Jedro

Za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti je v skladu s sodno prakso utemeljeno odmeriti odškodnino le v izjemnih primerih - če so močnejše intenzivnosti in daljšega trajanja, ali če to opravičujejo posebne okoliščine. Ob tem mora biti začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti takšno, da je škodo, ki je s tem nastala, mogoče razmejiti od drugih oblik oškodovančeve nepremoženjske škode.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - spremeni v II. točki izreka v odločitvi o zakonskih zamudnih obrestih tako, da zakonske zamudne obresti tečejo od zneska 24.108,00 EUR od 27. 8. 2013 do plačila, od zneska 1.094,84 od 1. 8. 2013 do plačila ter od zneska 392,00 EUR od 9. 7. 2014 do plačila; - razveljavi v III. točki izreka, kolikor se nanaša na zavrnitev višjega tožbenega zahtevka iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter na zavrnitev višjega tožbenega zahtevka iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter v IV. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo: da se sprememba tožbe dovoli (I. točka izreka); da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) 25.594,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 25.202,84 EUR od 11. 10. 2013 do plačila ter od zneska 392,00 EUR od 16. 8. 2015 do plačila (II. točka izreka); da se zavrne, kar je tožnik zahteval več ali drugače (III. točka izreka); da je toženka dolžna pravdne stroške tožnika v višini 1.175,05 EUR povrniti v roku 15 dni v korist proračuna Republike Slovenije, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje (IV. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe se pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni ali pa jo razveljavi in vrne zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da mu je sodišče prve stopnje prisodilo prenizko odškodnino za nepremoženjsko škodo, saj je glede na vse dejanske ugotovitve tožnikov primer mogoče umestiti med zelo hude primere. V sklopu nevšečnosti med zdravljenjem sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo vseh nevšečnosti zaradi psihiatričnega zdravljenja, ki jih je v izvedenskem mnenju navedel sodni izvedenec za psihiatrijo (v obrazložitvi sodbe navaja le jemanje zdravil, ki delujejo na živčni sistem), neprijetnosti zaradi kirurškega zdravljenja ran na nosu in zgornji ustnici, ki jih je v izvedenskem mnenju navedel sodni izvedenec travmatolog, ter težave, ki jih je imel zaradi teh poškodb (ni čutil in še vedno ne čuti predela pod nosom), o katerih je izpovedal tudi sam tožnik. V tem delu je zato dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Glede na to, da je sodišče prve stopnje sprejelo ugotovitve sodnega izvedenca travmatologa, da bo tožnik čutil bolečine v kolenih tudi v bodoče, predvsem pri vsaki malo težji fizični aktivnosti, da bodo bolečine pri aktivnostih najprej lažje intenzitete, občasno pa bodo prešle tudi v bolečine srednje intenzitete, ki jih je posebej pojasnil, sodišče prve stopnje neutemeljeno ni verjelo tožnikovi izpovedi, da še vedno dnevno uživa analgetike. Odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je prenizka glede na stopnjo in trajanje telesnih bolečin ter glede na ugotovljene nevšečnosti med zdravljenjem. Ob upoštevanju ugotovitev sodnega izvedenca za psihiatrijo (povzetih v 14. točki obrazložitve sodbe) je prenizko odmerjena tudi odškodnina za strah. Pri tem ni pravno pomembna njegova ugotovitev, da je do razvoja anksiozno depresivne motnje prišlo zaradi bazične osebne strukture tožnika, ki je oseba z nekoliko izraziteje poudarjenimi depresivno osebnostnimi potezami in bazično preobčutljivostjo na stresne dogodke. Tožnika je treba sprejeti takšnega, kakršen je. Strah je bil hud, intenziven in dolgotrajen, tožnikovo duševno ravnovesje je bilo popolnoma porušeno in tožnik je hudo trpel, zato je tožnik upravičen do višje odškodnine za to vrsto škode. Prenizko je odmerjena tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnik, ki je star šele 33 let, ni več sposoben za delo šoferja, ki ga je opravljal pred prometno nesrečo, sposoben je le za lažje fizično delo, ki bi ga opravljal izmenično sede in stoje oziroma med hojo, in je tako praktično nezaposljiv. Kvaliteta njegovega življenja je izrazito poslabšana, saj je izrazito manj zmožen ne le za delo, temveč tudi za večino športnih in družbenih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine neutemeljeno upoštevalo, da je zmanjšanje življenjskih aktivnosti zaradi poškodb obeh kolen 10-20% posledica drugih bolezni in poškodb obeh kolen, saj je sodni izvedenec travmatolog potrdil, da tožnik pred prometno nesrečo ni imel nikakršnih težav zaradi poškodbe desnega kolena in degenerativnih sprememb kolen, za katere je zvedel šele po prometni nesreči. V primerih, ko se po nesreči ugotovi obstoj določenih predhodnih degenerativnih sprememb, ki so bile do nesreče latentne, je treba v skladu s sodno prakso (II Cp 1714/2015) šteti vse nevšečnosti, trpljenje in posledice za posledico prometne nesreče. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tožnikove starosti, čeprav gre za pomembno okoliščino pri odmeri odškodnine za to vrsto škode. Neutemeljeno ni upoštevalo trajnih posledic, ki jih ima tožnik na psihičnem področju, in sicer problema vožnje kamionov. Tožnik zaradi navedenega ne more več opravljati dela, ki ga je opravljal pred prometno nesrečo. Napačen je zaključek, da pregledi pri psihiatru v letu 2015 niso v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Presoja, ali obstaja vzročna zveza, je stvar sodišča. Sodišče prve stopnje pa je zgoraj navedeni zaključek utemeljilo na pojasnilu sodnega izvedenca za psihiatrijo, da ponovno zdravljenje pri psihiatru ni povezano s prometno nesrečo, ampak z drugimi stresnimi dogodki (finančnimi, socialnimi). Pri tem je spregledalo tožnikove navedbe, da je bil zaradi prometne nesreče primoran opustiti podjetje, preko katerega je opravljal prevoze s kamionom, zaradi česar so se začeli finančni (poškodovan, nezmožen dela, brez dohodka) in socialni problemi (izgubil je streho nad glavo). Iz navedb in izvedenih dokazov izhaja, da je podana vzročna zveza med prometno nesrečo in tožnikovim psihiatričnim zdravljenjem v letu 2015 in zatrjevanimi aktualnimi težavami, ki jih je potrdil sodni izvedenec za psihiatrijo (utrudljivost, brezvoljnost, anksioznost, pesimizem, kognitivne težave). Priznani znesek za uro tuje pomoči (4,00 EUR) je prenizek, saj sodna praksa priznava 5,00 EUR (VSL sodba II Cp 1150/2015). Materialnopravno napačna je odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti na podlagi Zakona o obveznem zavarovanju v prometu (v nadaljevanju ZOZP). Ob upoštevanju stališča sodne prakse je upravičen do zakonskih zamudnih obresti za nepremoženjsko škodo od 27. 8. 2013 dalje, za premoženjsko škodo pa od 1. 8. 2013 dalje, kot je to navedel že v tožbi.

3. Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da iz istega škodnega dogodka izvirajoče posledice ni mogoče dvakrat ali večkrat upoštevati kot okoliščino ob odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo – torej ob hkratni odmeri odškodnine za dve ali več relativno samostojnih oblik pravno priznane nepremoženjske škode. Ena oblika nepremoženjske škode sicer lahko preide v drugo obliko ob sicer identičnem vzroku za njen nastanek, vendar ko pride do takega prehoda, je končna posledica upoštevna le pri odmeri odškodnine za transformirano obliko nastale nepremoženjske škode.(1) Na umestitev posledice v posamezno obliko nepremoženjske škode, ki jo opravi tožnik, sodišče ni vezano, saj gre za materialnopravno presojo.

6. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je v obravnavani nezgodi tožnik utrpel obsežno poškodbo desnega kolena, obsežno poškodbo levega kolena, rano na zgornji ustnici, rano na desnem spodnjem delu nosu, zvin in nateg ledvene hrbtenice, udarnino glave, udarnino leve strani prsnega koša ter udarnino obeh gležnjev. Obenem je po ugotovitvah sodišča prve stopnje ob in takoj po nesreči prišlo do razvoja težke oblike akutne stresne reakcije, ki je trajala dva dni in potem takoj prešla v posttravmatsko stresno motnjo hude do zmerne oblike, ki je postopoma prehajala v anksiozno depresivno motnjo zmerne stopnje, ki je od julija 2013 naprej večinoma izzvenela, občasno je prišlo do njenega ponovnega izbruha v blagi obliki.

7. Pritožba utemeljeno opozarja, da kot nevšečnost med zdravljenjem ni ugotovljena kirurška oskrba ran na obrazu, ki izhaja iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca travmatologa, in tudi ne obiski pri psihiatru v letu 2013, ki izhajajo iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za psihiatrijo. Navedene nevšečnosti so bile del tožnikove trditvene podlage. Ker izpodbijana sodba o njih nima razlogov, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Kot nevšečnost med zdravljenjem niso upoštevani niti pregledi pri psihiatru, ki jih je tožnik opravil v letu 2015, pri čemer je v tem delu preizkus odločitve mogoč, saj je sodišče prve stopnje pojasnilo, da po ugotovitvah sodnega izvedenca za psihiatrijo ti pregledi niso v vzročni zvezi z obravnavanim dogodkom. Pritožba vztraja, da bi jih sodišče prve stopnje moralo upoštevati. Pravilno opozarja, da je presoja, ali so glede na ugotovljena dejstva ti pregledi v pravno relevantni vzročni zvezi z obravnavano nezgodo, stvar sodišča. Iz podrobnejših pojasnil sodnega izvedenca za psihiatrijo, ki jih je upoštevalo sodišče prve stopnje, izhaja, da je ponovno zdravljenje pri psihiatru v letu 2015 povezano z drugimi stresnimi dogodki (socialnimi, finančnimi) in niso pomembneje povezani z obravnavano nesrečo. Tožnik utemeljeno opozarja, da je v trditveni podlagi pripisal finančne in socialne probleme posledicam obravnavane prometne nesreče. Vprašanje, ali obstaja naravna vzročnost, je dejansko vprašanje. V zvezi s takšnimi tožnikovimi navedbami bi moralo sodišče prve stopnje izvesti dokaze in ugotoviti, ali tožnikove navedbe držijo. V primeru pritrdilnega odgovora pa bi moralo sodišče prve stopnje samo odgovoriti na vprašanje obstoja pravno relevantne vzročne zveze.(2)

9. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo tožnikovi izpovedi o vsakodnevnem jemanju analgetikov, saj je ugotovitve iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca travmatološke stroke tudi po presoji pritožbenega sodišča ne podpirajo.

10. Ker je treba odločitev o zavrnitvi višjega tožbenega zahtevka iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem razveljaviti že iz zgoraj navedenih razlogov, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do pritožbenih navedb, da pravilna uporaba materialnega prava narekuje prisojo višje odškodnine od tiste, ki jo je prisodilo sodišče prve stopnje (13.000,00 EUR). Ta presoja bo mogoča šele po ugotovitvi vseh okoliščin, ki so relevantne za odmero odškodnine.

11. Odločitev glede zavrnitve višjega tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je bilo zato treba razveljaviti in zadevo v tem delu vrniti v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

12. Pritožnik vztraja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine upoštevati okoliščino, da ne čuti mesta brazgotin na obrazu, in posledice tega. Do tožnikovih navedb o težavah, ki jih (še vedno) ima zaradi okoliščine, da ne čuti mesta brazgotin na obrazu, se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Če bo sodišče štelo tožnikove navedbe za dokazane in bo hkrati ugotovilo, da zaradi njih trpi duševne bolečine zadostne intenzitete, jih bo moralo upoštevati pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (in ne pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, kot to navaja pritožba).

13. Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je zmanjšanje življenjske aktivnosti 80-90 % posledica obravnavanih poškodb obeh kolen, 10-20% pa posledica drugih bolezni in poškodb obeh kolen. Na račun predhodnega zdravstvenega stanja, zaradi katerega oškodovanec pred poškodbo ni imel nobenih težav, odškodnine ni mogoče zmanjšati.(3) Takšno stališče je v zadnjih letih zavzela sodna praksa. Zaradi neupoštevanja navedenega materialnopravnega izhodišča sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je tožnik imel zaradi ugotovljenih predhodnih poškodb in bolezenskih sprememb težave že pred obravnavanimi poškodbami kolen. Tožnik je namreč trdil, da jih ni imel, kar je, kot opozarja pritožba, potrdil tudi sodni izvedenec travmatolog. O zgoraj navedenem pravno odločilnem dejstvu, izpodbijana sodba nima razlogov, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

14. Pritožba pravilno opozarja, da pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni upoštevan problem vožnje kamionov, čeprav ga je tudi sodni izvedenec za psihiatrijo opredelil kot preostalo psihično posledico škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je ni upoštevalo, zato izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

15. Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sodišče prve stopnje ni upoštevalo aktualnih težav tožnika na mentalnem področju, to je utrudljivosti, brezvoljnosti, anksioznosti, pesimizma, kognitivnih težav, s pojasnilom, da glede na ugotovitve sodnega izvedenca za psihiatrijo še vedno prisotne posledice na mentalnem področju niso posledica obravnavane nezgode. Pritožba se s tem ne strinja in meni, da bi jih moralo upoštevati. Utemeljeno opozarja, da je presoja obstoja pravno relevantne vzročne zveze stvar sodišča, ne pa izvedenca. Pritožbeno sodišče je že pojasnilo, da v obravnavanem primeru niso ugotovljena vsa dejstva, ki so pomembna za to presojo. Sodišče prve stopnje namreč ni ugotavljalo, ali držijo tožnikove trditve, da so finančni in socialni problemi posledica obravnavanega škodnega dogodka oziroma njegovih posledic. Sicer pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je odmera odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti utemeljena v primerih, ko so posledice, zaradi katerih je oškodovanec omejen pri različnih aktivnostih v življenju (in posledično duševno trpi) trajne narave. Za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti je v skladu s sodno prakso utemeljeno odmeriti odškodnino le v izjemnih primerih - če so močnejše intenzivnosti in daljšega trajanja, ali če to opravičujejo posebne okoliščine. Ob tem mora biti začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti takšno, da je škodo, ki je s tem nastala, mogoče razmejiti od drugih oblik oškodovančeve nepremoženjske škode.

16. Pritožba utemeljeno opozarja, da je relevantna okoliščina za odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tudi tožnikova starost. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi jo sodišče prve stopnje upoštevalo.

17. Iz zgoraj navedenih razlogov je treba odločitev o zavrnitvi višjega tožbenega zahtevka iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti razveljaviti in zadevo v tem delu vrniti v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Posledično se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do pritožbenih navedb, da pravilna uporaba materialnega prava narekuje prisojo višje odškodnine od tiste, ki jo je prisodilo sodišče prve stopnje (16.000,00 EUR). Ta presoja bo mogoča šele po ugotovitvi vseh okoliščin, ki so relevantne za odmero odškodnine.

18. Odškodnino za strah je sodišče prve stopnje odmerilo ob upoštevanju ugotovljene stopnje in trajanja primarnega in sekundarnega strahu. Pri obravnavanju utrpelega strahu je sodišče prve stopnje povzelo izvedensko mnenje izvedenca travmatologa, da je strah lahko porušil duševno ravnovesje tožnika in se je zaradi tega pri njem razvila popoškodbena stresna motnja, kar izhaja tudi iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za psihiatrijo, ki je ugotovil, da je pri tožniku takoj po nesreči prišlo do težke oblike akutne stresne reakcije, ki je po dveh dneh prešla v posttravmatsko stresno motnjo, ta pa je postopoma prehajala v anksiozno depresivno motnjo. Sodišče je ugotovljene psihične posledice štelo kot potrditev intenzitete primarnega in sekundarnega strahu, kot ga je v izvedenskem mnenju ugotovil sodni izvedenec travmatolog. Pojasnilo sodnega izvedenca za psihiatrijo, da je do razvoja anksiozno depresivne motnje prišlo zaradi bazične osebne strukture tožnika, ki je oseba z nekoliko izraziteje poudarjenimi depresivno osebnostnimi potezami in bazično preobčutljivostjo na stresne dogodke, ni pravno pomembna, saj velja, da je treba oškodovanca sprejeti takšnega, kakršen je.(4)

19. Na podlagi ugotovitev, da je tožnik utrpel pravi primarni strah za življenje, ki se je dokončno umiril šele po oskrbi v SB Slovenj Gradec, nato pa je trpel strah za izid zdravljenja, ki je bil relativno hude intenzivitete vsaj prva dva dni zdravljenja, srednje intenzitete dva meseca ter lažje intenzitete ves preostali čas zdravljenja (zdravljenje je skupno trajalo devet mesecev), je sodišče prve stopnje tožniku za strah odmerilo odškodnino v znesku 4.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče nima pomisleka v pravilnost dejanskih ugotovitev o intenzivnosti in trajanju primarnega in sekundarnega strahu, ki imajo dokazno podlago v izvedenskem mnenju sodnega izvedenca travmatologa. Ugotovljeno intenzivnost strahu, ki je bil takšne intenzitete, da je lahko porušil duševno ravnovesje tožnika in se je zaradi tega pri njem razvila popoškodbena stresna motnja, namreč potrjujejo tudi ugotovitve sodnega izvedenca za psihiatrijo. Kot take jih je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za strah tudi pravilno upoštevalo. Glede na ugotovljeno stopnjo in trajanje primarnega in sekundarnega strahu predstavlja odškodnina, ki jo je iz tega naslova odmerilo sodišče prve stopnje, pravično denarno odškodnino (179. člen OZ).

20. Zahtevek za plačilo odškodnine zaradi skaženosti je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker je zaključilo, da ni podan ne objektivni element skaženosti (videz skaženosti navzven) ne subjektivni element skaženosti (duševne bolečine). Pritožba ne nasprotuje zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine za to vrsto škode.

21. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje prisodilo prenizko odškodnino za tujo pomoč. Pritožba ne izpodbija dejanskih ugotovitev glede vrste in obsega tuje pomoči, ki jo je potreboval tožnik pri pri higieni, pripravi hrane, nakupih, in sicer 49 dni po 2 uri dnevno. Ob upoštevanju vsebine tuje pomoči, ki so jo tožniku nudili starši in brata, je priznana urna postavka za tujo pomoč v višini 4,00 EUR primerna in ne odstopa od zneskov, ki jih priznava sodna praksa.

22. Sodišče prve stopnje je prisodilo zakonske zamudne obresti od zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo in premoženjsko škodo iz naslova stroškov zdravljenja od 11. 10. 2013 dalje, pri čemer se je sklicevalo na ZOZP. V obravnavanem primeru določbe ZOZP o zamudi zavarovalnice(5) ne pridejo v poštev. Tožnik je uspel dokazati, da ima večjo škodo od tiste, ki mu jo je poravnala zavarovalnica na podlagi njegovega odškodninskega zahtevka, zato je treba glede zamude upoštevati določbe OZ,(6) in sicer drugi odstavek 299. člena OZ.(7) Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je toženka prejela odškodninski zahtevek 10. 7. 2013, zato bi bil tožnik ob upoštevanju drugega odstavka 299. člena OZ upravičen do zakonskih zamudnih obresti že od 11. 7. 2013 dalje, vendar mu jih je zaradi vezanosti na tožbeni zahtevek (2. člen ZPP) pritožbeno sodišče prisodilo od zneska 24.108,00 EUR (odškodnina za nepremoženjsko škodo) od 27. 8. 2013 dalje, od zneska 1.094,84 EUR (odškodnina za premoženjsko škodo iz naslova stroškov zdravljenja) pa od 1. 8. 2013 dalje.

23. Sodišče prve stopnje je prisodilo zakonske zamudne obresti od zneska odškodnine za premoženjsko škodo iz naslova tuje pomoči od 16. 8. 2015 dalje. Po neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah je tožnik prvič zahteval odškodnino za to vrsto škode v tožbi (in ne že v odškodninskem zahtevku), o njeni višini pa je odločalo sodišče prve stopnje. Zato je v skladu z drugim odstavkom 299. člena OZ tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska za tujo pomoč (392,00 EUR) od 9. 7. 2014, saj je glede na podatke v spisu (vročilnica, pripeta na list. št. 12) toženka prejela tožbo 8. 7. 2014. 24. Zaradi delne razveljavitve odločitve o glavni stvari je treba razveljaviti tudi stroškovno odločitev (IV. točka izreka sodbe). Odločitev o stroških je odvisna od končnega uspeha v postopku, ki v tem trenutku še ni znan.

25. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v II. točki izreka glede teka zakonskih zamudnih obresti tako, kot to izhaja iz izreka te odločbe (peta alineja 358. člena ZPP), razveljavilo pa v III. točki izreka glede zavrnitve višjega tožbenega zahtevka iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem z zakonskimi zamudnimi obrestmi in glede zavrnitve višjega tožbenega zahtevka iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in v IV. točki izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

26. Dodatni napotki za delo sodišča prve stopnje glede na že obrazloženo niso potrebni.

27. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): VS RS sodba II Ips 242/2003. Op. št. (2): Če določeno ravnanje tudi s stališča naravne vzročnosti ne more biti vzrok določeni škodi, potem o pravni vzročnosti ni mogoče govoriti – primerjaj VS RS sodba II Ips 730/2005 z dne 15. 11. 2007. Op. št. (3): VS RS sodba VIII Ips 135/2010 z dne 21. 11. 2011, VS RS sodba in sklep II Ips 1198/2008 z dne 18. 6. 2009. Op. št. (4): Primerjaj VIII Ips 135/2010 z dne 21. 11. 2011. Op. št. (5): Trenutek zamude zavarovalnice ZOZP veže na iztek treh mesecev od tedaj, ko je oškodovanec pri zavarovalnici vložil odškodninski zahtevek, pri čemer to izrecno določa le za primer, ko odgovornost zavarovalnice ni sporna in je škoda v celoti ocenjena, zavarovalnica pa v treh mesecih ne predloži ponudbe (primerjaj drugi odstavek 20. a člena ZOZP).

Op. št. (6): Primerjaj Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) s komentarjem, Slovensko zavarovalno združenje, 2008, str. 140. Op. št. (7): Če rok za izpolnitev obveznosti ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost (drugi odstavek 299. člena OZ).