Jedro

Materialno dokazno breme se ne spreminja. Nasprotno velja za procesno dokazno breme. Med postopkom prehaja iz ene strani na drugo, sodišče pa ga mora razporediti, upoštevajoč 212. člen ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 204685/2011 z dne 23. 12. 2011 v I. in III. točki izreka. Na podlagi predloženih, a s strani tožene stranke neplačanih računov, je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo oskrbnine za vrtec za mladoletnega otroka tožene stranke za obdobje od avgusta do decembra 2011, in sicer za v izreku navedene posamezne mesečne zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega računa naprej. Toženi stranki je naložilo v plačilo še pravdne stroške tožeče stranke v višini 51,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov ne navaja. Predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka ali obnovo pravdnega postopka. Navaja, da sodišče ni navedlo največjega dopustnega zneska posamezne terjatve po Obligacijskem zakoniku (OZ) in ni upoštevalo določb OZ o prostem sklepanju pogodbenih razmerij. V pogodbi med pravdnima strankama in določena veljavnost Pravilnika o metodologiji za oblikovanje cen programov v vrtcih, ki izvajajo javno službo (Ur. l. RS, št. 97/2003-120/2005 – pravilnik). Zato pravilnik za obravnavno pogodbeno razmerje ne velja. Sodišču očita napačno uporabo pravil o dokaznem bremenu, ker je toženi stranki naložilo dokazovanje vročitve računov tožeče stranke. Nepravilno je združilo dva postopka (izvršilnega na podlagi verodostojne listine, naslovljene na otroka M. V., in pravdnega po tožbi zoper toženo stranko). Ni upoštevalo, da napačno vloženi predlog za izvršbo ni prekinil enoletnega zastaralnega roka. Ugotovilo je nepravilnosti pri poslovanju tožeče stranke, tožečo stranko napotilo na nov postopek, združilo dva pravdna postopka, ni upoštevalo obligacijskega razmerja, pač pa pravilnik, ki ni predmet pogodbenega razmerja med strankama. S tem je ravnalo pristransko v korist tožeče stranke. Ta bi morala dokazati, da so bile storitve opravljene in da tožena stranka ni imela škode zaradi ravnanja tožeče stranke. Pravdni postopek, začet na podlagi sklepa o izvršbi, bi moralo zavrniti in tožečo stranko napotiti na novo pravdo v okviru pogodbenega razmerja. Tožeča stranka ni dokazala pravilnosti obračuna varstva otroka. Ni bilo odločbe CSD ... o deležu tožene stranke pri stroških varstva. Tožeča stranka je prepozno vlagala dokaze in navajala nova dejstva.

3. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je pritožbo mogoče obravnavati le kot redno pravno sredstvo – pritožbo, medtem ko pogojev za obravnavanje vloge kot predloga za obnovo postopka še ni. Obnova postopka je namreč izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti šele, ko je postopek pravnomočno končan (394. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

6. Postopek se je pričel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine: na podlagi izstavljenih računov za oskrbnino mladoletnega otroka tožene stranke v vrtcu – tožeči stranki. Po ugovoru tožene stranke se je nadaljeval v pravdi (62. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ). Po ugotovitvi, da so izstavljeni računi glasili na ime otroka in ne na ime tožene stranke, ki se je na podlagi Pogodbe o določitvi medsebojnih pravic in obveznosti staršev in vrtca z dne 10. 10. 2007 zavezala plačevati oskrbnino, je sodišče sklep o izvršbi razveljavilo. Pravilno in skladno s 437. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pa je takoj prešlo na vsebinsko obravnavanje spornega razmerja. V njem je po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje ves čas pasivno legitimirana tožena stranka. Drugačno pritožbeno naziranje (da gre za dve sporni razmerji z različnima dolžnikoma in posledično za dva pravdna postopka) je zmotno. Enako velja za s tem ugovorom povezan pritožbeni ugovor zastaranja. Postopek je bil ves čas uperjen zoper toženo stranko, upnikova tožba oziroma zahteva pa ni bila ne zavržena ne zavrnjena. Razlogov za uporabo drugega odstavka 366. člena OZ, na katerega nakazuje pritožba, ni. Sicer pa se na dejstva v zvezi z zastaranjem tožena stranka prvič in neopravičeno sklicuje šele v pritožbi, kar je prepozno in neupoštevno (452. in 453. člen ZPP).

7. Tožeča stranka je zahtevala izpolnitev pogodbene obveznosti (plačilo stroškov oskrbnine v vrtcu za mladoletnega otroka tožene stranke). Tožena stranka se je med drugim branila z ugovori, da njena obveznost zaradi hčerkine odsotnosti oziroma neopravljenih storitev ni nastala, da je nepravilno obračunana, da računov ni prejela in da jih ni dolžna plačati zaradi njenih nasprotnih zahtevkov zoper tožečo stranko iz naslova odškodninske odgovornosti zaradi slabega izvajanja vzgojnovarstvenih storitev.

8. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo: - da je tožeča stranka izstavila vtoževane račune za oskrbnino na podlagi sklenjene pogodbe o določitvi medsebojnih pravic in obveznosti staršev in vrtca z dne 10. 10. 2007, - da je bila mladoletna hči tožene stranke vključena v vrtec od 1. 3. 2008 naprej, - da je bilo plačilo oskrbnine med pravdnima strankama dogovorjeno po cenah, ki jih določi občina – ustanoviteljica vrtca, - da je bila v izdanih računih oskrbnina zaračunana skladno s pogodbenimi določili (po Pravilniku o metodologiji za oblikovanje cen programov v vrtcih, ki izvajajo javno službo, upoštevaje sklep Občine ... z dne 2. 6. 2006 o ugodnostih z znižanjem plačila zaradi odsotnosti otrok, odločbo Občine ... z dne 3. 1. 2011 o prispevkih staršev k ceni programa, v konkretni višini 20 % za toženo stranko, ter dejansko prisotnost otroka v vrtcu, izkazano s predloženimi listinami tožeče stranke), - da so bili vtoževani računi toženi stranki vročeni na običajni način.

9. Po ugotovitvi, da je tožeča stranka s tem dokazala obstoj in višino vtoževanih obveznosti, je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

10. Na ugotovljeno dejansko stanje je pritožbeno sodišče vezano. Vrednost spornega predmeta ne presega 2.000,00 EUR. Za take spore (majhne vrednosti) veljajo posebna postopkovna pravila 30. člena ZPP (prvi odstavek 443. člena ZPP). Sodba, izdana v takem sporu, se sme izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Odločilno je dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. To pomeni, da pritožbeno sodišče sprejete dokazne ocene, oprte na listinsko procesno gradivo, ne preizkuša več. Zato ni potreben podrobnejši odgovor na pritožbene trditve, ki grajajo dejanske ugotovitve sodišča o pravilnosti obračuna oskrbnine.

11. O tožbenih zahtevkih sodišče odloča v okviru trditvene in dokazne podlage strank ter v okviru postavljenih zahtevkov. Nasprotnega zahtevka za plačilo odškodnine zaradi neustrezno opravljenih vzgojnovarstvenih storitev tožena stranka ni postavila. Ugovori v tej smeri so bili pravilno zavrnjeni v točki 11 sodbe. Pritožbeno naziranje, da toženka vtoževane terjatve zaradi svoje škode ni dolžna plačati, so zmotni.

12. Tudi pritožbeni očitki o napačni uporabi pravil o dokaznem bremenu glede dokazovanja vročitve računov so neutemeljeni. Trditveno in dokazno breme določa materialno pravo. Tožeči stranki je naloženo materialno dokazno breme o obstoju terjatve in njeni višini, tožena stranka pa dokazuje, da trditve nasprotne stranke ne držijo (212. člen ZPP). V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka svoje trditve o obstoju obveznosti in višini dokazala s pogodbo, sklenjeno med pravdnima strankama, predpisi in akti pristojnih organov, odločbo o konkretnem 20 % prispevku stroškov na podlagi katerih se je obračunavala oskrbnina ter s konkretnimi podatki o prisotnosti otroka v vrtcu. Tožena stranka svojih trditev, da navedeni podatki ne držijo, ni uspela omajati. Enako velja za ugovore v smeri nevročenih računov. Ker trditvam tožeče stranke, da so ji bili vročeni na običajen način (razlogi v točki 14 sodbe), ni nasprotovala, je ugotovitev sodišča o opravljeni vročitvi pravilna, saj trditve tožene ni izpodbila. Materialno dokazno breme se ne spreminja. Nasprotno velja za procesno dokazno breme. Med postopkom prehaja iz ene strani na drugo, sodišče pa ga mora razporediti, upoštevajoč 212. člen ZPP. V obravnavanem primeru ga je razporedilo pravilno.

13. Pritožbeno sodišče ne more pritrditi niti pritožbenemu naziranju o nepravilni uporabi materialnega prava – določil OZ. Očitki o nerazumljivem izreku v zvezi z največjim dopustnim zneskom posamezne terjatve so nerazumljivi. Očitki o napačni uporabi pravil o prostem urejanju pogodbenih določil, češ da za pogodbeno razmerje med pravdnima strankama ne velja Pravilnik o metodologiji za oblikovanje cen programov v vrtcih, ki izvajajo javno službo, pa so neutemeljeni in protispisni. Nasprotne ugotovitve sodišča imajo oporo v XII. točki pogodbe. Tudi sicer za plačilo cen oskrbnine v javnih vzgojnovarstvenih zavodih velja, da se določijo s predpisi lokalnih skupnosti, izdanih na podlagi zakona. To pomeni, da jih pogodbene stranke ne morejo urejati drugače. Udeleženci so načeloma prosti pri urejanju medsebojnih obligacijskih razmerij. Ne smejo pa jih urejati v nasprotju z Ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli (3. člen OZ).

14. Odgovoriti je treba še na pritožbeno grajo o kršitvi pravil postopka v zvezi s pravočasnostjo navajanja dejstev in dokazov. Kršitev 452. in 453. člena ZPP bi lahko predstavljala le relativno bistveno kršitev pravil postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), če bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Vendar takih kršitev v postopku v sporih majhne vrednosti ni mogoče pritožbeno uveljavljati. Preverjajo se le absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zato na to pritožbeno navedbo ni treba odgovarjati.

15. Sodba je materialnopravno pravilna in ni obremenjena z absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP v zvezi s petim odstavkom 458. člena istega zakona).