Jedro

Z očitki, da naj bi odvetnik, ki bil je z izpodbijano odločbo dodeljen za izvajanje brezplačne pravne pomoči, že bil tožniku dodeljen v drugi zadevi, v kateri pa svojega dela ni opravil, tožnik uveljavlja izločitev odvetnika v smislu deveta odstavka 30. člena ZBPP. Po upravnosodni praksi se navedeno določilo razlaga tako, da postavljeni odvetnik svoje dolžnosti ne opravlja v redu v postopku, v katerem je bil določen za izvajalca brezplačne pravne pomoči. Zato tožnikovo mnenje, da mu odvetnik pravne pomoči v predmetni pravdni zadevi naj ne bi zagotavljal kakovostno, ne more biti relevantna okoliščina, da bi ga organ za BPP v tej zadevi ne mogel določiti za izvajalca brezplačne pravne pomoči.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani – organ, pristojen za odločanje o odobritvi brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju organ za BPP) je z izpodbijano odločbo odločil, da se razreši odvetnika A.A., ki je bil z odločbo št. Bpp 1233/2009 z dne 1. 6. 2010 določen za izvajanje brezplačne pravne pomoči (točka I. izreka) in da se namesto njega za izvajanje odobrene redne brezplačne pravne pomoči določi odvetnik B.B. (točka II. izreka). V obrazložitvi odločbe navaja, da je bila prosilcu (v tem upravnem sporu tožnik) z odločbo št. Bpp 1233/2009 z dne 16. 6. 2009 odobrena izredna brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči I. in II. stopnje v pravdnem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani (popravljeno v Domžalah), opr. št. P 86/2009, zaradi prenehanja vznemirjanja, ter kot oprostitev plačila sodnih taks. Za izvajanje odobrene brezplačne pravne pomoči je bil z odločbo št. Bpp 1233/09 z dne 1. 6. 2010 določen odvetnik A.A.. Dne 6. 7. 2012 je organ za BPP prejel zahtevo prosilca za razrešitev odvetnika A.A. in postavitev novega odvetnika. Organ za BPP ugotavlja, da je med prosilcem in odvetnikom nastal konflikt, zaradi katerega odvetnik ne more več opravljati pravnega svetovanja in zastopanja. Ocenjuje, da so razlogi za razrešitev na strani prosilca, saj ni mogoče zaključiti, da odvetnik ne bi storil vsega, kar bi kot strokovnjak moral storiti, s potrebno skrbnostjo. Na podlagi prvega odstavka 29. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in drugega odstavka 30. člena tega zakona je za izvajanje brezplačne pravne pomoči postavil odvetnika B.B. Tožnik vlaga tožbo, ker se z izpodbijano odločbo ne strinja. Navaja, da mu je bil odvetnik B.B. že dodeljen v zadevi št. Bpp 2759/2009. Ker pa ni storil ničesar, je tožnik po njegovi krivdi in zaradi nevestnega dela sodnice tožbo v zadevi P 212/2007 izgubil. Tožnik meni, da mu sodišče namerno dodeljuje odvetnike, ki ga ne želijo zastopati. Smiselno predlaga odpravo II. točke izreka izpodbijane odločbe. S predmetno tožbo prosi tudi za dodelitev brezplačne pravne pomoči in za oprostitev plačila stroškov in sodnih taks.

Toženka je sodišču poslala upravni spis.

Tožnikova prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje v zvezi s predmetno tožbo in zastopanje v tem upravnem sporu je bila zavrnjena z odločbo organa za BPP tega sodišča št. Bpp 153/2012 z dne 19. 9. 2012. Tožba ni utemeljena.

Dodelitev drugega odvetnika za izvajanje brezplačne pravne pomoči (kar je v predmetni zadevi sporno) je organ za BPP oprl na prvi odstavek 29. člena ZBPP, ki določa, da pravno pomoč po tem zakonu izvajajo odvetniki, vpisani v imenik odvetnikov, in odvetniške družbe, ter notarji, v okviru svojih nalog. Po drugem odstavku 30. člena ZBPP organ za BPP, če prosilec izvajalca pravne pomoči ne izbere sam, le-tega določi po uradni dolžnosti po abecednem seznamu, ki mu ga je predložil občni zbor odvetnikov oziroma s seznama, ki ga je predložila Notarska zbornica Slovenije. Da bi organ za BPP ne ravnal po navedenih določbah, tožnik ne ugovarja.

Z očitki, da naj bi odvetnik, ki mu je z izpodbijano odločbo dodeljen za izvajanje brezplačne pravne pomoči, že bil dodeljen v drugi zadevi (z odločbo št. Bpp 2759/2009 z dne 9. 6. 2010 za zastopanje v pravdni zadevi P 212/2007 Okrajnega sodišča v Domžalah), v kateri pa svojega dela ni opravil, tožnik uveljavlja izločitev odvetnika v smislu devetega odstavka 30. člena ZBPP. Po tej zakonski določbi sme organ za BPP na zahtevo upravičenca ali z njegovo privolitvijo odločiti o razrešitvi postavljenega odvetnika, ki ne opravlja v redu svoje dolžnosti in postaviti drugega odvetnika. Po upravnosodni praksi (sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 884/2003 z dne 4. 9. 2003 in I Up 466/2006 z dne 4. 4. 2006) se navedeno določilo razlaga tako, da postavljeni odvetnik svoje dolžnosti ne opravlja v redu v postopku, v katerem je bil določen za izvajalca brezplačne pravne pomoči. Odvetnik, ki je bil določen za izvajanje brezplačne pravne pomoči z izpodbijano odločbo, glede na podatke upravnih spisov v pravdni zadevi P 86/2009 Okrajnega sodišča v Domžalah še ni izvajal brezplačne pravne pomoči. Tega tudi ne trdi tožnik. Iz upravnega spisa je razvidno, da je bil za nudenje pravne pomoči tožniku v tej zadevi z odločbo z dne 16. 6. 2009 določen odvetnik C.C., ki je bil z odločbo z dne 1. 6. 2010 razrešen in namesto njega za izvajanje pravne pomoči določen odvetnik A.A., kateri je bil razrešen z izpodbijano odločbo in namesto njega določen odvetnik B.B. Zato tožnikovo mnenje, da mu odvetnik B.B. pravne pomoči v pravdni zadevi P 86/2009 naj ne bi zagotavljal kakovostno, ne more biti relevantna okoliščina, da bi ga organ za BPP v tej zadevi ne mogel določiti za izvajalca brezplačne pravne pomoči. S takšnimi ugovori zoper postavljenega odvetnika tožnik v tem upravnem sporu ne more uspeti.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

O tožnikovem predlogu za oprostitev stroškov in plačila sodnih taks sodišče ni odločalo, saj v postopkih odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči obveznost plačila sodnih taks ni predpisana (četrti odstavek 10. člena Zakona o sodnih taksah), stroške postopka pa v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).