Jedro

Okoliščina, da je bila tožnica (invalidka III. kategorije) ves čas v bolniškem staležu, ne more vplivati na pričetek izplačevanja delne invalidske pokojnine, saj bi bila v takšnem primeru, ko zaradi bolezni ni zmožna nastopiti dela v krajšem delovnem času, v slabšem položaju od tistih zavarovancev, ki bi bili delo zmožni nastopiti. Tudi sicer 158. člen ZPIZ-1 določa, da se delna invalidska pokojnina izplačuje za dneve dela in za druge dneve, za katere imajo zavarovanci po posebnih predpisih pravico do nadomestila za čas odsotnosti z dela, torej tudi bolniškega staleža.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi toženke št. ... z dne 22. 10. 2012 in št. ... z dne 26. 11. 2012 odločilo, da ima tožnica pravico do delne invalidske pokojnine od 3. 9. 2012 do 21. 6. 2013, ter da je toženka dolžna izdati odločbo o odmeri invalidske pokojnine v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe ter v nadaljnjih 8 dneh izplačati zapadle zneske delne invalidske pokojnine.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka in v pritožbi navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo, da je tožnica od 3. 9. 2012 opravljala dejavnost v krajšem delovnem času ter je posledično zmotno uporabilo materialno pravo in sicer določbo 159. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ko je tožnici priznalo pravico do delne invalidske pokojnine oziroma naložilo toženki odmero delne invalidske pokojnine z izplačilom od 3. 9. 2012 do 21. 6. 2013. Toženka meni, da tožnica v navedenem obdobju ni pričela opravljati dela s krajšim delovnim časom. V primeru pokojninskega in invalidskega zavarovanja delavec prične opravljati delo s krajšim delovnim časom na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi in na podlagi navedenega nastopi delo s krajšim delovnim časom (na istem ali drugem delu) in šele po nastopu dela s krajšim delovnim časom pridobi upravičenje do delne invalidske pokojnine. Pri samostojnem podjetniku, kakor je tožnica, se manifestira pričetek dela s krajšim delovnim časom od polnega z ureditvijo statusa pri pristojnem davčnem organu, kar smiselno predstavlja pričetek dela s krajšim delovnim časom. Toženka meni, da je tožnica bila vse do izdaje izpodbijanih odločb toženke neprekinjeno na bolniškem staležu, kar izhaja iz potrdila ZZZS OE A. z dne 12. 10. 2012 oziroma 22. 10. 2012 in je to tudi navedeno v obrazložitvi izpodbijane drugostopne odločbe. Sodišče glede urejenega statusa pri ZZZS in DURS ne navede listin na podlagi katerih šteje, da je status tožnice viden. Tako glede navedenih odločilnih dejstev sodba ne vsebuje razlogov in se ne more preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Dokument ZZZS z dne 21. 6. 2013 je bil izdan po koncu postopka pri toženi stranki, iz dokumenta DURS z dne 1. 8. 2013 izhaja, da DURS ne razpolaga s podatki o priznani pravici do krajšega delovnega časa in je tožnica v evidencah označena kot zavarovana iz naslova opravljanja dejavnosti za polni delovni čas in da je iz obračunov razvidno, da je za določeno obdobje tožnica oddala obračune, pri katerih je označena kot invalid s pravico do dela s krajšim delovnim časom. Iz dokumenta DURS z dne 12. 8. 2013 izhaja, da se tožnici od avgusta 2011 do 8. 6. 2013 prispevki niso obračunali, ker je uveljavila zadržanost iz dela zaradi bolezni, kar po mnenju pritožbe pomeni, da je imela tožnica priglašen obseg dejavnosti za polni delovni čas. Sodišče je v tretjem odstavku izreka razsodilo, da je toženka dolžna izdati odločbo o odmeri invalidske pokojnine, kar je v nasprotju z odločitvijo sodišča v izreku, da se tožnici prizna pravica do delne invalidske pokojnine, kot tudi izplača delna invalidska pokojnina. Odločitev o naložitvi izdaje odločbe o odmeri invalidske pokojnine je materialnopravno zmotna, saj v ZPIZ-1 ni podlage za odmero invalidske pokojnine za primer pravice do dela s krajšim delovnim časom; tudi sicer invalidska pokojnina ni v nikakršni povezavi in ni niti sorodna dajatev delni invalidski pokojnini.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvene kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) preizkušalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 26. 11. 2012, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice zoper odločbo Območne enote A. z dne 22. 10. 2012. S slednjo je toženka odločila, da tožnica nima pravice do delne invalidske pokojnine.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pravilne navedbe tožene stranke, da je sodišče v tretjem odstavku izreka izpodbijane sodbe odločilo, da je toženka dolžna izdati odločbo o odmeri invalidske pokojnine, pravda v predmetni zadevi pa se nanaša na pravico do delne invalidske pokojnine. Pritožbeno sodišče šteje, da gre za očitno pisno pomoto v izreku sodbe, katero lahko popravi predsednik senata kadarkoli v skladu s 328. členom ZPP, saj se predmetni spor nanaša na pravico do delne invalidske pokojnine, o tem je odločala toženka tudi v izpodbijanih odločbah in o tem je sodišče prve stopnje odločilo v prvem in drugem odstavku izreka izpodbijane sodbe.

Spor v predmetni zadevi se nanaša izključno na to, ali je tožnica, ki je zavarovana na podlagi 15. člena ZPIZ-1 kot samostojna podjetnica, potem, ko ji je bila z odločbo toženke št. ... z dne 1. 3. 2012, kot invalidki III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni, priznana pravica do zaposlitve na delovnem mestu, na katerega je bila razporejena, kozmetični tehnik s.p., s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno od 22. 2. 2012 dalje dejansko to dejavnost začela opravljati s krajšim delovnim časom.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica od 24. 4. 2012 v bolniškem staležu po 8 ur, polno nadomestilo za čas bolniške odsotnosti ji je bilo izplačano še od 1. 7. 2012 do 31. 8. 2012, od 3. 9. 2012 dalje pa je prejemala nadomestilo za delovno obveznost po 4 ure, saj je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije izdal odločbe, da je zmožna za delo po 4 ure oziroma, da je zmožna za delo skladno z odločbo tožene stranke (z dne 1. 3. 2012) in tožnica tako od 3. 9. 2012 dalje ni bila več v bolniškem staležu za polni delovni čas, temveč za krajši delovni čas od polnega po 4 ure dnevno.

Zavarovanec, pri katerem je podana III. kategorija invalidnosti, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije, in zavarovanec, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 50 letu starosti in ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje določenega dela vsaj s polovico polnega delovnega časa ima pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine (1. točka 93. člena ZPIZ-1). Odmera delne invalidske pokojnine je urejena v naslednjih točkah 93. člena ZPIZ-1, samo izplačevanje invalidske pokojnine pa v 158. oziroma 159. členu ZPIZ-1. Delna invalidska pokojnina se izplačuje za dneve dela in za druge dneve, za katere imajo po posebnih predpisih pravico do nadomestila za čas odsotnosti z dela (158. člena ZPIZ-1). V skladu s 1. točko 159. člena ZPIZ-1 se delna invalidska pokojnina izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Pri tem se v skladu z 2. točko 159. člena ZPIZ-1 delna invalidska pokojnina odmerjena po 1. alinei 3. odstavka 93. člena tega zakona izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delovnem mestu, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti, delna invalidska pokojnina, odmerjena po 2. alinei 3. odstavka in po 5. odstavku 93. člena ZPIZ-1 se izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju delovnega razmerja oziroma zavarovanja, dokler se zavarovanec ponovno ne vključi v obvezno zavarovanje (3. točka 159. člena ZPIZ-1).

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo relevantno okoliščino v predmetni zadevi, ali je tožnica pričela delo s krajšim delovnim časom od polnega. Da je tožnica začela opravljati delo v krajšem delovnem času 4 ure dnevno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tako na podlagi bolniških listov izdanih s strani pristojnih organov Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, kakor na podlagi obvestila Davčne uprave RS tako z dne 1. 8. kakor z dne 12. 8. 2013. Tožena stranka je obe listini Davčne uprave RS prejela in je tako jasno za katere listine gre, in so pritožbene trditve v tej smeri, da se sodba ne more preizkusiti, ker sodišče ne navede jasno za katere listine gre, neutemeljene. Iz dopisov DURS je razvidno, da je tožnica oddajala obračune pri katerih je označila, da je invalid s pravico do dela s krajšim delovnim časom 4 ure na dan, kar je jasno razvidno iz dopisa DURS-a z dne 12. avgusta 2013, ko ta izrecno navede, da je tožnica od meseca julija 2012 naprej do 8. 6. 2013 uveljavljala v mesečnih obračunih prispevkov za socialno varnost invalidnost s krajšim delovnim časom 4 ure na dan in zadržanost od dela zaradi bolezni za krajši delovni čas 4 ure na dan, ki se ne obračuna v breme zavezanke. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov imelo zadostno podlago za odločitev, da je tožnica delo dejansko začela opravljati s krajšim delovnim časom. To izhaja tako iz odločitev Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, da je tožnica upravičena le do 4 urnega bolniškega staleža, saj je njen delovni čas samostojne podjetnice Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije uskladil z dokončno odločbo toženke, da je njena delovna obveza 4 ure dnevno, po mnenju pritožbenega sodišča pa je tožnica zadeve ustrezno uredila tudi pri Davčni upravi RS.

Okoliščina, da je bila tožnica ves čas v bolniškem staležu ne more vplivati na pričetek izplačevanja delne invalidske pokojnine, saj bi bila v takšnem primeru, ko zaradi bolezni ni zmožna nastopiti dela v krajšem delovnem času, v slabšem položaju od tistih zavarovancev, ki bi bili delo zmožni nastopiti. Tudi sicer 158. člen ZPIZ-1 določa, da se delna invalidska pokojnina izplačuje za dneve dela in za druge dneve, za katere imajo zavarovanci po posebnih predpisih pravico do nadomestila za čas odsotnosti z dela, torej tudi bolniškega staleža. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s stališči sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, ki je svojo odločitev primerno pojasnilo.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.