Jedro

Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP) je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je po izdaji izpodbijane sodbe in preden je bil spis predložen pritožbenemu sodišču v odločanje o utemeljenosti pritožbe zagovornice, potekel zakonski rok iz prvega odstavka 62. člena KZ-1B za preklic pogojne obsodbe. V nastalem procesnem položaju ni več podlage za preklic pogojne obsodbe. Pritožbeno sodišče je ugotovljeno kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 62. člena KZ-1B odpravilo tako, da je razveljavilo odločbo o preklicu navedene pogojne obsodbe in odločbo o izreku enotne kazni, obdolženemu pa kazen, določeno v kazni, ki je bila obdolženemu določena s sodbo II K 27105/2015 z dne 15. 6. 2016, na podlagi prvega odstavka 186. člena KZ-1, izreklo.

Izrek

I. Ob reševanju pritožbe zagovornice obdolženega S.P. se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji po uradni dolžnosti spremeni in se razveljavi preklic pogojne obsodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 26239/2011 z dne 6. 9. 2013, razveljavi se izrek enotne kazni, obdolženemu pa se na podlagi prvega odstavka 186. člena Kazenskega zakonika izreče kazen 1 (eno) leto zapora.

II. Pritožba zagovornice obdolženega se zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Obdolženi se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka, nagrada in potrebni izdatki postavljene zagovornice se izplačajo iz proračunskih sredstev.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo in sklepom II K 27105/2015 z dne 15. 6. 2016 obdolženega S.P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1B), mu zanj določilo kazen eno leto zapora in nato ob upoštevanju določene kazni eno leto zapora, izrečeno s pogojno obsodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 26239/2011 z dne 6. 9. 2013, ki jo je sodišče preklicalo, na podlagi 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1B izreklo enotno kazen eno leto in deset mesecev zapora. Na podlagi petega odstavka 186. člena KZ-1B je obdolženemu odvzelo zaseženo drogo konopljo in sredstva za proizvodnjo, to je reflektorsko luč in kondenzator. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženega oprostilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po 97. členu ZKP pa odločilo, da potrebni izdatki in nagrada postavljenih zagovornikov, odvetnikov J. K. in M. P. obremenjujejo proračun.

2. Zoper sodbo in sklep se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega oprosti obtožbe, podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sestavni del sodbe je sklep, s katerim je sodišče prve stopnje predlog za izločitev dokazov ter predloge za dodatne dokaze kot prepozne zavrnilo. Pritožba meni, da je sodišče z izdanim sklepom zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Po pritožbeni obrazložitvi predlog za izločitev dokazov, in sicer zapisnika o zasegu predmetov, poročila Nacionalno forenzičnega laboratorija (NFL) in elektronskega sporočila, poslanega iz policije ter predlogi za zaslišanje priče N.P., za pritegnitev izvedenca kriminalistično tehnične preiskave in izvedenca medicinske stroke niso podani prepozno, ker je obdolženčev zagovornik na predobravnavnem naroku opozarjal na nezakonitost hišne preiskave in na njeni podlagi pridobljenih dokazov, ugovarjal vsebnosti THC-ja v zaseženi konoplji ter oporekal zakonitosti vstopa na parcelo obdolženega, na glavni obravnavi 15. 6. 2016 pa so bili predlogi samo ponovljeni in jih sodišče prve stopnje kot prepozne ne bi smelo zavrniti.

5. V pritožbi zatrjevana kršitev ni podana. Navedbe zagovornice, da je na glavni obravnavi zgolj ponovila predloge, podane na predobravnavnem naroku, ne držijo. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da so predlogi prepozni in svojo odločitev na strani 3, 4 in 5 izpodbijane sodbe prepričljivo obrazložilo in zanjo navedlo jasne in argumentirane razloge, s katerimi se strinja tudi pritožbeno sodišče. 6. Pravilna je ugotovitev pritožbe, da je zagovornik na predobravnavnem naroku ugovarjal zakonitosti vstopa na parcelo obdolženega in v zvezi s tem zakonitosti postopka opravljene hišne preiskave, vendar iz zapisnika na predobravnavnem naroku ne izhaja, da je predlagal izločitev dokazov, pridobljenih na podlagi nezakonite opravljene hišne preiskave, niti podal druge konkretne procesne ali dokazne predloge glede svojih navedb. Tega ni storil niti obdolženi. Obdolženi je bil v vabilu na predobravnavni narok in na samem naroku dne 23. 5. 2016 poučen, da v primeru, če na naroku ne prizna krivde, lahko predlaga izločitev dokazov in predlaga dokaze, ki naj jih sodišče izvede na glavni obravnavi, da pa bo imel v nadaljnjem poteku kazenskega postopka pravico dajati dokaze in druge predloge ter zahtevati izločitev dokazov le pod pogojem, da navede utemeljene razloge, zakaj jih ni podal že na predobravnavnem naroku (4. točka tretjega odstavka 285.a člena ZKP in drugi odstavek 285.d člena ZKP). Zagovornica je šele na glavni obravnavi 15. 6. 2016 na koncu dokaznega postopka podala predlog za izločitev dokazov in predlagala dokaze, ki se naj v nadaljevanju izvedejo, ni pa navedla nobenega utemeljenega razloga, zakaj ti dokazni in procesni predlogi niso bili podani že na predobravnavnem naroku. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da so predlogi zagovornice glede na določbo 4. točke tretjega odstavka 285.a člena ZKP prepozni.

7. Ena izmed poglavitnih nalog policije je odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj ter odkrivanje in prijemanje storilcev kaznivih dejanj (4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol), policisti pa opravljajo policijske naloge med drugim zlasti z opazovanjem (6. člen ZNPPol), zato ravnanje policista, ki je zbiral obvestila z opazovanjem bližnje okolice neograjene stanovanjske hiše obdolženega, in so njegove preveritve služile za podajo predloga za izdajo odredbe o hišni preiskavi, ki je bila tudi izdana s strani sodišča, ne more biti nezakonito. Pritožbeni očitek, da se je hišna preiskava vršila brez prič, pa je neutemeljen že iz razloga, ker hišna preiskava dejansko ni bila opravljena. Priča J.B., policist, je povedal, da so si na sodišču pridobili odredbo za hišno preiskavo na naslovu bivanja obdolženega Serdica 102. Odredbo so izročili obdolženemu, mu povedali kaj iščejo in ga pozvali, da jim to, kar iščejo prostovoljno izroči. Obdolženi jim je vse, kar se je nahajalo v hiši izročil prostovoljno, in pokazal okoli hiše rastoče rastline konoplje. Izpovedbo priče obdolženi na sodišču ni izpodbijal, in ni zanikal dejstva, da je na domu zapisnik o zasegu predmetov brez pripomb lastnoročno podpisal. Na podlagi ugotovljenega ne obstaja nobena podlaga za ugoditev predlogu za izločitev dokazov tudi v primeru njegove pravočasnosti.

8. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje presojalo pravočasnost dokaznega predloga zagovornice po zaslišanju priče N.P., po pritegnitvi izvedenca kriminalistično tehnične preiskave in izvedenca medicinske stroke, podanega šele na glavni obravnavi, ter pravilno ugotovilo, da je prepozen. Svojo odločitev, sprejeto s sklepom na glavni obravnavi, je v sodbi (sklepu, ki je postal sestavni del izpodbijane sodbe) prepričljivo obrazložilo in zanjo navedlo jasne argumente, s katerimi se strinja tudi pritožbeno sodišče. Zato ne gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki je podana v primeru, ko sodišče za svojo odločitev ne navede razlogov, zakaj ni sprejelo dokaznega predloga strank.

9. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča v točki 10 sodbe, da glede na ostale izvedene dokaze izvedba predlaganih dokazov zaradi boljše razjasnitve dejanskega stanja niti ni potrebna.

10. Iz podatkov spisa in razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je NFL s preiskavo zaseženega materiala potrdil, da gre za prepovedano rastlino konopljo. Po Uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog(1) je pod zaporedno številko 75 v skupini I kot prepovedana droga navedena rastlina konoplja, ne pa posamezni deli te rastline. Sodna praksa(2) je zavzela stališče, da po veljavni zakonodaji količina THC v konoplji ni relevantna, zato je tudi ni potrebno ugotavljati, saj THC ni pokazatelj psihoaktivnih učinkov konoplje. Povedano z drugimi besedami, prepovedana droga so vsi deli konoplje ne glede na vsebnost THC-ja, zato z zavrnitvijo dokaza z izvedencem kriminalistično tehnične stroke, ki bi se opredelil do tega, kateri deli rastline so primerni za uživanje, nadalje do količine in kvalitete zasežene konoplje ter vsebnosti THC-ja v njej, dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno.

11. Verjeti je obdolženemu, da je odvisnik, sedaj na metadonu (to bi potrdil dr. N.P.), vendar četudi konopljo uživa zgolj za pomiritev kot navaja v zagovor, v dnevnem odmerku, višjem od 2,5 grama (z izvedencem bi se ugotovilo koliko marihuane lahko dnevno pokadi tak odvisnik), je dejstvo, da količina zasežene konoplje, kot izhaja iz razlogov prvostopenjske sodbe so samo posušeni in zdrobljeni rastlinski deli konoplje tehtali najmanj 601,32 g, še vedno znatno presega količino za posameznikovo lastno uporabo. Pri tem ne gre prezreti, da je obdolženi gojil 40 sadik konoplje, visokih od 100 do 250 cm, in že samo gojenje takšnega števila sadik kaže, da je konoplja namenjena širšemu krogu ljudi. Po podanem je ugotoviti, da izvedena dokaza z izvedencema glede obstoja pravno relevantnega dejstva ne bi doprinesla k razjasnitvi dejanskega stanja.

12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba zagovornice v preostalem ne navaja nič takega, kar bi lahko omajalo pravilnost dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov izpodbijane sodbe, zato je njena pritožba zoper prvostopenjski krivdni izrek neutemeljena.

13. Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP) je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je po izdaji izpodbijane sodbe in preden je bil spis predložen pritožbenemu sodišču v odločanje o utemeljenosti pritožbe zagovornice, potekel zakonski rok iz prvega odstavka 62. člena KZ-1B za preklic pogojne obsodbe. Po določbi drugega odstavka 62. člena KZ-1 se sme pogojna obsodba preklicati v preizkusni dobi (oziroma, če stori obsojenec v času preizkusne dobe kaznivo dejanje, ki ima za posledico preklic pogojne obsodbe, pa se to s sodbo ugotovi šele po poteku preizkusne dobe, se sme pogojna obsodba preklicati najpozneje v enem letu po poteku preizkusne dobe).

14. Sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 26239/2011 z dne 6. 9. 2013 z izrečeno pogojno obsodbo je postala pravnomočna 6. 9. 2013. Glede na ugotovljeno je sodišče prve stopnje o preklicu pogojne obsodbe odločilo z izpodbijano sodbo še v roku, sicer v podaljšanem roku enega leta po preteku preizkusne dobe (preizkusna doba dveh let je v obravnavanem primeru pretekla 6. 9. 2015) in dne 15. 6. 2016 izdalo pisni odpravek sodbe. Maksimalni čas, v katerem je mogoče pogojno obsodbo še preklicati, je potekel 6. 9. 2016, kar pomeni, da bi morala biti vsaj tega dne sodba pravnomočna, vendar ni postala zaradi 8. 9. 2016 vložene pritožbe zagovornica obdolženega. Tako se je rok za preklic pogojne obsodbe iztekel še pred predložitvijo spisa s pritožbo pritožbenemu sodišču v reševanje. V nastalem procesnem položaju ni več podlage za preklic pogojne obsodbe. Pritožbeno sodišče je ugotovljeno kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 62. člena KZ-1B odpravilo tako, da je razveljavilo odločbo o preklicu navedene pogojne obsodbe in odločbo o izreku enotne kazni, obdolženemu pa kazen, določeno v kazni, ki je bila obdolženemu določena s sodbo II K 27105/2015 z dne 15. 6. 2016, na podlagi prvega odstavka 186. člena KZ-1, izreklo.

15. Pri preizkusu izpodbijane sodbe v skladu z določbo 386. člena ZKP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ob oceni olajševalnih in obteževalnih okoliščin, kot te izhajajo iz razlogov izpodbijane sodbe, enoletna zaporna kazen primerna teži storjenega dejanja in stopnji obdolženčeve krivde.

16. Glede na navedeno, in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo drugih kršitev zakona, na katere je ob preizkusu izpodbijane sodbe dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zagovornice obdolženega zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

17. Pritožbeno sodišče je obdolženega oprostilo plačila sodne takse, saj za njeno plačilo nima potrebnih sredstev. Po podatkih spisa je obdolženi prejemnik denarne socialne pomoči v višini 220,00 EUR, zato bi bilo s plačilom sodne takse ogroženo njegovo vzdrževanje. Iz istega razloga je bilo odločeno, da nagrada in potrebni stroški zagovornice, ki je bila obdolženemu postavljena po uradni dolžnosti, obremenjujejo proračun (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP in prvim odstavkom 97. člena ZKP).

Op. št. (1) : Uradni list RS št. 45/1909/2014- stran 5124. Op. št. (2) : Tako številne odločbe Vrhovnega sodišča RS, npr. I Ips 36696/2011 z dne 18. 4. 2013.