Jedro

Sodišče se strinja s tožnico, da bi jo moral drugostopenjski organ, preden je izdal odločbo, seznaniti z novimi listinami, na katere se je skliceval pri odločitvi in ji dati možnost izjave. Ker tega ni storil, je bila njena pravica do izjave kršena.

Druga alineja tretjega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) določa, da ne glede na določbo prvega odstavka tega člena sodišče odloči na glavni obravnavi, če stranki ali stranskemu udeležencu v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Odpravo te kršitve v postopku pred upravnim sodiščem torej predvideva že zakon. Stališče, da sodišče lahko odpravi procesno kršitev, so zavzeli tudi avtorji komentarja ZUS-1

in sodna praksa.

Po presoji sodišča je v obravnavanem primeru kršitev taka, da je njena odprava v upravnem sporu mogoča, saj bi tožnica že v tožbi lahko navedla, da možnosti priklopa nima (in zakaj ne), sodišče pa ji je tudi omogočilo vpogled v listine, ki jih v drugostopenjski odločbi navaja toženka, da bi jih lahko izpodbijala oziroma predložila nasprotne dokaze. Zaradi procesnih kršitev zato odločbe ni bilo treba odpraviti. Kršitev prvostopenjskega organa je saniral drugostopenjski organ, kršitev drugostopenjskega organa pa sodišče.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožnici odmeril komunalni prispevek zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo na parc. št. 2226/154 k.o. ..., na kateri stoji stavba št. 1231 k.o. ..., v višini 1.006,92 EUR (1. točka izreka), ter odločil še o roku in načinu plačila ter drugih okoliščinah, povezanih z odmero komunalnega prispevka (2. točka).

2.V obrazložitvi organ ugotavlja, da je toženka v letu 2021 v naselju ... zgradila kanalizacijo, za kar je 12. 11. 2021 pridobila uporabno dovoljenje. S kanalizacijskim omrežjem je bilo opremljeno tudi zemljišče v naselju ..., kjer se nahaja objekt, katerega solastnica je tožnica. Po 222. členu Zakona o urejanju prostora (ZUreP-2) , ki je veljal v času investicije, se v takem primeru po uradni dolžnosti odmeri komunalni prispevek za izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča. Enako določa veljavni Zakon o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-3), , po katerem je zemljišče opremljeno z dodatno vrsto komunalne opreme, ko je zgrajena, je zanjo pridobljeno uporabno dovoljenje in je mogoče nanjo priključiti objekt. Znesek komunalnega prispevka je bil izračunan na podlagi Odloka o podlagah za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo za območje občine Ribnica (v nadaljevanju Odlok) in Uredbe o programu opremljanja stavbnih zemljišč in odloku o podlagah za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo o izračunu in odmeri komunalnega prispevka (v nadaljevanju Uredba).

3.Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil.

4.Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja. V tožbi uveljavlja, da ni imela dovolj časa, da bi se do 7. 11. 2023 celovito izjavila o dopisu prvostopenjskega organa z dne 30. 10. 2023, ki ga je prejela šele 6. 11. 2023. Ne strinja se s stališčem drugostopenjskega organa, da naj bi prvostopenjski organ vodil skrajšani ugotovitveni postopek, saj je začel izvajati redni postopek. Moral bi ji zagotoviti pravico do izjave, saj tretji odstavek 234. člena ZUreP-3 dopušča, da zavezanec dokaže, da je dejanska površina objekta drugačna od tiste v uradnih evidencah. Organu očita kršitev pravice do izjave tudi zato, ker se ni izrekel o njenih navedbah, ki jih je uveljavljala v skupinskem ugovoru. Trdi, da se ni mogla izjasniti niti o excel tabeli A. d.o.o. - seznam lastnikov z dne 7. 11. 2023 (v nadaljevanju: Seznam) in ugotovitvi, da je bilo kanalizacijsko omrežje predano v upravljanje A. d.o.o. 31. 12. 2022, saj se na to sklicuje šele drugostopenjski organ.

5.Ugovarja še, da se je toženka napačno oprla na ZUreP-2 in ZUreP-3, saj je v času uvedbe postopka veljal le ZUreP-3. Sporno in neizkazano naj bi bilo, da se je njen objekt januarja 2022 priklopil na kanalizacijo, o čemer se ne more izreči, ker ji niso poznane listine, na katere se je oprl drugostopenjski organ. Možnost priklopa naj bi bila lahko izkazana le s soglasjem za priključitev, toženka pa tega, ali je bilo tako soglasje dano, ni ugotavljala. Odlok naj bi bil nezakonit, ker ne vsebuje potrebnih podlag, iz zadeve X Ips 26/2019 pa izhaja, da v takem primeru odmera ni dopustna. Uveljavlja tudi, da je arbirarno in diskriminatorno obravnavana, saj toženka številnim objektom v ureditvenem območju ni odmerila komunalnega prispevka, nekaterim pa je odločbo poslala po izteku dveletnega roka. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka.

6.Toženka v odgovoru na tožbo vztraja, da je na prvi stopnji odločala v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Opozarja, da tožnica niti v pritožbi niti v tožbi ne navaja, da naj bi bili iz uradnih evidenc pridobljeni podatki napačni. Sicer pa se je o obvestilu izjavila. Seznam v postopku ni bil odločilen, saj je izhajala predvsem iz projekta izvedenih del (v nadaljevanju PID). Navaja še, da plačilo komunalnega prispevka ni vezano na izdajo soglasja za priključitev, saj sta to dve različni zadevi. Za komunalno opremo je pridobila uporabno dovoljenje, zato datum predaje v upravljanje komunalnemu podjetju ni bistven. Trdi, da je Odlok zakonit, saj so podlage v skladu z zakonom in Uredbo. Zavrača trditev o neenakopravnem obravnavanju. Predlaga zavrnitev tožbe.

7.Tožnica v pripravljalnih vlogah z dne 13. 11. 2025 in 1. 12. 2025 vztraja, da je toženka vodila posebni ugotovitveni postopek, v katerem ni spoštovala načela zaslišanja stranke. Trdi, da toženka sama najava, da si je pri odločanju pomagala s Seznamom, zato bi ji morala dati možnost, da se s tem v zvezi izjavi pred izdajo izpodbijane odločbe. Kontradiktorna naj bi bila tudi navedba, da naj bi bil tožničin objekt priključen že januarja 2022, saj je bila komunalna oprema predana v upravljanje A. d.o.o. šele konec decembra 2022, kar pomeni, da tožnica januarja ni mogla biti priključena na komunalno opremo. Vztraja, da je Odlok nezakonit in da je diskriminatorno obravnavana.

8.Toženka v pripravljalnih vlogah z dne 14. 11. 2025 in 21. 11. 2025 vztraja, da je upravičeno uporabila skrajšani postopek in poudarja, da tožnica, čeprav je imela možnost vpogledati v dokumentacijo in se o njej izjaviti, ne izpodbija nobenega podatka o površini zemljišča, objekta, vrsti infrastrukture in faktorja opremljenosti. Ponovno opozarja, da je za nastanek obveznosti bistvena možnost priključitve. Vztraja, da je Odlok zakonit in da je zavezance obravnavala enako.

9.V dokaznem postopku je sodišče prebralo vse listine v sodnem in upravnem spisu, razen dopisa pooblaščenca tožnice z dne 16. 11. 2023, odgovora Občine Ribnica z dne 10. 1. 2024 in odločbe št. 354-012172023-3 z dne 30. 1. 2024 o odločitvi o pritožbi A. A., saj gre za listine, ki so nastale po izdaji izpodbijane odločbe. Poleg tega za zakonitost izpodbijane odločbe to, ali je bil drugim zavezancem komunalni prispevek pravočasno odmerjen, ni pomembno. Zavrnilo je dokaz z vpogledom v spletno stran, na kateri je bil objavljen predlog novega odloka. Vsebina predloga in niti vsebina novega odloka namreč za odločitev ni pravno relevantna. Zavrnilo je tudi predlog, naj toženki naloži, da predloži odločbo o odmeri komunalnega prispevka za nepremičnino ID znak ... , gradbeno dovoljenje za izgradnjo kanalizacije in PID z vrisanimi objekti, ki so ali bi morali biti priključeni na omrežje, saj te listine za odločitev niso pomembne. Relevanten del PID je tisti del, ki se nanaša na del komunalne opreme, na katero se priključi tožničin objekt, ki je v upravnem spisu. Kaj je z ostalimi objekti, tj. ali so že bili komunalno opremljeni s kanalizacijo ali pa se šele opremljajo in ali jim je toženka zaračunala komunalni prispevek ali ne, za odločitev o tem, ali je komunalni prispevek dolžna plačati tožnica, ni pomembno.

10.Tožba ni utemeljena.

11.V zvezi z očitki o kršitvah pri vodenju upravnega postopka sodišče po vpogledu v upravni spis ugotavlja, da je prvostopenjski organ 30. 10. 2023 tožnici z navadno pošto poslal dopis, h kateremu je pripet "informativni izračun komunalnega prispevka". V njem jo obvešča, da bo zaradi izboljšanja opremljenosti zemljišča po 234. členu ZUreP-3 odmeril komunalni prispevek. Seznanja jo s predpisi, ki so pravna podlaga za to, z merili, enačbo za izračun, površino gradbene parcele in objekta ter faktorjem dejavnosti. Naveden je tudi izračun višine. Pozval jo je, naj morebitne pripombe sporoči najkasneje do 7. 11. 2023. Ker je dopis vseboval tudi opozorilo, da lahko tožnica dokaže manjšo površino objekta, tožbena trditev, da opozorila ni bilo, ni utemeljena. Že iz same vsebine dopisa pa izhaja, da ne drži, kar navaja drugostopenjski organ, tj., da naj bi šlo le "za obvestilo", ker da naj bi bil voden skrajšani postopek po 2. točki prvega odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ni šlo za skrajšani, ampak za ugotovitveni postopek. Pri tem sodišče še pripominja, da pogoji za vodenje skrajšanega postopka niti niso bili podani, saj ima stranka po določbi tretjega odstavka 234. člena ZUreP-3 pravico dokazovati drugačno površino objekta, s tem pa tudi drugačno površino gradbene parcele, kot izhaja iz uradnih evidenc.

12.Tožnica trdi, da je poziv prejela šele 6. 11. 2023. Ker toženka ne trdi drugače, sodišče šteje trditev o prejemu poziva (šele) 6. 11. 2023 za nesporno. Zato je izkazana tudi njena trditev, da se zaradi prekratkega roka za odgovor ni mogla celostno seznaniti z zadevo in podati bolj obširne izjave od skupinskega ugovora, ki ga je vložila skupaj z ostalimi zavezanci na območju. Kršitev pravice do izjave na prvi stopnji pa je opravičen razlog za to, da se nova dejstva in dokazi upoštevajo kot pritožbeni razlogi. V tretjem odstavku 239. člena ZUP je namreč določeno, da lahko pritožnik v pritožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, mora pa obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku na prvi stopnji. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot pritožbeni razlogi le, če so obstojali v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti na obravnavi. Glede na to je drugostopenjski organ pravilno obravnaval vse, tudi nove pritožbene trditve, tj. ni štel, da je stranka z njimi prekludirana. Zato kršitev, ki jo je storil prvostopenjski organ, ni razlog za odpravo odločbe.

13.Sodišče se tudi strinja s tožbenim očitkom, da prvostopenjski organ ni obravnaval tožničinih navedb iz "skupinskega" ugovora na informativni izračun, v katerem so uveljavljali neenakopravno obravnavanje zavezancev, zastaranje odmere komunalnega prispevka, in da je treba v zadevi uporabiti ZUreP-2 in ne ZUreP-3. Vendar je razloge prvostopenjske odločbe v tem delu dopolnil drugostopenjski organ (tretji odstavek 248. člena, prvi odstavek 251. člena ZUP), ki je te ugovore obravnaval in jih kot neutemeljene zavrnil, s čimer je bila kršitev odpravljena. Ker ugovor, da naj vsem zavezancem komunalni prispevek ne bi bil odmerjen, kot bo podrobneje utemeljeno v nadaljevanju, ni relevanten, pa organu nanj niti ni bilo treba odgovarjati.

14.Drži tudi, da je šele drugostopenjski organ, ko je odgovarjal na pritožbene trditve o tem, da prvostopenjski organ ni izkazal pogojev za obračun komunalnega prispevka, navedel, da je pogoj zgrajene komunalne opreme izpolnjen s tem, ko je bilo pridobljeno uporabno dovoljenje in zato ni pomembno, kdaj je bila infrastruktura predana v upravljanje. Nadalje je utemeljil, da je občina pri ugotavljanju možnosti priklopa izhajala iz PID, ki je bil podlaga za pridobitev uporabnega dovoljenja in da tudi iz Seznama, ki ga je organu poslala A. d.o.o., izhaja, da je bil tožničin objekt na kanalizacijsko omrežje priključen januarja 2022. Pri tem je poudaril, da za odmero zadošča možnost priklopa in dejanski priklop ni potreben.

Pri plačilu komunalnega prispevka zaradi izboljšanja komunalne opremljenosti zemljišča pa med ureditvijo po ZUreP-2 in ZUreP-3 tudi ni (bilo) razlike. Tožnica sicer trdi, da naj bi bila razlika v tem, da je 243. člen ZUreP-3 uvedel nov pogoj za obračun komunalnega prispevka, tj. možnost priključitve objekta na komunalno opremo, kar naj po ZUreP-2 ne bi bilo pogoj. Vendar to ne drži. Da je bila možnost priključitve pogoj za obračun komunalnega prispevka tudi pred ZUreP-3, izhaja iz 155. člena ZUreP-2, ki je določal, da je obračunsko območje posamezne vrste nove komunalne opreme območje, na katerem se zagotavlja priključevanje na to vrsto komunalne opreme oziroma območje njene uporabe. Gre torej ravno tako za možnost, da se objekt z izgradnjo priključka priključi na komunalno omrežje, saj je ta zagotovljena, tj. dostopna z izgradnjo priključka, ki ga je dolžan financirati lastnik objekta. Takšna je od nekdaj, tj. še iz časa veljavnosti Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt), tudi sodna praksa.

V 234. členu ZUreP-3 je določeno, da se komunalni prispevek zaradi izboljšanja opremljenosti odmeri, če se zemljišče opremi z dodatno vrsto komunalne opreme, na katero se obstoječi objekt do tedaj ni mogel priključiti oziroma uporaba katere mu ni bila omogočena (prvi odstavek). Komunalni prispevek iz prejšnjega odstavka se odmeri po uradni dolžnosti kot komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 161. člena tega zakona (drugi odstavek). Ti pogoji so: 1. da je komunalna oprema zgrajena, 2. da je zanjo pridobljeno uporabno dovoljenje in 3. da je mogoče izvesti priključitev objekta nanjo. Če za gradnjo komunalne opreme ni potrebno gradbeno dovoljenje, se šteje, da je ta zgrajena, ko je predana v upravljanje.

V drugem odstavku 161. člena ZUreP-3 pa je definirana komunalna oprema zaradi izboljšanja opremljenosti zemljišča, in sicer enako kot v 234. členu ZUreP-3. Iz obeh določb izhaja, da je za nastanek obveznosti bistvena (tudi) možnost izvedbe priključitve objekta na komunalno opremo.

Drugostopenjski organ je pojasnil, na podlagi česa je zaključil, da možnost priklopa obstaja. Na kakšen način je bila izračunana površina objekta in gradbene parcele, pa je pojasnil že prvostopenjski organ. S tem je bilo tožnici omogočeno, da zoper ugotovitve toženke vsaj v tožbi uveljavlja konkretne tožbene ugovore. Sodišče bi zaradi procesne kršitve organa obravnavalo tudi nove tožbene trditve in dokaze v zvezi z (nez)možnostjo priklopa, saj so za to v primeru, ko stranki ni bila dana pravica do izjave, podani pogoji po tretjem odstavku 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Vendar tožnica relevantnih trditev ni podala. V tožbi, vlogah in niti na glavni obravnavi ni trdila, da se njen objekt ne more priključiti na komunalno opremo, kot je to ugovarjal tožnik v zadevi I U 172/2020 z dne 17. 2. 2021, na katero se sklicuje. Pri tem prezre, da je bilo v zadevi I U 172/2020 sporno, ali je občina komunalno opremo sploh zgradila oziroma dokončala tako, da bi se tožnik nanjo lahko priključil (s svojim priključkom). Možnost priklopa je bila sporna tudi v zadevi I U 462/2022 z dne 7. 2. 2024, ki tako argumentov tožnice ne potrjuje, kot zmotno navaja v svoji vlogi z dne 1. 12. 2025.

Tožnica je za razliko od tožnikov v zadevah, na katere se sklicuje, le posplošeno ugovarjala, da je to, da naj bi se njen objekt na kanalizacijo priključil januarja 2022, sporno in neizkazano, ker da organ sam navaja, da je bilo komunalno omrežje predano v upravljanje šele decembra 2o22. Nadalje je le splošno navajala, da naj bi moral to, da je priklop mogoč, izkazati prvostopenjski organ, česar ni storil, ter da ima po zakonu pravico dokazovati drugačno površino objekta in gradbene parcele.

Pri tem je imela možnost, da bi v primeru, če možnosti priklopa njenega objekta na kanalizacijo ni, to konkretno ugovarjala, če ne prej, vsaj v upravnem sporu, drugačno površino pa bi lahko ugovarjala že v upravnem postopku na prvi stopnji. Sodišče ji je, ker je ugovarjala, da se ne more izreči o listinah, vročilo kopijo dela PID, ki se nanaša na njeno parcelo. Na naroku ji je predočilo tudi Seznam, ker je del upravnega spisa, čeprav sodi, da za obravnavano zadevo ni relevanten. V njem je namreč spisek vseh objektov v naselju ..., ki so bili priključeni na kanalizacijo, tistih ki niso bili priključeni na kanalizacijo, ker da to ni možno brez izgradnje črpališč in tistih, pri katerih je priključek v gradnji, kar za odločitev sploh ni relevantno. Relevantno je le, ali obstaja možnost priključitve tožničine nepremičnine. Pooblaščenec je na naroku s tem v zvezi izjavil, da Seznam nima značaja uradne evidence in da se je s tem v zvezi že obširno izjavil. Glede dela vročenega PID je navedel, da je premajhen, da bi se lahko razbrale številke. Po izrecnem pojasnilu sodišča, da je dokazno breme o nezmožnosti priklopa na tožnici in na vprašanje, ali torej trdi, da priklop ni možen, pa je odgovoril, da bi morala to izkazati toženka in da o tem, da bi bil priklop možen, nima podatka.

Sodišče sodi, da je tožnici že zato, ker v objektu živi, znano, ali se na kanalizacijo lahko priključi in da ji je bilo v tem postopku nedvomno omogočeno, da če priklop na kanalizacijo ni možen, to navede in predlaga dokaze, s katerimi bi ugovarjala ugotovitvi toženke, da je priklop možen (in da je bil tudi opravljen).

Že iz povedanega izhaja, da tožnica zmotno razlaga, da naj bi bila možnost priklopa izkazana zgolj, če je upravljavec omrežja izdal soglasje za priključitev, kar naj bi morala ugotoviti toženka, pri čemer naj tožnici soglasje ne bi bilo izdano. Tožnica trdi, da naj bi taka razlaga izhajala tudi iz sodbe I U 2161/2017 z dne 4. 9. 2018. Vendar niti ta zadeva z obravnavano ni primerljiva, saj je tožnik v tisti zadevi konkretno zatrjeval, da priključka tehnično ni mogoče izvesti in je to, zakaj ne, podrobno utemeljeval. Sodišče je ta ugovor zavrnilo z utemeljitvijo, da je bilo s pravnomočnim soglasjem odločeno, da je priklop na omrežje mogoč. Ni pa zavzelo stališča, da naj bi bila možnost priklopa lahko izkazana izključno s soglasjem, kot to neutemeljeno trdi tožnica.

Za tožnico je nadalje sporna zakonitost Odloka. Trdi, da v njem ni podlage oziroma meril za odmero komunalnega prispevka zaradi izboljšanja opremljenosti zemljišča, kar naj bi bilo v nasprotju z 234. členom ZUreP-3 in 21. členom Uredbe. Nezakonito naj bi bilo tudi, da Odlok ne določa formule za izračun, ampak se sklicuje na Uredbo, drugostopenjski organ pa na Elaborat. Odlok naj bi bil netransparenten in zato v nasprotju z načelom zakonitosti, jasnosti, natančnosti in določnosti.

Po enajstem odstavku 230. člena ZUreP-3 podlage za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo, ki so: - stroški obstoječe komunalne opreme, stroški obstoječe komunalne opreme na enoto mere, - merila za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo, sprejme občina. To je občina storila z Odlokom.

V 5. členu Odloka so določeni stroški obstoječe komunalne opreme in stroški obstoječe komunalne opreme na enoto mere. Merila so določena v 3., 6., 7. in 8. členu in sicer so: - razmerje med deležem gradbene parcele in deležem površine objekta, ki je 0,5:0,5, - faktor namembnosti objekta, ki je za posamezne vrste objektov določen v 7. členu, - računski faktor površine, ki je po 8. členu 3,5 in prispevna stopnja zavezanca, ki je po 9. členu 100%. V Odloku res ni izrecno navedeno, da sodita med merila tudi površina gradbene parcele in bruto tlorisna površina objekta, vendar pa sta ti dve merili navedeni že v šestem odstavku 230. člena ZUreP-3.

Po 15. odstavku 230. člena ZUreP-3 je Vlada pooblaščena, da podrobneje predpiše vsebino, obliko in način priprave podlag za odmero komunalnega prispevka, kar je storila v Uredbi. Uredba v 25. členu prepisuje že v šestem odstavku 230. člena ZUreP-3 določena merila, pri čemer pa vsa niso dokončno določena. Občini je prepuščeno, da v okviru predpisanih možnosti v Odloku določi faktor Fp, razmerje med deležem gradbene parcele in deležem površine objekta, faktor Fn in prispevno stopnji zavezanca. Bistveno je torej, da občina v Odloku določi tista merila, pri katerih ni vezana na z zakonom že določeno merilo, to pa je toženka v Odloku storila. Zato okoliščina, da v 3. členu ni posebej navedeno, da sta merili tudi površina gradbene parcele in bruto tlorisna površina stavbe, ne pomeni, da je Odlok nezakonit. Nenazadnje ti dve merili smiselno izhajata tudi iz 10. člena Odloka, ki določa, da formulo za izračun višine komunalnega prispevka in postopek odmere določa Uredba. Sodišče zato zavrača trditve, da je netransparentno, nenatančno in nedoločno, tj. nezakonito, da se toženka sklicuje na vsebino Uredbe, saj je formula, določena v 30. členu Uredbe, povsem določna in jo je organ tudi uporabil. Med drugim sta del te formule tudi AGP, tj. površina gradbene parcele stavbe in ASTAVBA, tj. bruto tlorisna površina stavbe.

Ne drži niti, da Odlok ne more biti podlaga za odmero, ker naj bi sodišče v zadevi I U 1921/2019 z dne 23. 11. 2021 zavzelo stališče, da se lahko komunalni prispevek po uradni dolžnosti odmerja le, če je to v odloku izrecno navedeno, kar naj v spornem Odloku ne bi bilo določeno. V zadevi I U 1921/2019 je bilo (med drugim) sporno, ali se komunalni prispevek lahko odmeri po uradni dolžnosti ali le na zahtevo stranke. Sodišče je pojasnilo, da je 19. člen v tisti zadevi relevantnega odloka pravilna podlaga za odmero komunalnega prispevka po uradni dolžnosti, saj tako izrecno izhaja iz te določbe. Enako je v zadevi I U 212/2021 zapisalo, da citirana odločba odloka dopušča odmero komunalnega prispevka tudi po uradni dolžnosti. Ni pa sodišče zavzelo stališča, da mora biti pravica občine, da v primeru izboljšanja opremljenosti komunalni prispevek odmeri po uradni dolžnosti, določena v odloku, sicer ni dopustna. To tudi ne bi držalo, ker v primeru izboljšanja opremljenosti odmero komunalnega prispevka po uradni dolžnosti predvideva že zakon (drugi odstavek 234. člena ZUreP-3). Zato niti ni potrebe, da bi enako določal še Odlok, medtem ko drugače ne more določati, saj ne sme biti v nasprotju z zakonom (tretji odstavek 153. člena Ustave).

V zadevi je sporno tudi sklicevanje toženke oziroma Odloka na Uredbo, saj tožnica trdi, da je odmera komunalnega prispevka brez podlag nedopustna, s sklicevanjem na drug predpis pa naj podlage v Odloku ne bi bile določene. To utemeljuje s stališčem Vrhovnega sodišča, ki ga je zavzelo v zadevi X Ips 26/2019. V tem upravnem sporu obravnavana situacija pa je bistveno drugačna od tiste, ki jo je v sodbi X Ips 26/2019 z dne 22. 1. 2020 oziroma prvotni sodbi X Ips 361/2012 z dne 4. 12. 2013 obravnavalo Vrhovno sodišče. Bistvo v tej zadevi zavzetega stališča je v tem, da obračunskih stroškov ni mogoče ugotavljati oziroma določati tako, da se (s pomočjo izvedencev) preračunavajo za vsak posamezen postopek odmere komunalnega prispevka posebej, ampak se komunalni prispevek lahko odmeri le na podlagi z zakonom skladnega splošnega akta - odloka, ki velja v času uvedbe postopka.

V sedaj obravnavanem primeru je bil postopek uveden v času veljavnosti ZUreP-3, medtem ko je toženka splošni predpis, tj. Odlok, v katerem so določene podlage za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo sprejela na temelju ZUreP-2 in Uredbe. Nobena od podlag za odmero se tako ni ugotavljala v upravnem postopku le za odmero komunalnega prispevka tožnici. ZUreP-3 Odloka ni razveljavil, njegove relevantne določbe pa so po presoji sodišča skladne (tudi) z ZUreP-3. Tožnica se sicer v vlogi z dne 1. 12. 2025 sklicuje na sodbo II U 98/2020, iz katere naj bi izhajalo, da je treba občinski odlok, ki se nanaša na komunalni prispevek, uskladiti z novim zakonom. Vendar prezre, da je šlo v tam navedeni zadevi za odlok, sprejet na podlagi ZPnačrt. ZUreP-2 pa je v tretji alineji prvega odstavka in drugem odstavku 269. člena določil, da ostanejo še dve leti v veljavi (zgolj) odloki o programih opremljanja stavbnih zemljišč, sprejeti na podlagi ZUreP-1. Drugače kot ZUreP-2 je v četrtem odstavku 296. člena ZUreP-3 določeno, da Odloki, izdani na podlagi 153. člena ZUreP-2, še naprej veljajo kot odloki izdani na podlagi 163. člena tega zakona, v sedmem pa, da Odloki, izdani na podlagi 153. člena ZUreP-2, še naprej veljajo kot odloki izdani na podlagi 163. člena tega zakona.

Tožnica toženki očita še neenakopravno obravnavanje, ki naj bi bilo v tem, da toženka v roku iz šestega oziroma sedaj sedmega odstavka 234. člena ZUreP-3 vsem zavezancem ni odmerila komunalnega prispevka. Ta določa, da se komunalni prispevek iz prvega odstavka tega člena odmeri najpozneje v dveh letih od izboljšanja opremljenosti zemljišča, pri čemer začne rok za odmero teči, ko je komunalna oprema zgrajena, je zanjo pridobljeno uporabno dovoljenje in je predana v upravljanje. Če za gradnjo komunalne opreme gradbeno oziroma uporabno dovoljenje ni potrebno, se šteje, da je zemljišče opremljeno z dodatno vrsto komunalne opreme, ko je ta predana v upravljanje. Če občina v dveh letih od izboljšanja opremljenosti zemljišča komunalnega prispevka ne odmeri, se ne glede na peti odstavek 226. člena tega zakona objekt priključi brez pogoja plačila komunalnega prispevka.

Rok je torej začel teči s pridobitvijo uporabnega dovoljenja, tj. 12. 11. 2021. Izpodbijana odločba je bila izdana pred iztekom tega roka, tj. 10. 11. 2023.

Ali je toženka v tem roku vsem zavezancem odmerila komunalni prispevek, v tej zadevi ni pravno relevantno. Prav tako ni bistveno, ali komunalnega prispevka ni odmerila tistim, ki so bili na omrežje že priključeni ali pa v tem času še niso bili izpolnjeni pogoji za odmero.

Po 14. členu Ustave so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Če občina nekaterim zavezancem komunalnega prispevka ne bi (pravočasno) odmerila, to ne pomeni, da so ostali pridobili pravico, da se jim komunalni prispevek ne obračuna. Z vidika očitka o neenakem obravnavanju morebitna nezakonita opustitev upravnih organov pri odmeri komunalnega prispevka na odločitev sodišča v tem upravnem sporu ne more vplivati, saj se na enakost v nepravu ni mogoče uspešno sklicevati.

Glede na navedeno je sodišče tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Če sodišče tožbo zavrne, po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------

1 Ur.l. RS št. 61/17, 199/21 - ZUreP-3 in 20/22 - odl. US.

2 Ur.l. RS št. 199/21, 18/23-ZDU-10, 78/23-ZUNPEOVE, 95/23 - ZIUOPZP, 23/24, 109/24 in 25/25- odl. US.

3 Kar nasprotuje tožbenim trditvam, da bi moral organ uporabiti zgolj ZUreP-3.

4 Glej T. Steinman v E. Kerševan (ur.), Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2019, stran 303 in 366-337.

5 Glej X Ips 45/2019, X Ips 118/2020, tč. 15.

6 Veljalo je, da občina lahko odmeri komunalni prispevek za posamezno vrsto komunalne opreme, če se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme (tretji odstavek 79. člena ZPNačrt), kar pomeni, da se na tem območju zagotavlja priključevanje na to vrsto komunalne opreme (prvi odstavek 76. člena ZPNačrt).

7 Primerjaj I U 397/2014 z dne 5. 6. 2014, I U 277/2017 z dne 21. 2. 2019, I U 907/2011 z dne 12. 1. 2012, II U 462/2013 z dne 2. 7. 2014, I U 410/2016 z dne 21. 2. 2017 in druge.