Jedro

Slaba ekonomska situacija bi morala biti povezana s katerim od razlogov preganjanja, torej z osebnimi okoliščinami, kot so vera, narodnost, politično prepričanje, rasa in podobno, da bi se lahko štela kot razlog za priznanje mednarodne zaščite. Za priznanje mednarodne zaščite ne zadostuje tveganje, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, ampak mora to tveganje izvirati od dejavnikov, ki jih je mogoče neposredno ali posredno pripisati javnim organom te države, bodisi da grožnjo za prosilca predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite. Tožnik ni zatrjeval, da bi bila njegova slaba ekonomska situacija povezana z njegovimi osebnimi okoliščinami. Zgolj navajanje slabega ekonomskega stanja v izvorni državi, kateremu je podvrženo celotno prebivalstvo ali pa večina prebivalstva, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1.Tožena stranka stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno. Določila mu je 10-dnevni rok za prostovoljni odhod ter odredila, da če v tem roku ne zapusti območja Republike Slovenije, območja držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma, se ga odstrani v izvorno državo Kraljevino Maroko. Določila mu je tudi prepoved vstopa na ta območja za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če zapusti ta območja v postavljenem roku.

2.V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je tožnik pri toženi stranki vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito. Pri podaji prošnje je navedel, da je iz izvorne države odšel leta 2023, ker potrebuje mednarodno in zdravstveno zaščito. Ima posebne potrebe.

3.V nadaljevanju obrazložitve odločbe tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru.

4.Tožena stranka ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z revščino in slabimi življenjskimi razmerami v Maroku, družinskimi težavami, poškodbo prsta, ki jo je utrpel na poti, ter željo po življenju in delu v Evropi oziroma Sloveniji. Tožena stranka ugotavlja, da je njegovo prošnjo šteti za očitno neutemeljeno, saj očitno ne izpolnjuje zakonsko določenih pogojev za podelitev ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Po preučitvi njegovih izjav kot tudi drugih okoliščin konkretnega primera tožena stranka ocenjuje, da slednjih ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja in ravno tako ne z razlogi resne škode. Svojo prošnjo utemeljuje predvsem z revščino in slabimi življenjskimi razmerami v Maroku, družinskimi težavami, poškodbo prsta, ki jo je utrpel na poti, ter željo, da bi v Sloveniji živel in delal. Iz njegovih izjav izhaja, da je že od otroštva živel v težkih socialnih razmerah, ker je moral zgodaj pričeti delati in zaradi tega prekiniti šolanje, ter da je bilo plačilo za njegovo delo zelo nizko. Revščina, slabe ekonomske razmere, nizki prihodki, brezposelnost ali želja po boljšem življenjskem standardu predstavljajo ekonomske oziroma socialne razloge, ki sami po sebi ne pomenijo preganjanja v smislu Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) niti ne predstavljajo resne škode, kot jo opredeljuje zakon. Tožnik je navedel tudi družinske težave, pri čemer je pojasnil, da sta imela njegova starša medsebojne spore, zaradi katerih so k njim prihajali sorodniki po očetovi strani, občasno pa tudi policija. Vendar je hkrati izrecno navedel, da so se te težave kasneje umirile in da ob njegovem odhodu iz Maroka niso več obstajale. Povedal je, da je z materjo in sestrami še vedno v vsakodnevnem stiku in da v Maroku še vedno živijo. Tožnik je kot razlog navedel tudi poškodbo prsta, ki naj bi jo utrpel med potjo iz Turčije proti Evropi zaradi ravnanja bolgarskih policistov oziroma vojakov. S tem v zvezi tožena stranka ugotavlja, da se navedeni dogodek ni zgodil v njegovi izvorni državi, temveč med tranzitom in ta okoliščina ne more predstavljati razloga za priznanje mednarodne zaščite glede na razmere v izvorni državi. Ob vložitvi druge prošnje je tožnik navedel tudi, da ima posebne potrebe, na osebnem razgovoru pa je pojasnil, da zdravstvenih težav, razen težav s prstom, nima. Dodal je, da je pod psihičnim pritiskom, ker je v Evropi izgubil veliko časa, in da želi delati. Tožnikove navedbe se nanašajo predvsem na težke življenjske in socialne razmere, družinske okoliščine, zdravstvene težave, nastale med migracijsko potjo, ter željo po boljšem življenju in zaposlitvi v Evropi, kar ne predstavlja podlage za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem niti resne škode, zato omenjenih težav ni mogoče obravnavati v okviru mednarodne zaščite. Glede na tožnikove navedbe ocenjuje tožena stranka njegove navedbe kot nepomembne za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite in je zato njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1.

5.Poleg tega tožena stranka ugotavlja, da tožnik prihaja iz Maroka, to pa je država, ki jo je Vlada Republike Slovenije 21. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. Tožnik ni navedel niti izkazal nobenih tehtnih razlogov ali posebnih okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da Maroko ob upoštevanju njegovih individualnih okoliščin zanj ne bi predstavljal varne izvorne države, saj njegove navedbe temeljijo na slabih ekonomskih razmerah, družinskih težavah, ki so se po njegovih lastnih besedah že umirile, ter zdravstvenih težavah, ki niso nastale v izvorni državi in niso povezane z razlogi za priznanje mednarodne zaščite. Iz tega razloga je tožena stranka zavrnila njegovo prošnjo kot očitno neutemeljeno tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1, saj prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1.

6.Tožnik v tožbi navaja, da se ne strinja z navedbo tožene stranke, da je prišel v Republiko Slovenijo izključno zaradi revščine. Opozarja na 3. člen EKČP. Enako kot zaščita pred neupravičenim trpljenjem zaradi preganjanja in nasilja je treba šteti tudi prehrano, osnovno zdravstveno nego in zatočišče kot bistvene elemente dostojnega življenja. Tveganje, da tožnik ne bo mogel živeti dostojnega življenja je resnično in stvarno. Že v prošnji za mednarodno zaščito je navajal, da je tveganje tudi osebno, ker je vplivalo na konkretno življenje tožnika, in v tem tudi predvidljivo. Ni imel zagotovljene primerne zdravstvene oskrbe. Težave, ki jih je opisal, se lahko štejejo za resno škodo, kot jo opredeljuje druga alineja 28. člena ZMZ-1, da bi mu v izvorni državi grozilo nečloveško ali poniževalno ravnanje. Opozarja tudi na načelo nevračanja. ESČP je že zavzelo stališče, da je prepoved nevračanja absolutno prepovedana, kadar posamezniku grozi mučenje, nehumano in ponižujoče ravnanje ali kaznovanje. Obstaja utemeljen razlog, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in tožniku prizna mednarodno zaščito, podrejeno pa, naj jo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

7.Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik izpostavlja svoje ekonomske in osebne okoliščine ter težave, s katerimi se je soočal. Takšne okoliščine same po sebi ne predstavljajo razloga za priznanje mednarodne zaščite, saj iz njih ne izhaja povezava s katerim od razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 niti nevarnost nastanka resne škode iz 28. člena ZMZ-1. Tudi morebitne težke življenjske oziroma ekonomske razmere same po sebi ne pomenijo, da oseba v izvorni državi potrebuje mednarodno zaščito. Neutemeljen je tudi očitek kršitve načela nevračanja. Tožena stranka je pri odločanju presodila tudi, ali bi bil tožnik ob vrnitvi v Maroko izpostavljen mučenju ali nečloveškemu oziroma ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju oziroma drugi resni škodi. Pri tem niso ugotovljene konkretne individualizirane okoliščine, ki bi kazale na takšno tveganje. Niti v tožbi ne navede konkretnih dejstev, iz katerih bi izhajalo, da bi bil prav on v primeru vrnitve v Maroko izpostavljen ravnanju, ki bi pomenilo kršitev načela nevračanja. Do vprašanja nevračanja se je točena stranka že obširno in konkretno opredelila v izpodbijani odločbi. V okviru pogojev za priznanje mednarodne zaščite je presojala, ali bi bil tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen ravnanju, ki bi pomenilo kršitev načela nevračanja. Ugotovila je, da ni izkazal konkretnih in verjetnih okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da bi mu v primeru vrnitve v izvorno državo grozila resna nevarnost mučenja ali nečloveškega oziroma ponižujočega ravnanja ali kaznovanja. Maroko je uvrščen na seznam varnih izvornih držav, kar sicer ne pomeni, da je mogoče prošnjo zavrniti brez individualne presoje. Vendar je bila v obravnavani zadevi takšna presoja opravljena, tožnik pa ni izkazal tehtnih razlogov, zaradi katerih Maroko zanj glede na njegove osebne okoliščine ne bi bil varna izvorna država in prav tako ni izkazal konkretnega tveganja za kršitev načela nevračanja. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8.Sodišče je v navedeni zadevi dne 9. 9. 2026 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa. Dokaza z zaslišanjem tožnika zaradi njegove odsotnosti ni izvedlo.

9.Tožba ni utemeljena.

10.ZMZ-1 v peti alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Nadalje 52. člen ZMZ-1 v prvi alineji določa kot enega izmed razlogov, da se šteje prošnja kot očitno neutemeljena, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. V drugi alineji citiranega člena pa je določeno, da se prošnja šteje za očitno neutemeljeno, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona. Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da obstajata oba razloga za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene iz prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1. Glede obstoja teh razlogov sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o pravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na obrazložitev odločbe tožene stranke.

11.Tožnik s svojimi trditvami, da v Maroku ne bo mogel živeti dostojnega življenja in da ni imel zagotovljene primerne zdravstvene oskrbe uveljavlja resno škodo, kot jo opredeljuje druga alineja 28. člena ZMZ-1, kar tudi izrecno izpostavlja v tožbi. V skladu z navedenim določilom resna škoda zajema mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi. Tožnik opisuje razloge, zaradi katerih prosi za mednarodno zaščito, ki so ekonomske narave, poleg tega tudi nesporazume med starši, za katere pa je dejal, da so se kasneje umirili, ter poškodbo prsta, ki pa je ni utrpel v izvorni državi. Torej so za presojo navedene zadeve relevantne le njegove navedbe, ki se nanašajo na razloge ekonomske narave. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da iz vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je tožnikova sposobnost ekonomskega preživetja v njegovi izvorni državi. Vrhovno sodišče RS je že večkrat poudarilo, da bi morala biti slaba ekonomska situacija povezana s katerim od razlogov preganjanja, torej z osebnimi okoliščinami, kot so vera, narodnost, politično prepričanje, rasa in podobno, da bi se lahko štela kot razlog za priznanje mednarodne zaščite. Prav tako je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da za priznanje mednarodne zaščite ne zadostuje tveganje, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, ampak mora to tveganje izvirati od dejavnikov, ki jih je mogoče neposredno ali posredno pripisati javnim organom te države, bodisi da grožnjo za prosilca predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite. Tako stališče je med drugim Vrhovno sodišče RS zavzelo tudi v sodbi I Up 102/2023 z dne 10. 5. 2023 (točka 9 in 10 obrazložitve). Tožnik pa ni zatrjeval, da bi bila njegova slaba ekonomska situacija povezana z njegovimi osebnimi okoliščinami. Zgolj navajanje slabega ekonomskega stanja v izvorni državi, kateremu je podvrženo celotno prebivalstvo ali pa večina prebivalstva, po presoji sodišča ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite. Četudi bi oseba izkazala, da se v izvorni državi ni mogla preživljati zaradi tamkajšnjih slabih gospodarskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba, kar izhaja iz ustaljene razlage Vrhovnega sodišča RS (sodba Vrhovnega sodišča I Up 140/2025 z dne 24. 7. 2025 in I Up 145/2024 z dne 13. 6. 2024, 7. točka obrazložitve in tam citirana sodna praksa).

12.Tožnik v tožbi opozarja tudi na načelo nevračanja. Sodišče se strinja, da je treba upoštevati prepoved vračanja v izvorno državo, če bi posamezniku grozilo mučenje ali nehumano ali ponižujoče ravnanje ali kaznovanje. Vendar pa - kot je bilo že pojasnjeno - tožniku kaj takega ne grozi, saj v izvorni državi ni bil s strani nikogar preganjan. Poleg tega se je tožena stranka do vprašanja načela nevračanja opredelila že v okviru presoje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, ko je ugotovila, da tožnik ni izkazal okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da bi mu v primeru vrnitve v Maroko grozila resna nevarnost mučenja ali nečloveškega oziroma ponižujočega ravnanja ali kaznovanja. Morebitna nevarnost v primeru vrnitve v izvorno državo je bila že predmet vsebinske presoje utemeljenosti prošnje za mednarodno zaščito.

13.Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.