Jedro

Sodba sodišča druge stopnje res nima razlogov o zavrnitvi tožnikovega denarnega zahtevka. To pa zato, ker v pritožbi ni navedb, ki bi se nanašale na odločbo o tem zahtevku. Pritožbenemu sodišču se zato v obrazložitvi sodbe (ne pa seveda pri presoji pritožbe) ni bilo treba ukvarjati s tožnikovim denarnim zahtevkom in z odločbo sodišča prve stopnje o tem zahtevku. To bi moralo storiti le, če bi ugotovilo, da so v zvezi s tem delom sodbe podani razlogi, ki jih je treba upoštevati po uradni dolžnosti.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim izpodbija del sodbe, ki se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku za ugotovitev, da zakupna pogodba ni prenehala, da mora tožena stranka tožniku izročiti jugozahodni del parc. št. 2580/19 k.o... ter z njim skleniti aneks k zakupni pogodbi z dne 15.9.1994, in na odločitev o tistem delu tožbenega zahtevka iz nasprotne tožbe, s katerim je naložena odstranitev rovokopača in montažnega objekta s parc. št. 2580/19 k. o...

Sicer se revizija zavrne.

Zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov odgovora na revizijo se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbene zahtevke, s katerimi je tožnik (oziroma toženec po nasprotni tožbi - v nadaljevanju tožnik) zahteval ugotovitev, da zakupno razmerje med strankama ni prenehalo, da mu mora tožena stranka izročiti jugozahodni del parc. št. 2580/19 k.o... ter z njim skleniti aneks k zakupni pogodbi z dne 15.9.1994 za južni del parc. št. 2580/19 k.o... Zavrnilo je tudi podrejen zahtevek, da mora tožena stranka tožniku plačati 1.010.000 SIT kot odškodnino za neamortizirano vrednost vinograda na parc. št. 2580/19. Ugodilo pa je tožbenemu zahtevku tožene stranke (oziroma tožeče stranke po nasprotni tožbi - v nadaljevanju tožena stranka) in tožniku naložilo, da s parc. št. 2580/19 k.o... odstrani rovokopač, kamp prikolico in montažni objekt ter opusti posest na tej parceli. Naložilo mu je tudi, da toženi stranki plača odškodnino v višini zakupnine za čas nezakonite posesti parc. št. 2580/19 (tolarsko protivrednost 131,20 DEM na leto).

Tožnika je še zavezalo, da mora toženi stranki povrniti 15.600 SIT stroškov postopka.

Pritožbeno sodišče je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v delu, ki se nanaša na odstranitev kamp prikolice, spremenilo pa v delu, s katerim je ugodeno zahtevku iz nasprotne tožbe za plačilo odškodnine v višini zakupnine, tako, da je ta zahtevek zavrnilo. Sicer je pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik vlaga revizijo zoper tisti del sodbe, ki se nanaša na odločitev o njegovih zahtevkih ter na zahtevek iz nasprotne tožbe, s katerim mu je naloženo, da mora s parc. št. 2580/19 odstraniti rovokopač in montažni objekt. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da tako sodba pritožbenega sodišča kot sodba sodišča prve stopnje nimata razlogov o zavrnitvi njegovega denarnega zahtevka. Zahtevek za plačilo 1.010.000 SIT, s katerim je zahteval povrnitev vrednosti neamortiziranih vlaganj, tako sodišči sploh nista obravnavali.

Sicer pa so dokazi zmotno ocenjeni. Nepravilen je zaključek, da se tožena stranka ni strinjala, da tožnik in S.K. skupaj obdelujeta vinograd. Tožniku zato ni mogoče očitati, da je dal vinograd v podzakup. Razen tega mu niso nikoli pojasnili, zakaj ne bi smel v zakupni pogodbi kot zakupnik nastopati skupaj s S.K. Sicer pa je bistveno, da je tožena stranka vedela, da vinograd obdelujeta oba ter da je na tako obdelovanje pristala. Sodba pritožbenega sodišča tudi nima razlogov o utemeljenosti zahtevka za odstranitev rovokopača. Tožnik je pojasnil, da je ta stroj uporabil le za prekopavanje vinograda, nato pa ga je odstranil. Tožena stranka je odgovorila na revizijo, pri čemer opozarja na protispisnost revizijskih trditev ter na to, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da je materialno pravo pravilno uporabljeno ter predlaga zavrnitev revizije.

Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je delno nedovoljena, delno pa je neutemeljena.

O nedovoljenosti revizije: Tožnik je uveljavljal zoper toženo stranko več zahtevkov:

1. zahtevek za ugotovitev, da zakupna pogodba z dne 15.9.1994, sklenjena med njim in toženo stranko, ni prenehala, 2. zahtevek za izročitev jugozahodnega dela parc. št. 2580/19 k.o..., 3. zahtevek za sklenitev aneksa k zakupni pogodbi z dne 15.9.1994 in to za južni del parc. št. 2580/19 v izmeri 3000 m2 ter (podrejeno) 4. zahtevek za plačilo odškodnine za neamortizirano vrednost vinograda v višini 1.010.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe.

Medtem ko se prvi trije zahtevki opirajo na isto dejansko in pravno podlago, je tako dejanska kot pravna podlaga četrtega (podrejenega) zahtevka bistveno drugačna. Pri prvih so nosilna dejstva tista, ki utemeljujejo zakupno pogodbo, pri podrejenem (ki je prvim inkompatibilen - zato ga je tožnik tudi uveljavljal z eventualno kumulacijo - tretji odstavek 182. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP) pa je to dejstvo, da je zakupno razmerje prenehalo (in ostala dejstva, ki utemeljujejo zahtevek za povrnitev neamortiziranih investicij v vinograd).

Za prve tri zahtevke se zato ugotovitev vrednosti spornega predmeta ravna po seštevku vrednosti vseh zahtevkov, pri podrejenem pa se presoja samostojno (41. člen ZPP). To pomeni, da znaša vrednost spornega predmeta za prve tri zahtevke 750.000 SIT, kot je tožnik označil v tožbi in česar pred začetkom obravnavanja glavne stvari ni spreminjal, niti ni v primernost tako označene vrednosti podvomilo sodišče prve stopnje (tretji odstavek 44. člena ZPP). Ker pa je v premoženjskih sporih revizija dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP), zoper tisti del sodbe, ki se nanaša na odločitev o prvih treh zahtevkih, ni dovoljena. Revizijsko sodišče jo je zato zavrglo (377. člen ZPP).

Zavrglo pa jo je tudi v delu, s katerim tožnik izpodbija odločitev o delu zahtevka iz nasprotne tožbe. Vrednosti spornega predmeta namreč tožena stranka pred začetkom obravnavanja glavne stvari ni navedla (tretji odstavek 44. člena ZPP). To je storila šele na drugem naroku za glavno obravnavo (pa še tedaj je navedla vrednost 60.000 SIT). Ker tako vrednost izpodbijanega dela sodbe o tožbenem zahtevku iz nasprotne tožbe ne presega 1.000.000 SIT, je revizija nedovoljena tudi v tem delu.

O neutemeljenosti revizije: Izpodbijana sodba res nima razlogov o zavrnitvi tožnikovega denarnega zahtevka. To pa preprosto zato, ker v pritožbi ni navedb, ki bi se nanašale na odločbo o tem zahtevku. Pritožbenemu sodišču se zato v obrazložitvi sodbe (ne pa seveda pri presoji pritožbe) ni bilo treba ukvarjati s tožnikovim denarnim zahtevkom in z odločbo sodišča prve stopnje o tem zahtevku. To bi moralo storiti le, če bi ugotovilo, da so v zvezi s tem delom sodbe podani razlogi, ki jih je treba upoštevati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Revizija v tej zvezi sicer očita, da tudi sodba sodišča prve stopnje glede tega zahtevka nima razlogov. Vendar je ta očitek neutemeljen. V tretjem odstavku predzadnje strani sodbe je namreč sodišče prve stopnje pojasnilo, zakaj je zavrnilo tudi ta zahtevek. Razlogi so sicer skopi, a vendar še razumljivi. Zato pritožbenemu sodišču ni bilo treba intervenirati po drugem odstavku 350. člena ZPP.

Ker je tako revizija v tem delu neutemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Odgovor na revizijo ni prispeval k boljši razjasnitvi zadeve.

Revizijsko sodišče je zato zavrnilo zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov tega odgovora (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).