačilo z obrestmi od 22.10.1990 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Nasprotni tožbeni zahtevek, to je plačilo 1.320.910,00 SIT s pripadki, pa je zavrnilo.

Toženca sta se pritožila, vendar je sodišče druge stopnje njuno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, obe sodbi spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podrejeno, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče druge stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb ZPP iz 13. točke 2.odstvaka 354.člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. To so dejstva, o katerih je tožena stranka pisala v pritožbenem postopku. Ko je bila pritožba že napisana, je 22.5.1992 prišla tožena stranka v posest oporoke matere pravdnih strank. S to oporoko je mati razdedinila sina M. Zapisala je tudi, da je že dobil delež hiše ter izsekal gozd. Ker 74 letni materi ni dajal kurjave in ji celo branil uporabo vode, ga je razdedinila. Vse to je tožena stranka v repliki z dne 1.6.1992 uveljavljala, priložila overjeno fotokopijo oporoke, vendar je sodišče druge stopnje te navedbe prezrlo. Tudi materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno, saj razdedinjenemu sinu po 44.členu Zakona o dedovanju ne gre niti nujni dedni delež. Glede vsega ostalega, kar se nanaša na najdeno oporoko, se tožena stranka sklicuje na svoje navedbe v repliki z dne 1.6.1992. Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) je tožeča stranka odgovorila, da pritožbeno sodišče pri odločanju ne sme upoštevati replik, pa čeprav prinesejo kaj novega. Ne glede na to, pa pisanje, ki ga je tožena stranka v repliki navedla, ne more biti oporoka, saj je sodna oporoka, ki so jo v dednem postopku priznali vsi dediči, kasnejšega datuma.

Javni tožilec Republike Slovenije se o vročeni reviziji (390.člen ZPP) ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (386.člen ZPP) iz določila 10.točke 2.odstavka 354.člena ZPP v pravdi ni bilo.

Tožena stranka uveljavlja, da je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sodba nima razlogov o navedbah tožene stranka, da je mati v lastnoročni oporoki razdedinila tožnika. Te navedbe je tožena stranka podala v repliki z dne 1.6.1992 in oporoko priložila.

Revizijsko sodišče najprej opozarja, da je v danem primeru vse pritožbene navedbe bilo potrebno sporočiti sodišču v prekluzivnem roku 15 dni od vročitve prepisa sodbe (1.odstavek 348.člena ZPP). Pritožba se vloži v enem samem aktu, načeloma tudi časovno. Če rok še ni potekel, lahko stranke sporočijo kakšne dodatne pritožbene navedbe. V danem primeru je tožena stranka navedla dejstvo, na katero se sklicuje v reviziji v repliki na pritožbeni odgovor tožeče stranke, skoraj dva meseca po preteku pritožbenega roka. Postopek z vročanjem pritožbe nasprotni stranki in nato odgovora pritožniku, je določen v 359.člen ZPP. Namen te določbe ni dati možnost obema strankama, da navajata nova dejstva in dokaze, katerih nista navajali med postopkom na prvi stopnji. Taka razlaga bi pomenila nedopustno podaljševanje prekluzivnega 15 dnevnega pritožbenega roka. Gre le za možnost, da se o pritožbi nasprotnik lahko izjavi, ter da se tako zagotovi kontradiktornost postopka tudi v tej fazi. Iz sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da je sodišče druge stopnje repliko prebralo (prim. prvi odstavek sodbe na str.3), vendar novot v zvezi z oporoko v obrazložitvi ni omenilo. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je tako ravnanje sodišča druge stopnje pravilno, saj bi nasprotno stališče pomenilo, da bi se s tem pritožbeni rok nedopustno podaljšal. Pač pa je sodišče druge stopnje odgovorilo na vse pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (375. člen ZPP) in pri tem ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Pravilno uporabo materialnega prava preizkuša revizijsko sodišče na podlagi dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje (3.odstavek 385.člena ZPP). Zato so revizijske navedbe v zvezi z novo oporoko neupoštevne. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, sta sodišče pravilno uporabili 28.člen Zakona o dedovanju (Uradni list SRS št. 15/76 in 23/78).

Revident se glede ostalih navedb v zvezi z izpodbijanjem materialnega prava sklicuje na navedbe iz replike z dne 1.6.1992. Pri tem pa spregleda, da je revizija samostojno izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti v roku in zaradi razlogov, ki so določeni v ZPP. Zato se ni mogoče sklicevati na kašno drugo vlogo, ki jo je stranka vložila z drugim namenom in v drugi fazi pravdnega postopka.

Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, odgovor tožeče stranke pa ni pripomogel k rešitvi zadeve, je revizijsko sodišče o stroških odločilo kot je razvidno iz izreka sodbe (155.člen v zvezi s 3.odstavkom 166.člena ZPP).