Jedro

Tisti, ki nosi dokazno breme, bo uspel, če bo svoje trditve o dejstvih tako argumentiral (dokazal), da bo izključen vsak razumen dvom oziroma da o resničnosti teh trditev ne bi dvomil noben razumen, v življenjskih zadevah izkušen človek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in toženki naložilo plačilo zneska v višini 83.206,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 1. 8. 2010 dalje do plačila, vključno s povračilom tožnikovih pravdnih stroškov v višini 4.457,12 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugovor toženke zoper začasno odredbo I P 174/2012 z dne 28. 6. 2013 pa je kot neutemeljen zavrnilo.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje toženka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločitev spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje. Graja odločitev sodišča, ker ni dalo večjega poudarka dejstvu, da je tožnik sam poskrbel za vknjižbo lastninske pravice in izpostavlja 7. točko prodajne pogodbe, ki zavezuje prodajalca k izročitvi notarsko overjenega izvoda prodajne pogodbe kupovalki takoj po plačilu celotne kupnine. Izpostavlja nekdaj dobre odnose in poslovno sodelovanje med pravdnima strankama, kar je botrovalo dejstvu, da je bila tožniku kupnina izplačana v gotovini. Poudarja, da takšne pogodbe ne bi sklenila, če ne bi imela zagotovljenih sredstev, saj je moral biti denar izročen do 31. 7. 2010. Sklicuje se na izterjavo v dveh izvršilnih postopkih in višino zneska, pridobljenega na ta način. Izpodbija dokazno oceno prvostopenjskega sodišča in v zvezi s pričanjem V. Š. poudarja, da z njo nista bili nikoli v kontaktu, kot je napačno zaključilo sodišče. Pričanje M. L. ocenjuje kot povsem neverodostojno, na drugi strani pa izpostavlja skladno, logično in prepričljivo izpovedbo prič V. Š. in Š. P. Obširno povzema njuno izpovedbo in opozarja na protispisnost nekaterih ugotovitev sodišča v zvezi z njuno izpovedbo. Poudarja, da je vse dokazne predloge, vključno s pričo V. Š., predlagala pravočasno in da ji ni moč šteti v škodo, ker njegovega imena in priimka ni navedla že v odgovoru na tožbo. Meni, da bi moralo sodišče zaslišati župnika A. S., ki bi lahko izpovedal o nepoštenem ravnanju tožnika; s tem bi si sodišče ustvarilo popolno sliko in na ta način dopolnilo dokazni postopek. V zvezi z izpovedbo priče M. S. poudarja, da sta tožnik in prej navedena priča pretentala sodišče, saj je priča napravila vtis, kot da s tožnikom ni v nobeni povezavi. Tožnik je s pričino pomočjo napravil vtis, da se toženkina hiša prodaja ter na ta način dosegel izdajo začasne odredbe. Le-ta je bila izdana ob odsotnosti izvedenega dokaznega postopka. Priča M. S. ni bila prepričljiva. Če bi sodišče zaslišalo K. Š., tožnikovo izvenzakonsko partnerico, bi se lahko prepričalo o povezavah med pričo M. S., tožnikom in K. Š.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik ponavlja svoje navedbe iz prejšnjih pripravljalnih vlog ter pritrjuje stališčem, argumentaciji in pravnim naziranjem prvostopenjskega sodišča. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano odločitev ter mu prizna stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravnorelevantno dejansko stanje, ugotovljeno na prvi stopnji, tvorijo sledeča dejstva: - pravdni stranki sta 9. 7. 2010 sklenili prodajno pogodbo, s katero je toženka od tožnika kupila nepremičnino s parc. št. 225/83, k. o. X.; - ara v višini 1.000,00 EUR je bila tožniku plačana še pred podpisom pogodbe z dne 9. 7. 2010; - drugi obrok kupnine v višini 83.206,10 EUR, ki pomeni dokončno poplačilo, se je toženka zavezala poravnati tožniku najkasneje do 31. 7. 2010 na njegov osebni račun; - tožnik se je zavezal notarsko overjeni izvod prodajne pogodbe izročiti toženki takoj po plačilu celotne kupnine; - prodajna pogodba je bila notarsko overjena; - predlagatelj vknjižbe lastninske pravice je bil tožnik, toženka ima nepremičnino v posesti.

6. Bistveno vprašanje, na katerega se osredotoča celoten dokazni postopek, je ugotavljanje dejstva o plačilu drugega obroka kupnine v višini 83.206,10 EUR. Tožnik zatrjuje, da mu toženka predmetnega zneska ni plačala, medtem ko toženka trdi nasprotno in poudarja, da je bil ustno spremenjen način plačila drugega obroka kupnine – dogovorila sta se, da se opravi plačilo v gotovini („na roke“).

7. Toženka neutemeljeno graja dokazno oceno prvostopenjskega sodišča. Izvedene dokaze je sodišče skrbno ocenilo in jih primerjalo tudi med seboj. Tako je bil ustrezno upoštevan napotek iz določbe 8. člena ZPP, ki se ne usmerja v vsebino (v iskanje ali v odkrivanje resnice), marveč v metodo (ugotavljanje dejanskega stanja). Po večinskem mnenju teorije bo tisti, ki nosi dokazno breme, uspel, če bo svoje trditve o dejstvih tako argumentiral (dokazal), da bo izključen vsak razumen dvom oziroma, da o resničnosti teh trditev ne bi dvomil noben razumen, v življenjskih zadevah izkušen človek (2).

8. V obravnavani zadevi prvostopenjsko sodišče niti iz listinskih dokazov niti iz izpovedb prič ni moglo zanesljivo ugotoviti dejstva o plačilu drugega obroka kupnine, zato se je pravilno oprlo na določbo 215. člena ZPP in o tem dejstvu sklepalo na podlagi pravila o dokaznem bremenu. Na toženki je dokazno breme glede dogovora o spremenjenem načinu plačila preostalega dela kupnine, pa tudi o samem dejstvu plačila. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča je logična in življenjsko prepričljiva. Prvostopenjsko sodišče je argumentirano pojasnilo, zakaj ni moč slediti toženkinemu zatrjevanju o celotnem poplačilu kupnine. Pritožbena zatrjevanja, da toženka takšne pogodbe ne bi sklenila, če sredstev za nakup nepremičnine ne bi imela, ne morejo imeti želene teže. Pritožbeno sodišče v celoti sledi naziranju sodišča prve stopnje, da bi morala toženka izkazati vsaj obstoj denarnih sredstev za nakup nepremičnine. Sklicevanje na izterjavo v dveh izvršilnih postopkih ter navedba opravilnih številk ne predstavlja substanciranega dokaznega predloga. Višino zneska, ki naj bi ga prejela na podlagi izvršb, je navedla šele v svojem zaslišanju, neizkazano pa je ostalo tudi zatrjevanju o prejemu izplačila s strani brata. Pritožba zmotno opozarja na ugotovitev sodišča, da toženka denarja iz naslova izvršbe ni prejela preko bančne transakcije. Prvostopenjsko sodišče je opozorilo le na neobičajnost, da bi toženka sorazmerno visok znesek preživnine prejela na drug način kot z nakazilom na banko ter v zvezi s tem poudarilo, da bi med drugim lahko predložila dokazilo o prejemu zneska preživnine preko bančne transakcije, glede na to, da je v spis vložila številna dokazila, ki nimajo neposredne povezave s predmetno zadevo. Izpodbijana sodba opozarja tudi na potek časa med tekom izvršilnih postopkov in plačilom kupnine. Glede na okoliščine obravnavane zadeve je prvostopenjsko sodišče izpostavilo tudi dejstvo, da je bila toženka zaposlena v odvetniški pisarni in je imela širok spekter znanj, ki med drugim zajemajo tudi pravno področje, zato je neobičajno, da bi izročila tako visok denarni znesek brez zahteve po izročitvi potrdila.

9. Pritožba pravilno opozarja, da priča V. Š. ni bila v stiku s toženko, kot je to napačno zapisalo sodišče prve stopnje. Vendar pa navedeno na pravilnost in zakonitost odločitve nima vpliva. Pritožba napačno povzema pričino izpovedbo glede toženkinega namena prodaje hiše zaradi poplačila dolga. Priča V. Š. je namreč izpovedala, da ji je hči povedala o toženkinih namenih prodati hišo in poplačati dolg, ki ga ima do tožnika. Navedeno je sodišče prve stopnje ustrezno povzelo na strani 8 izpodbijane odločbe in na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da toženka sporne kupnine ni plačala.

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek v zvezi z dokazno oceno pričanja V. Š. in Š. P., ki sta izpovedovala v korist toženke. Prvostopenjsko sodišče je argumentirano pojasnilo razloge, zakaj njunima izpovedbama ni moglo slediti, zato dokazni oceni njunega zaslišanja ni moč očitati arbitrarnosti. Prvostopenjsko sodišče je priči neposredno zaslišalo in si na ta način ustvarilo določen vtis o njuni verodostojnosti, nato pa je njuno izpovedbo postavilo ob bok drugim dokazom, kar pa kot celota ni pripeljalo do ugotovitve o dokazanosti izplačila drugega obroka kupnine. Tega ne more izpodbiti niti v pritožbi detajlno analizirano pričanje V. Š. in Š. P. Bistveno je, da njuna izpovedba, ob odsotnosti dokaza, da je toženka imela denar za plačilo drugega obroka kupnine, ne izkazuje s prepričljivostjo, da je bila kupnina res plačana.

11. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki v zvezi z dokazno oceno zaslišanja priče M. S. Prvostopenjsko sodišče je v točki 16 izpodbijane sodbe ustrezno pojasnilo razloge, ki so ga prepričali v verodostojnost omenjene priče. Izpovedba priče M. S. potrjuje pravilnost odločitve o izdaji začasne odredbe in zavrnitve toženkinega ugovora. Pritožbeno zatrjevanje, da sta tožnik in priča M. S. pretentala sodišče s tem, ko je priča napravila vtis, kot da ni v nobeni povezavi s tožnikom, predstavlja pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče, skladno z določbo 337. člena ZPP, ne more upoštevati.

12. Neutemeljena je tudi pritožbena graja v zvezi z zavrnitvijo predloga za zaslišanje K. Š., tožnikove izvenzakonske partnerice. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani sodbi pojasnilo razloge za zavrnitev predmetnega dokaznega predloga. Opozorilo je na subjektivno povezanost med pričo in tožnikom, pri čemer je bistvenega pomena, da je njeno zaslišanje predlagal tožnik. Dokazni predlog je substanciral s trditvijo, da je predlagana priča K. Š. opazila, da toženka v popoldanskem času na nepremičnino vodi različne potencialne kupce, ki si to nepremičnino ogledujejo. Toženka v ugovoru dokaznega predloga za zaslišanje K. Š. niti ni ustrezno substancirala. Šele v pritožbi je navedla, da bi se sodišče z zaslišanjem K. Š. lahko prepričalo o neposredni povezavi priče M. S. s tožnikom in njegovo partnerico K. Š., od katerih je priča prejela tudi njeno telefonsko številko. Toženka dokaznega predloga ni ustrezno substancirala, niti ni pravočasno - skladno z določbo 286. b člena ZPP - uveljavljala kršitve določb pravdnega postopka zaradi neizvedbe dokaza. Prvostopenjsko sodišče je neizvedbo dokaza ustrezno argumentiralo, zato je pritožbeni očitek v celoti neutemeljen. Enako velja tudi za pritožbeni očitek v zvezi z neizvedbo dokaza z zaslišanjem župnika A. S. Prvostopenjsko sodišče je argumentirano pojasnilo, da župnik A. S. o relevantnih okoliščinah v zvezi s plačilom kupnine ne ve izpovedati ničesar, saj naj bi bil zaslišan glede njegovega poslovanja in izkušenj, ki jih je imel s tožnikom, ne pa glede obravnavane zadeve.

13. Vse zgoraj obrazloženo kaže na neutemeljenost toženkine pritožbe. Pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), zato je pritožbo na podlagi določbe 353. člena zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

14. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica dejstva, da pritožnica s pritožbo ni uspela, tožnik pa z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispeval k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato pritožbene stroške nosi sam.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Uradni list RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP.

(2) Primerjaj Zobec, J. in drugi: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba.