Jedro

V postopku za izdajo gradbenega dovoljenja ni mogoče uveljavljati ugovorov, ki se tičejo dovoljene lokacije objektov, prav tako pa tudi ni mogoče v tem postopku zahtevati, naj upravni organ v gradbenem dovoljenju naloži dodatne pogoje preko tistih, ki so že določeni v lokacijskem dovoljenju.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Sekretariat za gospodarstvo občine je dne 6.12.1993 izdal gradbeno dovoljenje, s katerim investitorju R.J. dovoljuje spremembo namena pritlične in kletne etaže stanovanjske hiše na parc. št. 1117/41 v gostinski lokal po tehnični dokumentaciji, ki jo je izdelalo podjetje za projektiranje, ob pogojih, določenih v lokacijskem dovoljenju istega upravnega organa z dne 30.7.1993 in v soglasju sanitarne inšpekcije Medobčinskega inšpektorata ter soglasju požarnovarnostne inšpekcije Sekretariata za notranje zadeve občine. V gradbenem dovoljenju je med drugim odločeno, da bodo parkirišča urejena na investitorjevem dvorišču. Tožnika sta proti navedenemu gradbenemu dovoljenju kot prizadeti stranki vložila pritožbo, v kateri sta navedla, da v tehnični dokumentaciji niso prikazane rešitve glede hrupa s parkirišča. Tožena stranka je z odločbo, ki se izpodbija v tem upravnem sporu, pritožbo zavrnila. V obrazložitvi odločbe je navedla, da je iz upravnih spisov razvidno, da je investitor izpolnil vse pogoje, ki jih za izdajo gradbenega dovoljenja določa zakon o graditvi objektov. Zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja je priložil potrjeno in dopolnjeno projektno dokumentacijo, tudi projekt zunanje ureditve s parkiriščem, izdelano v skladu s 30. členom navedenega zakona. Projektivna organizacija je v smislu 31. člena istega zakona potrdila, da je opravila kontrolo brezhibnosti tehničnih rešitev. Predloženo je bilo tudi dokazilo o pravici razpolaganja z zemljiščem ter pravnomočno lokacijsko dovoljenje in soglasji sanitarne ter požarne inšpekcije. Posebnega soglasja pa zakon o graditvi objektov ne zahteva. Tožnika sta ugovore glede prekomernega hrupa s parkirišča uveljavljala že v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja, ki pa je postalo pravnomočno. V postopku za izdajo gradbenega dovoljenja teh ugovorov ni mogoče upoštevati, zlasti še, ker je projektant sledil zahtevi pritožnikov in na meji predvidel betonski zid v višini 80 cm in živo mejo. Pri tem tudi ni mogoče spregledati dejstva, da tako investitorjev objekt kot objekt tožeče stranke ležita ob lokalni cesti, zaradi česar je hrup in smrad neizbežen. Ugovori tožnikov kažejo na to, da bosta prizadeta v svojih zasebnih interesih. Le-ti pa niso predmet upravnega odločanja.

Tožnika v tožbi navajata, da je investitor z gostinskim lokalom že pričel obratovati, s tem pa so gostje tudi že začeli uporabljati parkirni prostor. Investitor se ne drži obratovalnega časa, tako da avtomobili odhajajo s parkirišča tudi ob 2. uri zjutraj. Hrup in smrad avtomobilov se širita v okolico tako, da so se bivalne in stanovanjske razmere tožnikov, katerih stanovanjska hiša, in to spalni prostori, stoji cca 2 metra od parkirnega prostora, znatno poslabšale in so v določenih trenutkih nevzdržne. Takšno stanje je posledica izpodbijane odločbe, ki je nepravilna in neskladna z obstoječimi predpisi. Betonski zid, na katerega se sklicuje tožena stranka, je le delno zgrajen in ni v skladu z gradbeno dokumentacijo, ki je tudi sicer pomanjkljiva, saj ne more preprečiti navedenih emisij na nepremičnine tožnikov. Ob doslednem upoštevanju zahtev, ki sta jih tožnika izrazila v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja, pa bi bilo mogoče hrup in smrad znatno omiliti in s tem preprečiti pretirano emisijo na njuno stanovanjsko hišo. Pri svoji ugotovitvi, da je investitor izpolnil vse pogoje iz zakona o graditvi objektov, je tožena stranka popolnoma zanemarila 5. člen zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Iz dokumentacije tudi ni mogoče razbrati, da je gradbeno dovoljenje izdano v skladu z občinskimi prostorskimi in zazidalnimi plani oziroma v skladu z zakonom o urejanju naselij. Nesprejemljiva je tudi trditev tožene stranke, da sta tožnika zaradi bližine lokalne ceste že itak izpostavljena hrupu in smradu, saj je promet po tej cesti izredno redek in ob večernih oziroma nočnih urah popolnoma zamre, zato bližina ceste ne more biti razlog za zavrnitev pritožbe. Tožnika zaradi navedenega predlagata, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Tožnika izpodbijata odločbo tožene stranke predvsem iz razloga, ker je ohranila v veljavi gradbeno dovoljenje, po katerem je investitor zgradil parkirišče za osebne avtomobile gostov njegovega gostinskega lokala v neposredni bližini njunega stanovanjskega objekta. Ugovarjata tudi, da iz gradbenega dovoljenja ni razvidno, da je bilo izdano v skladu s prostorskoureditvenimi predpisi. Ugovorov, ki se nanašajo na lokacijo predvidenih objektov, pa tožnika ne moreta uspešno uveljavljati niti v postopku izdaje gradbenega dovoljenja niti v upravnem sporu, v katerem izpodbijata odločbo, izdano v tem postopku. Po zakonu o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93 in 71/93, dalje ZUN) se namreč lega in namembnost predvidenih objektov ter vplivi nameravanega posega na okolje določajo oziroma presojajo v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja (55. člen ZUN). Tožnika bi morala navedena tožbena ugovora uveljavljati v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja. Lokacijsko dovoljenje, ki je podlaga spornemu gradbenemu dovoljenju, je bilo namreč tožnikoma vročeno, vendar zoper njega, kot izhaja iz poslanih upravnih spisov, nista vložila pritožbe. Lokacijsko dovoljenje je tako postalo pravnomočno 19.8.1993. Po zakonu o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84 in 29/86, dalje ZGO) pa mora biti projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja izdelan v skladu s pogoji pravnomočnega lokacijskega dovoljenja (3. alinea 41. člena v zvezi z 78. in 87. členom ZGO). To pomeni, da v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja ni mogoče uveljavljati ugovorov, ki se tičejo dovoljene lokacije objektov, prav tako pa tudi ni mogoče v tem postopku zahtevati, naj upravni organ v gradbenem dovoljenju naloži dodatne pogoje preko tistih, ki so že določeni v lokacijskem dovoljenju. V lokacijskem dovoljenju z dne 29.3.1993, ki ga je izdal Sekretariat za gospodarstvo občine, pa je predvidena lega parkirišča za potrebe investitorjevega gostinskega lokala neposredno ob meji investitorjeve parcele s parcelo tožnikov. V tem dovoljenju ni predviden nikakršen objekt, ki bi naj zagotavljal protihrupno zaščito, pač pa je v obrazložitvi lokacijskega dovoljenja navedeno, da je isti upravni organ prve stopnje z odločbo z dne 5.7.1993 o dovolitvi priglašenih del investitorju dovolil gradnjo mejnega zidu višine 1 m, na katerem bo nameščena ograja. V projektu ureditve okolice gostinskega lokala, ki ga je izdelal ... novembra 1993 in je sestavni del projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja, je na meji med spornim parkiriščem in parcelo tožnikov predvidena poleg betonskega zidu višine 80 cm še živa meja širine 1 m. Glede na navedene pogoje iz lokacijskih odločb (lokacijskega dovoljenja in odločbe o priglasitvi del) tožnika po presoji sodišča v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ne moreta zahtevati protihrupne zaščite, ki bi presegala tisto, ki je predvidena v gradbenem projektu, saj bi bili v tem primeru lokacijski pogoji preseženi. Izpodbijana odločba, ki jo je sodišče preizkusilo v okviru tožbenih ugovorov, je zato pravilna, tožba pa neutemeljena in sodišče jo je moralo zavrniti. Sodišče ob tem pripominja, da so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na poslovni čas gostinskega lokala in na 5. člen zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih ter na frekventnost nočnega prometa na lokalni cesti, za odločanje o zakonitosti spornega gradbenega dovoljenja pravno nepomembni, zato jih ni vsebinsko presojalo.

Svojo odločitev je sodišče oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.