Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik spornega dne storil kršitvi, ki mu jih je tožena stranka očitala v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Račun je ob 5.26 minut izdal delavec tožene stranke, tožnik pa ga je ob 20.25 storniral in ob 20.37 izdal na ime istega s.p. nov račun. Stornacijo in izdajo novega računa je izvedel sam, saj mu kupec ni prinesel originalnega računa in tudi pri stornaciji ni bil prisoten. Enako je bilo ugotovljeno za drugo kršitev. S tem je naklepoma kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, zato je obstajal utemeljen razlog po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR- za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Ni razloga, zaradi katerega sodišče prve stopnje in tožena stranka ne bi smela uporabiti posnetka točilnega mesta, na katerem je bilo videti vozilo s tujo registracijo, na podlagi katerega se je tožena stranka seznanila z očitano kršitvijo. Skladno s 1. odstavkom 75. člena ZVOP-1 je mogoče izvajati video nadzor, če je to potrebno za varnost ljudi in premoženja, zaradi zagotavljanja vstopa ali izstopa, ali če zaradi narave dela obstaja možnost ogrožanja zaposlenih. Po 1. odstavku 77. člena istega zakona pa se sme video nadzor znotraj delovnih prostorov izvajati le v izjemnih primerih, če je to potrebno za varnost ljudi in premoženja, tega namena pa ni mogoče doseči z milejšimi sredstvi, nadzorovati pa se sme le tiste dele prostora, kjer je tako varovanje potrebno. Tožnika je tudi vedel za postavitev video nadzora, ni pa vedel, ali se izvaja ali ne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 4. 2014 in ugotovitev, da mu delovno razmerje s toženo stranko na njeni podlagi ni prenehalo in še traja, da ga tožena stranka pozove nazaj na delo, ga prijavi v obvezna zavarovanje, mu plača davke in prispevke do vrnitve na delo ter nadomestila plač v mesečnih bruto zneskih po pogodbi o zaposlitvi z dne 16. 7. 2013 in zamudnimi obrestmi (točka I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper sodbo (razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo (pravilno: izpodbijani del sodbe) spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in toženi stranki naloži v plačilo stroške na prvi stopnji, kakor tudi stroške tožnika v zvezi s pritožbo, podrejeno pa, da vrne zadevo v ponovno odločanje (pravilno: v novo sojenje) sodišču prve stopnje.

Navaja, da so povsem nedokazane ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik dne 27. 3. 2014 in dne 31. 3. 2014 naklepoma kršil očitane pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tudi drugi delavci, ne samo tožnik, niso pravilno in v skladu z internimi navodili stornirali računov. Zaradi tega je ravnanje tožene stranke, ki je tožniku zaradi te kršitve izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, diskriminatorno, še posebej, ker tožnika z navodili pred nastopom dela sploh ni seznanila. Tako se tožnik po njih ni mogel ravnati in nespoštovanje takih navodil ne more imeti za posledico kršitve pogodbenih obveznosti.

V zvezi z ogledi videoposnetkov pritožba navaja, da tožena stranka tožnika z vsebino video posnetkov točilnih mest in video posnetkov blagajne ni seznanila niti v pisni obdolžitvi, ob zagovoru pa mu jih ni dala na vpogled, zato se ni mogel izreči o vseh ugotovitvah tožene stranke v zvezi z očitanimi kršitvami. Poleg tega pa tožena stranka tožnika ves čas njegovega dela ni obvestila o izvajanju video nadzora, čeprav morajo biti zaposleni pred začetkom izvajanja video nadzora skladno s 77. členom ZVOP-1 pisno obveščeni o njegovem izvajanju. Zaradi tega video posnetkov ni mogoče uporabiti kot dokaz v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Tožena stranka tekom postopka ni dokazala, da je tožnik pri svojem delu naklepoma kršil svoje pogodbene obveznosti, da je postopek izpeljala zakonito in da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom ni mogoče niti do konca odpovednega roka. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Navaja, da iz dokaznega postopka izhaja, da so bili zaposleni seznanjeni z video nadzorom, česar ni zanikal niti tožnik, ki je mislil, da video nadzor ne deluje. Do navodil glede stornacije računov pa so imeli zaposleni dostop preko internetne strani, na katero so imeli zagotovljen dostop z geslom, ki je bilo nalepljeno na blagajno.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, saj se pritožba nanje le pavšalno sklicuje. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi sodišča prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), pritožbeno sodišče pojasnjuje naslednje: Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik 27. 3. 2014 in 31. 3. 2014 storil kršitvi, ki mu jih je tožena stranka očitala v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (A3). Račun z dne 27. 3. 2014 je ob 5.26 minut izdal delavec tožene stranke, tožnik pa ga je ob 20.25 storniral in ob 20.37 izdal na ime istega s.p. nov račun (prilogi B5 in B6). Ugotovilo je tudi, da je stornacijo in izdajo novega računa izvedel sam, saj mu kupec ni prinesel originalnega računa in tudi pri stornaciji ni bil prisoten. Enako je bilo ugotovljeno tudi za kršitev z dne 31. 3. 2014. Tega dne je ob 9.05 tožnik izdal račun, ga ob 13.06 uri storniral in ob 13.07 izdal novega (prilogi B7 in B8). S tem je naklepoma kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar je kršitev določbe 9. člena pogodbe o zaposlitvi (A1) in 37. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), po katerih se je tožnik dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki bi glede na naravo dela lahko materialno škodovala toženkinim interesom. Tožena stranka je namreč dolžna po določbah Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1, Ur. l. RS, št. 117/2006 in naslednji) zagotoviti celovitost vsebine računa, kar pomeni, da računa, izdanega na podlagi tega zakona, ni mogoče več spreminjati. Tožnik je oba računa spremenil. Pri tem na hrbtno stran ni zapisal razloga stornacije, k storniranima računoma ni pripel originalnih računov, pa tudi ožigosal jih ni. Računov ni podpisal niti jih ni dal v podpis sodelavcu.

Kljub temu, da je sodišče prve stopnje ocenilo, da delavci tožene stranke ne stornirajo računov skladno z internimi navodili oziroma sporočilom z dne 20. 8. 2010, je pravilno zaključilo, da to tožnikove odgovornosti za navedeni kršitvi ne izključuje. Dejstvo je, da je tožnik kršitvi storil, zato ravnanje tožene stranke, ki je ugotovila resen in utemeljen razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, ni diskriminatorno, kot to navaja pritožba. Res je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik interno navodilo podpisal, vendar pa to ne pomeni, da z njim ni bil seznanjen, saj iz računa z dne 28. 11. 2013 (B11), ki ga je vpogledalo tudi sodišča prve stopnje, izhaja, da je tožnik originalni račun in stornacijo računa podpisal, prav tako pa je sopodpisal tudi njegov sodelavec, torej je tožnik interno navodilo poznal. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni razloga, zaradi katerega sodišče in tožena stranka ne bi smela uporabiti posnetka točilnega mesta, na katerem je bilo videti vozilo s tujo registracijo in tako ugotoviti dne 31. 3. 2014 očitano kršitev. Skladno s 1. odstavkom 75. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1, Ur. l. RS, št. 86/2004 in naslednji) je mogoče izvajati video nadzor, če je to potrebno za varnost ljudi in premoženja, zaradi zagotavljanja vstopa ali izstopa ali če zaradi narave dela obstaja možnost ogrožanja zaposlenih. Po 1. odstavku 77. člena istega zakona pa se sme video nadzor znotraj delovnih prostorov izvajati le v izjemnih primerih, če je to potrebno za varnost ljudi in premoženja, tega namena pa ni mogoče doseči z milejšimi sredstvi, nadzorovati pa se sme le tiste dele prostora, kjer je tako varovanje potrebno. Iz izpovedi tožnika tudi izhaja, da je vedel za postavitev video nadzora, ni pa vedel, ali se izvaja ali ne. V zvezi z očitano kršitvijo dne 31. 3. 2014 si je sodišče ogledalo video posnetek točilnega mesta, iz katerega je razvidno, da je bilo okoli 9,00 ure na tem točilnem mestu tovorno vozilo tujih registracij in tako račun ni mogel biti izdan s.p. - ju.

Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno ugotovilo, da je zaradi tožnikovega ravnanja, ki bi lahko imelo za posledico tudi plačilo globe za davčni prekršek tožene stranke, zaupanje med strankama porušeno do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja med njima niti do izteka odpovednega roka ni več mogoče (1. odstavek 109. člena ZDR-1).

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je pritožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (1. odstavek 351. člena in 353. člen ZPP), saj je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP in 1. odstavku 154. člena istega zakona. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila.