Jedro

Utemeljen je zaključek, da je bila bistvena prodaja nepremičnine in da je bila določba o (neopredeljenih) premičninah vnesena le iz davčnih razlogov.

Bistveno je, da je predkupnemu upravičencu nepremičnina ponujena pod bistveno enakimi pogoji, zato posamezna malenkostna odstopanja še ne pomenijo, da ponudba ne izpolnjuje zakonskih pogojev.

Ali je bila dejanska pogodbena volja tožencev, da se določi posebna realna vrednost tako za nepremičnino kot za premičnine, ni pomembno, ker je sodišče ugotovilo, da je tožnik zavrnil ponudbo prve toženke z elektronskim sporočilom, v katerem je ponudil bistveno nižjo ceno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožnik mora tožencem povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.119,96 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

**Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje**

1. Tožnik in pokojni mož prve toženke sta bila etažna lastnika vsak svojega stanovanja v dvostanovanjski hiši na naslovu ... Prva toženka je stanovanje podedovala in ga nato (skupaj s kletjo in deležem na pripadajočem zemljišču) prodala drugi toženki in tretjemu tožencu. Tožnik zatrjuje, da mu je bila kršena predkupna pravica etažnega lastnika.

2. Sodišče prve stopnje je (I. točka izreka) zavrnilo primarni in podredni zahtevek (ki se malenkostno razlikujeta), s katerima je tožnik zahteval: a) razveljavitev kupoprodajne pogodbe z dne 16. 1. 2020, sklenjene med prvo toženo stranko kot prodajalko in drugo ter tretje toženo stranko kot kupcema za sporno stanovanje; b) razveljavitev zemljiškoknjižnega dovolila za izvedbo zgoraj navedene pogodbe, izbris vknjižbe druge in tretje tožene stranke ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja; c) da prva tožena stranka z njim sklene kupoprodajno pogodbo za zgoraj navedeno nepremičnino. Poleg tega je sodišče prve stopnje tožniku naložilo, da tožencem povrne pravdne stroške (II. točka izreka).

**Pritožbeni postopek**

3. Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki med drugim navaja, da so zmotne ugotovitve sodišča, da je prvotoženka posredovala dve ponudbi za uveljavljanje predkupne pravice, saj je prejel le eno pisno ponudbo 29. 1. 2020, datirano 27. 1. 2020. Predkupna ponudba je bila za tožnika manj ugodna kot za drugo in tretjo toženo stranko, saj je vsebovala samo ponudbo za odkup nepremičnin za ceno 115.000 EUR, v kupoprodajni pogodbi z dne 16. 1. 2020 pa je bila cena določena posebej za nepremičnine in premičnine (za nepremičnine 108.000 EUR, za premičnine 7.000 EUR). Obširno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, katere zaključek je, da je bila dejanska cena nepremičnine 115.000 EUR, posebno ceno za nepremičnino in premičnine pa naj bi toženci v pogodbo zapisali zgolj iz davčnih razlogov. Toženci so se s pričami dogovorili, da so vse skladno izpovedovale, da cena nepremičnin ni vplivala na prodajno ceno. Prva toženka bi morala v predkupni ponudbi konkretizirati vrednost posamezne nepremičnine. Napačen je zaključek sodišča, da je tožnik jasno izrazil svojo voljo, da nepremičnine ne bo kupil. Tožnik je 20. 2. 2020 brez prejudica posredoval pogojni izvensodni predlog za nižjo kupnino, saj je hotel pobotati svojo terjatev iz naslova stroškov za menjavo kritine. Napačna je ugotovitev, da je tožnik z izjavo 20. 2. 2020 zavrnil ponudbo, saj je ni mogel, ker ta ni bila veljavna - popolna in ustrezna. Tožnik je poudarjal, da bi kupil nepremičnine po vrednosti 108.000 EUR, vendar je vedel, da gre za špekulacijo toženih strank in je upravičeno dvomil v resnost predkupne ponudbe. Sodišče ne sledi prepričljivi izpovedbi tožnika, da bi kupil nepremičnine, če bi mu bila ponujena cena 108.000 ali 105.000 EUR. Sodbi manjka prepričljiva dokazna ocena tožnikove izpovedbe.

4. Toženci v odgovoru na pritožbo med drugim navajajo, da se je tožnik na zaslišanju pri odgovorih sprenevedal in potem končno na vprašanje, ali je bil pripravljen kupiti nepremičnino za 105.000 ali 108.000 EUR, povedal, da jo je pripravljen kupiti za 90.000 EUR, ker je prva toženka bila tožniku dolžna za streho in da je zato vztrajal pri tem, da ponuja 90.000 EUR in da se zmenijo za streho. Na izrecno vprašanje, zakaj ocenjuje, da je bil zapisnik o primopredaji prirejen za potrebe tega postopka, je tožnik odgovoril, da ne ve, hkrati pa je tudi povedal, da je bila primopredaja narejena 3. 3. 2020. A. A. je izpovedala, da premičnine niso vplivale na prodajno ceno in da se o premičninah ob ali pred sklenitvijo kupoprodajne pogodbe izrecno podrobno niso pogovarjali. Tožnik ni podal 20. 2. 2020 nobenega pogojnega izvensodnega predloga, to je tudi pritožbena novota; jasno je povedal, po kakšni ceni želi kupiti nepremičnino, kar je tudi potrdil na zaslišanju. Tožnik je ponudbo zavrnil, poleg izjave v roku 30 dni bi moral položiti tudi kupnino oziroma dati zavarovanje, česar pa ni storil. 5. Pritožba ni utemeljena.

**Uvodno in glede procesnih kršitev**

6. Pritožba na številnim mestih očita sodišču prve stopnje različne kršitve postopka, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da so ti očitni neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo ustrezno skrbno obrazložilo, navedlo je sprejemljive in logično preverljive argumente, tudi v zvezi z dokazno oceno. Zatrjevane kršitve postopka so po vsebini dejansko kritika dokazne ocene in materialnopravnih zaključkov sodišča prve stopnje, na kar bo odgovorjeno v nadaljevanju. Kadar pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje in njegovo pravno sklepanje, mu ni treba ponoviti vseh argumentov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje. Zadostuje, da iz razlogov odločbe pritožbenega sodišča izhaja, da se je seznanilo s pritožbenimi razlogi oziroma jih ni prezrlo.

7. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodba obremenjena s procesnimi kršitvami, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovih navedb, da je predkupna ponudba brez pravnih učinkov, saj ni popolna in ustrezna, ker ne vsebuje navedbe predmeta prodaje - premičnin, njihove cene oziroma skupne cene, kot jo vsebuje kupoprodajna pogodba. Do teh navedb se je opredelilo posredno, ko je ugotovilo in tudi obširno obrazložilo, kakšen je pravni pomen opredelitve cene premičnin v pogodbi z dne 16. 1. 2020 (10. in 15. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in zakaj šteje, da med ponudbo in sklenjeno pogodbo ni bistvenih odstopanj ter da je ponudba bila ustrezna (9. in 11. do 13. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

8. Pravno zgrešene so navedbe, da sodišče prve stopnje dopisa z dne 20. 2. 2020 (o katerem bo več govora v nadaljevanju) ne bi smelo upoštevati kot dokaz, "ker je šlo za predlog tožnika za izvensodno poravnavo," s čimer verjetno meri na 309.a člen Zakona o pravdnem postopku.1 Sodišče prve stopnje ugotavlja, prvič, da so te trditve nedovoljena pritožbena novota (337. člen ZPP) in drugič, da očitno ni šlo za pogajanja ali postopek za mirno rešitev spora, temveč za izmenjavo stališč v postopku podaje ponudbe za uveljavitev predkupne pravice, kjer se spor ni reševal, temveč je nastajal in eskaliral. **Glede dokazne ocene**

9. Ali je prvotoženka posredovala tožniku dve ponudbi ali le eno (z dne 29. 1. 2020), in ali je bilo dejstvo, da sta bili podani dve ponudbi, sporno ali nesporno, je v tej zadevi nepomembno, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da kronološko prva ustna ponudba ne izpolnjuje pogojev iz 124. člena Stvarnopravnega zakonika2 ter 507. do 513. člena Obligacijskega zakonika.3

10. Pritožba zelo obširno graja dokazno oceno in zaključke sodišča prve stopnje, da je bila dejanska cena nepremičnine 115.000 EUR in da so razdelitev te cene na ceno za nepremičnino (108.000 EUR) in premičnine (107.000 EUR) toženci v pogodbo vnesli le zaradi odmere davkov (s čimer so toženci prihranili 160 EUR). Sodnica prve stopnje je priče in stranke neposredno zaslišala in si o njihovih izpovedbah ustvarila osebni vtis (iudex facti), zato pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da so bile izpovedbe prič prepričljive in v bistvenem medsebojno skladne ter logične; izpovedbe prič so posredno potrjene z listinami, o katerih slede razlogi v nadaljevanju.

11. Četudi je res, kar navaja pritožba, da so premičnine v kupoprodajni pogodbi z dne 16. 1. 2020 omenjene dvakrat in ne le enkrat (kot je napačno zapisalo sodišče prve stopnje), pa ostaja dejstvo, da je v pogodbi le enkrat omenjena ločena vrednost nepremičnin in premičnin (v točki I.b), v III. točki pogodbe pa je navedena le skupna cena 115.000 EUR za nepremičnine in premičnine. Ni mogoče spregledati, da je v pogodbi natančno opisano dejansko in predvsem pravno stanje nepremičnin, navedeno je tudi, da poteka pravda s sedanjim tožnikom zaradi stroškov zamenjave strehe, medtem ko premičnine v kupoprodajni pogodbi niso niti približno opisno opredeljene (razen navedbe, da gre za premičnine v stanovanju), niti v zvezi z njimi ni nobenih posebnih pogodbenih določil (npr. klavzule videno - kupljeno, ki je zelo pogosta pri prodaji rabljenih premičnin). Tudi v primopredajnem zapisniku (priloga B7) premičnine sploh niso omenjene. Pritožbeno sodišče se ne strinja s tožnikom, da okoliščina, ali so v pogodbi premičnine omenjene le na enem mestu (kot je ugotovilo sodišče prve stopnje v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) ali pa na dveh (kar dejansko izhaja iz pogodbe), spremeni celotno dokazno oceno; gre za podrobnost, ki je precej nepomembna. Glede na obseg pogodbenih določil, ki je namenjen nepremičninam (skoraj v celoti in izključno) in premičninam (ki so le bežno in nedoločno omenjene, pa četudi dvakrat), so zaključki sodišča prve stopnje pravilni in prepričljivi ter tudi skladni z bistveno vsebino izpovedb prič in strank. Glede na takšno stanje ni napačen niti nelogičen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila bistvena prodaja nepremičnine in da je bila določba o (neopredeljenih) premičninah vnesena le iz davčnih razlogov. V tej luči je treba presojati tudi obsežne pritožbene navedbe, s katerimi tožnik izpostavlja določene neskladnosti v izpovedbah strank in prič o tem, kaj naj bi te premičnine predstavljale (ali gre za sestavine nepremičnine, pohištvo, le en kavč in orodje itd.); dejstvo, da so o tem stranke in priče nekoliko različno izpovedovale, kvečjemu potrjuje tezo sodišča prve stopnje, da se pri sklepanju pogodbe s premičninami dejansko niso ukvarjali in da je bila navedba ločene cene za premičnine le pro forma iz davčnih razlogov.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je bistveno, da je predkupnemu upravičencu nepremičnina ponujena pod bistveno enakimi pogoji, zato posamezna malenkostna odstopanja še ne pomenijo, da ponudba ne izpolnjuje zakonskih pogojev. Tožnik sploh ne zatrjuje, da bi prva toženka bila pripravljena prodati nepremičnino brez premičnin, da bi premičnine želela obdržati ipd., kar še dodatno potrjuje pravilnost stališča prve stopnje, da je bilo za prvo toženko bistveno, da se nepremičnina (skupaj z vsem, kar je v njej) proda za dogovorjeno ceno 115.000 EUR.

13. Dokazne ocene pritožba tudi ne more omajati z večkratnim ponavljanjem, da je le-ta nepopolna, nelogična in nedosledna, ter nizanjem sklicevanj na domnevne kršitve postopka. Poudarjanje, da je iz pogodbe razvidno, da sta bili določeni kupnini posebej za premičnine in nepremičnine, ne more biti pritožbeno uspešno, saj je to dejstvo nesporno. Vendar to dejstvo še ne more nujno pomeniti, da ni bila pogodbena volja strank vendarle drugačna (da je bistvena skupna cena 115.000 EUR; da premičnine niso pomembne in so v pogodbi navedene le zaradi davčnih razlogov); sodišče prve stopnje je v zvezi s slednjim dejstvom izvedlo dokazni postopek in tudi navedlo prepričljive razloge.

14. Pritožbene navedbe, da naj bi se toženci s pričami dogovorili, da so vsi skladno izpovedovali glede vpliva cene premičnin na prodajno ceno, so zgolj tožnikova insinuacija brez opore v dejstvih. Izpostavljanje, da je ena priča žena pooblaščenca, druga pa hči prve toženke (sodišče prve stopnje teh okoliščin ni spregledalo), ne more a priori omajati dokazne ocene sodišča prve stopnje. Četudi drži, da obstaja verjetnost, da sta navedeni priči nekoliko bolj zainteresirani za izid postopka kot pa povsem nevpletena priča, pa enako in še bolj velja tudi za tožnika, ki pa nasprotno v pritožbi svojim trditvam in izpovedbam pripisuje najvišjo dokazno vrednost in se večkrat (pavšalno) sklicuje na svoje "prepričljive" izpovedbe in navedbe.

15. Neutemeljene in neresnične so pritožbene navedbe, da je vprašanja tožencem in njihovim pričam postavljal le pooblaščenec tožencev, saj je iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 15. 2. 2023 razvidno, da je vsem strankam in pričam postavljala vprašanja tudi pooblaščenka tožnika.

**Pravni pomen tožnikove izjave z dne 20. 2. 2020**

16. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da vprašanje, ali je bila bistvena skupna cena 115.000 EUR (in je bila torej cena premičnin v pogodbo zapisana zgolj iz davčnih razlogov) ali pa je bila dejanska pogodbena volja tožencev, da se določi posebna realna vrednost tako za nepremičnino kot za premičnine, pravzaprav ni pomembno iz razloga, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da je tožnik ponudbo prve toženke zavrnil z elektronskim sporočilom z dne 20. 2. 2020, v katerem je ponudil bistveno nižjo ceno (90.000 EUR).

17. Dokazna ocena in pravno ovrednotenje tega elektronskega sporočila (15. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) je po oceni pritožbenega sodišča natančna in tudi materialnopravno pravilna. Zgolj zaradi jasnosti pritožbeno sodišče ponovno citira sporočilo z dne 20. 2. 2020 (eno od večih v prilogi B5): "Moja stranka je brez prejudica, v izogib sodnim postopkom pripravljena kupiti ponujene nepremičnine za kupnino 90.000 EUR. Navedeno pomeni, da bi umaknila tožbo v zadevi P 154/2018 Okrajnega sodišča v Kranju […]" Četudi je v sporočilu navedeno, da je podano "brez prejudica," pa je v njem jasno zapisano, da je tožnik "pripravljen kupiti ponujene nepremičnine" za točno določeno kupnino. Ta kupnina je bistveno nižja od zneska, navedenega v ponudbi (115.000 EUR), in tudi od zneska, ki je kot cena za nepremičnine bil določen v kupoprodajni pogodbi (108.000 EUR).

18. Sodišče prve stopnje se je pri ugotovitvi, da tožnik za ponujeno ceno (niti za 108.000 EUR) ni bil resno pripravljen kupiti sporne nepremičnine, oprlo tudi na izpovedbe strank in prič, katerim je tožnik izjavil, da stanovanje ni vredno več kot 85 oziroma niti 80.000 EUR. Poleg tega je tožnik v tožbi navedel, da je hotel "pobotati svojo terjatev in s tem znižati znesek kupnine" (4. stran) in da je vedel, da "ponudba v odkup ni tržna cena vrednosti nepremičnin,"4 zato je "brez prejudica" navedel nižjo ceno ter pričakoval, da bo prvotožena stranka vrednost ponujenih nepremičnin znižala (5. in 6. stran tožbe).

19. Iz dopisa z dne 20. 2. 2020 in zgoraj povzetih tožbenih navedb jasno izhaja dvoje. Prvič, da je bil tožnik seznanjen s ponudbo in z dejstvom, da se sporna nepremičnina prodaja, in je tudi izrazil zainteresiranost za nakup. Slednje izkazuje tudi "grožnja" v dopisu z dne 20. 2. 2020, da bo tožnik v primeru sklenitve pogodbe s kupci B. (torej, če ne bo z njim sklenjena pogodba za 90.000 EUR) izpodbijal prodajno pogodbo in tudi predlagal izdajo začasne odredbe v neki drugi pravdni zadevi. Zato so neutemeljene obširne pritožbene navedbe, da naj bi bila ponudba tožencev z dne 29. 1. 2020 nepopolna, zavajajoča, neustrezna, neveljavna itd. Če bi to držalo, bi moral tožnik ponudbo kategorično zavrniti iz formalnih razlogov, ne pa se pogajati in skušati zbiti ceno. Takšno postopanje ne pomeni poštene uporabe pravic, temveč njihovo zlorabo, zato sodišče tovrstnim ravnanjem ne more nuditi pravnega varstva. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je elektronska korespondenca tožnika z dne 19. 2. in 20. 2. 2020 "brezpredmetna," saj tožnik ni bil seznanjen z bistvenimi sestavinami predkupne pogodbe, s pravo vrednostjo nepremičnin, podani so bili tudi drugi plačilni pogoji; ponudbo za nakup (za 90.000 EUR) je podala tožnikova pooblaščenka - odvetnica, zato je utemeljeno sklepanje, da je bila ponudba dana na podlagi premisleka in resnega namena, kupiti nepremičnino za ponujeno ceno. Pritožbene navedbe, da tožnik z izjavo z dne 20. 2. 2020 ni mogel zavrniti ponudbe, ker ta ni bila veljavna - popolna in ustrezna, so same s seboj v nasprotju. Če bi bila ponudba tako pomanjkljiva, da se v zvezi z njo tožnik ni mogel izjaviti, potem ni videti nobenega razloga, zakaj je kljub temu izrazil svojo pripravljenost, da nepremičnino kupi, vendar za bistveno nižjo ceno.

20. Drugič, zgoraj citirani dopis in tožbene navedbe potrjujejo ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik nepremičnine ni bil pripravljen kupiti niti za ponujeno ceno 115.000 EUR niti za 108.000 EUR, temveč za bistveno nižjo ceno - 90.000 EUR. Pravilen je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da predkupni upravičenec ne more diktirati pogojev prodaje, kar pomeni, da ne more zniževati cene oziroma diktirati drugačnih načinov poravnave dela kupnine (v dopisu omenjeni umik tožbe v neki drugi zadevi in pritožbeno omenjeno pobotanje). Da tožnik dejansko ni bil pripravljen kupiti nepremičnine niti za ponujeno niti za nekoliko nižjo ceno (108.000 EUR), temveč za precej nižjo ceno (90.000 EUR), posredno potrjuje sama pritožba, ki opisuje spor v zvezi z menjavo kritine, da naj bi bila prva toženka na račun nove kritine neupravičeno obogatena in da tožniku "do danes" ni pripravljena povrniti ničesar. Te navedbe prav očitno kažejo, da je tožnik želel znižati ponujeno ceno zaradi (spornih) stroškov menjave kritine.

21. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da naj bi tožnik želel kupnino delno pobotati s svojo terjatvijo iz naslova kritine, pritožbeno sodišče ugotavlja, da v dopisu z dne 20. 2. 2020 ni nikakršnega govora o pobotanju, temveč je govora le o bistveno nižji ceni in umiku tožbe v odprtem pravdnem postopku.

**Odgovor na druge pritožbene navedbe**

22. Neutemeljene so pritožbene navedbe v zvezi z obročnim plačilom, v katerih tožnik le ponavlja trditve s prve stopnje, da mu ni bila dana možnost obročnega plačila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bili pogoji bistveno enaki (torej ne popolnoma in do črke enaki), saj je bil tako v predkupni ponudbi kot v dejansko sklenjeni pogodbi določen skrajni rok za plačilo kupnine 23. 4. 2020; torej bi moral tožnik v vsakem primeru do navedenega dne priskrbeti celoten znesek kupnine, kar je nedvomno mogoče tolmačiti kot bistveno enake pogoje.

23. Neutemeljene in tudi nerazumljive so pritožbene navedbe, da je tožnik prepričan, da bi morala biti v predkupni ponudbi konkretizirana vrednost vsake posamezne nepremičnine; kot je bilo uvodoma pojasnjeno, je predmet sporne pogodbe poleg stanovanja tudi pripadajoča klet in solastni delež na skupnem zemljišču; klet je pomožni prostor, ki služi prvič in predvsem konkretnemu stanovanju,5 solastniški delež pripadajočega zemljišča pa niti ne more biti samostojna stvar v pravnem prometu. Jasno je, da je prva toženka prodajala nepremičnino kot celoto, torej poleg stanovanja tudi pripadajočo klet in delež na pripadajočem zemljišču (slednjega je že po zakonu obvezna prodati skupaj s stanovanjem), zato navedba vrednosti posameznih nepremičnin nima nikakršnega smisla in tudi ni potrebna za popolnost predkupne ponudbe. Pritožbene navedbe, "da tudi FURS zaradi odmere davka na nepremičnine in kapitalskega dobička zahteva, da se posamezna nepremičnina v pogodbi posamezno ovrednoti," niso splošno znano dejstvo, predvsem pa morebitne zahteve davčnih organov niso pomembne za presojo, ali je bila nepremičnina tožniku ponujena pod bistveno enakimi pogoji kot tožencema.

24. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, kdaj se je iztekel 30-dnevni rok za sprejem ponudbe. Četudi bi se rok res iztekel 1. 3. 2020, kot zatrjuje pritožba, to ne vpliva na dejstvo, da je še pred potekom roka (dne 20. 2. 2020) tožnik podal jasno izjavo, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno interpretiralo, da ni pripravljen kupiti nepremičnine za ponujeno ceno, temveč (le, kvečjemu) za bistveno nižjo ceno. Da bi tožnik do izteka roka (kar naj bi bilo po njegovem 1. 3. 2020) podal jasno in nepogojno izjavo, da kupuje nepremičnino za ponujeno ceno (ali vsaj za ceno 108.000 EUR), se niti ne zatrjuje. Tožnik niti ne zatrjuje, da bi v navedenem roku plačal kupnino ali dal zavarovanje (kar bi pomenilo konkludentni sprejem ponudbe), zato je odveč pritožbeno razpravljanje, zakaj kupnine ni bil dolžan položiti.

**Sklepno in stroški**

25. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani niti izrecno zatrjevani niti uradoma upoštevni (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbeni razlogi, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

26. Tožnik s pritožbo ni uspel, toženci pa so nanjo vsebinsko odgovorili, zato jim je tožnik dolžan povrniti stroške odgovora na pritožbo (154. in 165. člen ZPP), ki obsegajo nagrado za sestavo odgovora (1500 odvetniških točk ali 900 EUR), 2 % materialnih stroškov (18 EUR) in 22 % DDV (201,96 EUR). Stroške mora povrniti v roku 15 dni (313. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (378. člen OZ).

1 Uradni list RS, št. 73/2007 - UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 2 Uradni list RS, št. 87/2002 in nadaljnji, v nadaljevanju SPZ. 3 Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ. 4 Ta navedba je v direktnem nasprotju z navedbo tožnika v prvi pripravljalni vlogi z dne 28. 6. 2022 (5. stran vloge, list. št. 72), da ni bil seznanjen s pravo vrednostjo nepremičnin. Takšne nedoslednosti in protislovnosti ne pripomorejo k verodostojnosti tožnika v tej pravdi. 5 Še posebej v tem primeru, ko gre za dvostanovanjsko hišo in ne večji večstanovanjski blok.