Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo 16,650.000 SIT (sedaj 69.479,22 EUR) odškodnine za nepremoženjsko škodo v zvezi s poškodbami, ki jih je dobil v čelnem trčenju z voznikom v tujini zavarovanega vozila. Za telesne bolečine mu je prisodilo 3,500.000 SIT, za strah 1,650.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti pa 11,500.000 SIT, presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Toženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se tožbeni zahtevek zavrne nad prisojenim zneskom 8,000.000 SIT oziroma nad 33.384,41 EUR. Meni, da sta sodišči sicer upoštevali merila za odmero pravične denarne odškodnine, vendar sta dali preveliko težo subjektivnemu kriteriju in premajhno objektivnemu. V prid svoje teze toženka opozarja na izvedensko mnenje, po katerem naj bi tožnik ob uporabi injekcij C. lahko dosegel popolno erekcijo. Sodišči sta spregledali ugotovitve izvedenskega mnenja, za katera dela vse je tožnik sposoben. Po toženkini oceni gre za veliko preostalo delovno sposobnost, zato ne more biti relevantno dejstvo, da je tožnik službo izgubil in da druge službe ne dobi. Pri strahu toženka opozarja, da sta pravno priznana le primarni in sekundarni strah, zato sodišče ne bi smelo povzeti mnenja, da je morala biti intenzivnost strahu velika, ker je tožnik potreboval pomirjevala in psihiatrično pomoč. Toženka pri vsaki od oblik nepremoženjske škode pojasni, kolikšna bi bilo po njenem mnenju primerna odškodnina in za telesne bolečine še pove, da se je tu sodišče najbolj približalo pravnemu standardu glede na res obsežno zdravljenje, vendar pa so bile neugodnosti zdravljenja sprva manjše. 4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Ker z revizijo zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni mogoče izpodbijati popolnosti in pravilnosti dejanskega stanja, revizijsko sodišče ne sme upoštevati trditev revidenta, ki skušajo dejanske ugotovitve obeh sodišč dopolniti, spremeniti, obiti ali kako drugače predrugačiti. Zato v tej zadevi ni obravnavalo navedb, ki z nepopolnim povzemanjem posameznih izsekov izvedenskega mnenja skušajo prikazati manjši obseg nepremoženjske škode. Ob sklicevanju na možnost omilitve impotence tožena stranka povzema le tisti del mnenja, ki o tej možnosti govori v pogojniku, če bi bila erekcijska disfunkcija posledica zgolj okvare živčevja po poškodbi vratne hrbtenice. Pri tem toženka ne upošteva ugotovitev nekaj odstavkov prej v izvedenskem mnenju, da je tožnikova motnja tudi delno psihogeno pogojena oziroma da gre za kombinirano organsko in psihogeno motnjo. Tudi ugotovitve o preostali tožnikovi delovni sposobnosti in izgubi zaposlitve so del dejanske podlage sodb, ki je toženka ne more spreminjati. Revizijsko sodišče ne vidi nobenih nepravilnosti pri razlogih obeh sodišč, temelječih na izvedenskem mnenju, ki veliko intenzivnost in dolgotrajnost strahu utemeljujeta z ugotovitvami o potrebni psihiatrični pomoči in pomirjevalih.

6. Temeljni načeli za odmero denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo sta glede na določbi 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 160. člena Obligacijskega zakonika) načelo individualizacije višine odškodnine in načelo njene objektivne pogojenosti. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti, zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa zahteva upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (enaki primeri se morajo obravnavati enako, različni pa različno).

7. Upoštevati je torej treba tako objektivne kot subjektivne kriterije, kakor to imenuje revizija. V nasprotju z mnenjem revizije pa revizijsko sodišče ugotavlja, da sta obe sodišči pri odmeri denarne odškodnine pravilno upoštevali obe načeli. Tožnik je bil v času nesreče star 43 let in je utrpel zlom drugega vratnega vretenca ob zanihanju glave preko fiziološke meje ter udarnine prsnega koša. Med dolgotrajnim skoraj dveletnim zdravljenjem pa je bila diagnosticirana tudi erekcijska disfukcija težje stopnje. Njegova poškodba je bila po takoimenovani Fisherjevi klasifikaciji v izvedenskem mnenju označena s št. 4, torej gre za uvrstitev med hude primere. Taka opredelitev je utemeljena ne samo v dolgotrajnem zdravljenju, temveč tudi in zlasti v omejitvah življenjske aktivnosti, saj deformacija in pomik drugega vratnega vretenca vplivata na 30 odstotno zmanjšanje gibljivosti tožnikove vratne hrbtenice in v zvezi s tem na omejitve pri opravljanju določenih del, zaradi podoživljanja nesreče ima tožnik še težave s sečnim mehurjem in takoimenovano nestalno impotenco ali erekcijsko disfunkcijo težje stopnje, kot jo opredeljujejo izvedenci. Od nesreče dalje je tožnik miselno nekoliko spremenjena osebnost, kar se kaže v odnosih do družine in žene. Podrobnejše povzemanje te in ostalih oblik nepremoženjske škode glede na obsežne razloge sodb obeh sodišč ni potrebno.

9. Tako ugotovljeni obseg tožnikove škode je treba primerjati s podobnimi odškodninskimi zadevami in v njih prisojenimi odškodninami. Navedeno primerjavo je naredilo tudi revizijsko sodišče in presodilo, da zlasti glede na tožnikove duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na različnih področjih prisojena odškodnina pomeni primerno umestitev v siceršnjo prisojo odškodnin v primerljivih zadevah. Zato sta obe sodišči materialno pravo pravilno uporabili.

Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo toženkino neutemeljeno revizijo skupaj z njenimi priglašenimi revizijskimi stroški.