Jedro

Toženka je, upoštevaje 4. točko prvega odstavka 12. člena ZUPJS preživnino utemeljeno upoštevala, kot del lastnega dohodka družine. Pri tem je bistveno, da je ta preživnina omejena do višine minimalnega dohodka (4. točka prvega odstavka 12. člena ZUPJS). Prejeti zneski preživnine v tej zadevi ne presegajo delež 0,59 od minimalnega dohodka.

Skladno z 8. točko prvega odstavka 12. člena ZUPJS se med lastne dohodke upošteva tudi otroški dodatek, kot to pravilno pojasnjuje že sodišče prve stopnje. Glede na zakonsko ureditev ni nobene pravne podlage, da bi se otroški dodatek upošteval na enak način, kot velja za preživnino, torej v višini do zneska minimalnega dohodka za otroka (količnik 0,59) in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba toženke št. ... z dne 9. 9. 2024 in da se spremeni odločba CSD A. št. ... z dne 22. 4. 2024 tako, da je tožnica upravičena do denarne socialne pomoči v višini 610,95 EUR za čas od 1. 4. 2024 do 30. 6. 2024 in da je toženka neizplačano razliko denarne socialne pomoči v višini 94,95 EUR mesečno tožnici dolžna plačati v roku 15 dni, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega zneska dalje do plačila. Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe toženke št. ... z dne 3. 2. 2025 ter da se spremeni odločba CSD A. št. ... z dne 12. 7. 2024 tako, da je tožnica upravičena do denarne socialne pomoči v višini 610,95 EUR za čas od 1. 7. 2024 do 30. 9. 2024 in da je toženka dolžna neizplačano razliko denarne socialne pomoči v višini 116,18 EUR mesečno tožnici plačati v roku 15 dni, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega zneska dalje do plačila. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba toženke št. ... z dne 17. 2. 2025 in da se spremeni odločba CSD A. št. ... z dne 18. 10. 2025 tako, da je tožnica upravičena do denarne socialne pomoči v višini 610,95 EUR za čas od 1. 10. 2024 do 31. 12. 2024 in da je toženka neizplačano razliko denarne socialne pomoči v višini 116,18 EUR mesečno tožnici dolžna plačati v roku 15 dni, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega zneska dalje do dalje do plačila. Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba toženke št. ... z dne 28. 8. 2025 in da se spremeni odločba CSD A. št. ... z dne 30. 6. 2025 tako, da je tožnica upravičena do denarne socialne pomoči v višini 622,25 EUR za čas od 1. 7. 2025 do 31. 12. 2025 in da je toženka neizplačano razliko denarne socialne pomoči v višini 114,67 EUR mesečno tožnici dolžna plačati v roku 15 dni, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega zneska dalje do plačila. Sodišče je nadalje odločilo, da stroški zastopanja tožnice bremenijo proračun Republike Slovenije.

2.Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnitev tožbenega zahtevka utemeljilo s stališčem, da je toženka pri določitvi višine denarne socialne pomoči pravilno odštela celotni znesek preživnine ter otroškega dodatka od ugotovljenega minimalnega dohodka družine. Po stališču sodišča prve stopnje se namreč v lastni dohodek družine všteva celotni znesek preživnine ter otroškega dodatka za oba otroka. Po mnenju tožnice je stališče, da se minimalni dohodek, kot je določen za vsakega posameznega člana družine, lahko znižuje pod znesek tega minimalnega dohodka oziroma da se s prejetimi zneski preživnine lahko zmanjšuje socialno varnost matere in s tem celotne družine, materialnopravno napačno. Sedanja ureditev upoštevanja prihodkov iz naslova preživnine, nadomestila preživnine in drugih prejemkov, prejetih na podlagi izvršilnega pravnega naslova z namenom kritja življenjskih stroškov otrok, je posledica razveljavitve določbe prej veljavnega 27. člena ZSV, ki je določal, da se v lastni dohodek družine všteva celotna preživnina otroka (odločba US RS U-I-116/03). Stališče sodišča, da se v lastni dohodek družine tudi po novi ureditvi všteva celotna preživnina otrok, je torej v nasprotju s samim smislom in namenom razveljavitve določbe takrat veljavnega 27. člena ZSV. Upoštevanje preživnine pri odločanju o denarni pomoči družini, samo po sebi ni v neskladju z ustavo, vendar je le del preživnine namenjen zadovoljevanju skupnih potreb celotne družine (npr. stroški stanovanja, ogrevanja, prehrane), zato je prejeto preživnino pri odmerjanju denarne socialne pomoči dovoljeno upoštevati le v tem delu. Vštevanje preživnine otroka v dohodek družine je skladno z ustavo le, če je znesek preživnine omejen (točka 30 odločbe U-I-73/2015). Znesek je lahko omejen le do višine minimalnega dohodka, ki bi pripadal posameznemu otroku. Preživljanju otroka je poleg preživnine namenjen tudi otroški dodatek. Ta dodatek, ki je neposredno odvisen od prejete preživnine, se nato pri določitvi višine denarne socialne pomoči ponovno upošteva v celotnem znesku, kar pa je v nasprotju z načelom pravne in socialne varnosti. S tem se namreč postavlja družine z otroki v slabši položaj in predstavlja nedovoljeno diskriminacijo. Določanje višine denarne socialne pomoči za družino po določbi tretjega odstavka 30. člena ZSVarPre na način, da je pomoč za družino lahko manjša od seštevka pomoči posameznih upravičencev (drugi odstavek 30. člena ZSVarPre) nasprotuje samemu smislu in namenu zakona, ki je v zagotavljanju materialne oziroma socialne varnosti posameznika ter pomeni kršitev pravice iz 50. člena ustave. Prav tako pa pomeni kršitev pravice do otrokove preživnine (54. člen ustave) in kršitev varovanja pravic in koristi otroka (53. in 56. člen ustave). Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnice v celoti ugodi. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)2 je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter sprejelo pravilno materialnopravno odločitev. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo z ustavo zagotovljenih pravic in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

5.Kot ugotavlja sodišče prve stopnje in kot izhaja tudi iz pritožbenih navedb, je sporno vprašanje, ali je toženka pravilno ugotovila materialni položaj tožnice in njene družine in s tem, ali ji je bila v pravilni višini dodeljena denarna socialna pomoč. Sporno je upoštevanje preživnine, nadomestila preživnine in otroškega dodatka, upoštevaje določbo 30. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju: ZSVarPre).3

6.Kot ugotavlja sodišče prve stopnje med strankama ni sporno, da je tožnica v celotnem obravnavanem obdobju za oba sinova prejemala preživnino, nadomestilo preživnine in otroški dodatek. Prav tako ni sporna višina prejetih zneskov.

7.Iz odločbe CSD z dne 22. 4. 2024 izhaja, da so tožnica in njena otroka upravičeni do denarne socialne pomoči v znesku 516,70 EUR mesečno za čas od 1. 4. 2024 do 30. 9. 2024. Višina minimalnega dohodka za družino znaša 2,44 osnovnega zneska minimalnega dohodka (1.183,11 EUR mesečno), lastni dohodek družine pa 666,41 EUR (116,92 EUR in 104,93 EUR izplačila iz naslova nadomestila preživnine, 202,50 EUR tekočega periodičnega dohodka - mesečnega nakazila preživnine s strani očeta otrok, 2,16 EUR letnega dohodka in 239,90 EUR otroškega dodatka). Znesek denarne socialne pomoči predstavlja razliko med minimalnim dohodkom in lastnim dohodkom družine. Z odločbo z dne 12. 7. 2024 je CSD odločil, da je tožničina družina upravičena do denarne socialne pomoči v višini 494,77 EUR mesečno. Ugotovljena višina minimalnega dohodka je znašala 1.183,11 EUR, lastni dohodek družine pa 688,34 EUR. Z odločbo CSD z dne 18. 10. 2025 je bilo odločeno, da je tožničina družina upravičena do denarne socialne pomoči v višini 494,77 EUR mesečno. Ugotovljena višina minimalnega dohodka je znašala 1.183,11 EUR, lastni dohodek družine pa je znašal 688,34 EUR. Z odločbo z dne 30. 6. 2025 pa je bilo odločeno, da je tožničina družina upravičena do denarne socialne pomoči v višini 507,88 EUR mesečno. Višina minimalnega dohodka je znašala 2,44 osnovnega zneska minimalnega dohodka oziroma 1.205,58 EUR mesečno, lastni dohodek družine pa je znašal 697,70 EUR. V vseh primerih je bil v lastni dohodek družine upoštevano mesečno nakazilo preživnine s strani očeta otrok, nadalje letni dohodek, dvakratno izplačilo iz naslova nadomestila preživnin in otroški dodatek.

8.ZSVarPre v tretjem odstavku 30. člena določa, da se višina denarne socialne pomoči za družino določi kot razlika med seštevkom minimalnih dohodkov, ki pripadajo posameznim upravičencem oziroma družinskim članom in lastnim dohodkom družine, ugotovljenim na način, ki ga določa ta zakon.

9.Sodišče prve stopnje je pri presoji zadeve pravilno upoštevalo navedeno določbo, ki se nanaša na način določitve višine denarne socialne pomoči za družino (za tožnico in njena dva otroka). Skladno z 2. točko prvega odstavka 26. člena je bila pri višini minimalnega dohodka upoštevana tožnica kot prva odrasla oseba, ki je delovno aktivna v obsegu od 60 do 128 ur na mesec (1,26 - vsota osnovnega ponderja 1 in dodatka za delovno aktivnost 0,26). Za vsakega otroka je bil upoštevan ponder 0,59. Skupen ponder tako znaša 2,44.

10.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je materialnopravno napačno stališče sodišča prve stopnje, da se minimalni dohodek, kot je določen za vsakega posameznega člana družine, lahko znižuje pod znesek tega minimalnega dohodka oziroma, da se s prejetimi zneski preživnine lahko zmanjšuje socialno varnost matere in s tem celotne družine. S tem v zvezi se tožnica sklicuje na odločbi Ustavnega sodišča.4 Kot je to pritožbeno sodišče poudarilo že v drugi zadevi5 je Ustavno sodišče v odločbi št.: U-I-73/15 z dne 7. 7. 2016 ugotovilo, da je izpodbijana ureditev po 4. točki prvega odstavka 12. člena ZUPJS ustrezna, ker temelji na načelu, da je potrebno upoštevati vse dohodke in prejemke, razen tistih, ki so dodeljeni za poseben namen ali so namenjeni kritju posebnih potreb. Slednje je mogoče zagovarjati predvsem zaradi posebne narave denarne socialne pomoči iz sistema socialne varnosti. Ključna značilnost pravic iz sistema socialnega varstva,6 kar je bilo že večkrat izpostavljeno tudi v sodni praksi, je njihova subsidiarnost. Izčrpanost vseh možnosti zagotavljanja preživetja z lastnimi močmi s strani posameznika in družine pogojuje uveljavitev pravic iz nadrejenega sistema socialnega varstva. S tem v zvezi je neutemeljen pritožbeni očitek o neustavnosti zakonodajalčeve ocene, kolikšen del preživnine se lahko upošteva pri odmeri denarne socialne pomoči in s tem v zvezi sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-116/03 z dne 9. 2. 2006. Ustavno sodišče se je namreč že v 31. točki citirane odločbe z dne 7. 7. 2016 opredelilo glede ustreznosti vštevanja dela preživnine otroka, kar je zakonodajalec uredil po razveljavitvi 27. člena ZSV.7 Preživnina v spornem določilu ZSV namreč ni bila navedena izrecno kot dohodek, ki se upošteva v lastni dohodek. Ker je zakonodajalec štel, da se del preživnine uporabi za preživljanje drugih družinskih članov, je po ustavni presoji iz tega razloga tedanja ureditev iz 27. člena ZSV neustavno posegla v pravico otroka do preživnine. Zato je Ustavno sodišče zakonodajalcu prepustilo, da oceni, kolikšen del preživnine je namenjen zadovoljevanju skupnih potreb družine. Samo v takem delu se preživnina upošteva pri odmeri denarne socialne pomoči.

11.Po razveljavitvi 27. člena ZSV je zakonodajalec upoštevni del preživnine otroka opredelil v višini minimalnega dohodka, ki predstavlja tisti del preživnine, ki je namenjen pokrivanju stroškov potreb družine. Ker se potrebe družine zagotavljajo le skupaj, je tudi po presoji Ustavnega sodišča8 lahko upošteven del preživnine pri ugotavljanju dohodka družine, ki se ji bo pravica iz javnih sredstev priznala. Ustavno sodišče je ugotovilo, da do posega v pravico otroka do preživnine, ki mu pripada na podlagi prvega odstavka 54. člena Ustave RS, z izpodbijano ureditvijo ni prišlo. Opozorilo je, da je dolžnost preživljanja otrok v prvi vrsti dolžnost staršev. Dolžnost države, da staršem pri tem pomaga iz javnih sredstev, pa nastopi šele, ko starši, kljub temu, da so storili vse, kar je v njihovi moči, svoje dolžnosti ne morejo izpolniti.

12.Pritožbeno sodišče je enako stališče zavzelo tudi v zadevi Psp 44/2023, v kateri je posebej izpostavilo, da Ustavno sodišče v odločbi z dne 7. 7. 2016 ugotavlja, da 4. točka prvega odstavka 12. člena ZUPJS ni v neskladju z ustavo. Po ustavno sodni presoji takšna zakonska ureditev niti ni v neskladju s tretjim odstavkom 53. člena niti 56. členom Ustave RS.

13.Glede na navedeno so torej neutemeljene pritožbene navedbe glede zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z upoštevanjem preživnine. Toženka je, upoštevaje 4. točko prvega odstavka 12. člena ZUPJS preživnino utemeljeno upoštevala, kot del lastnega dohodka družine. Pri tem je bistveno, da je ta preživnina omejena do višine minimalnega dohodka (4. točka prvega odstavka 12. člena ZUPJS). Prejeti zneski preživnine v tej zadevi ne presegajo delež 0,59 od minimalnega dohodka.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da se med prejemke, katerih upoštevanje je omejeno, ne uvrsti tudi otroškega dodatka. Skladno z 8. točko prvega odstavka 12. člena ZUPJS se med lastne dohodke upošteva tudi otroški dodatek, kot to pravilno pojasnjuje že sodišče prve stopnje. Glede na zakonsko ureditev ni nobene pravne podlage, da bi se otroški dodatek upošteval na enak način, kot velja za preživnino, torej v višini do zneska minimalnega dohodka za otroka (količnik 0,59) in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Taka ureditev tudi ne pomeni diskriminacije, niti ne gre za dvakratno upoštevanje istega zneska.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

-------------------------------

1Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

2Ur. l. RS, št. 2/2004.

3Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami.

4Glej U-I-116/03 in U-I-73/15.

5Glej Psp 63/2023 z dne 8. 5. 2024.

6Tudi glede priznavanja socialnih pomoči.

7Glej 4. člen ZUPJS-C, Uradni list RS, št. 99/2013.

8Glej odločbo št. U-I-73/15 z dne 7. 7. 2016.