Jedro

Pravica do izterjave davka zastara v petih letih po poteku leta, v katerem bi ga bilo potrebno izterjati

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 23.12.2002, s katero je ta zavrnila tožnikova pritožba zoper sklep Davčnega urada Murska Sobota z dne 14.12.2001. Z navedenim sklepom je prvostopni organ zoper tožnika pričel postopek prisilne izterjave neporavnanih obveznosti v višini 56.067,00 SIT, zakonitih zamudnim obresti v višini 116.794,00 SIT in stroškov sklepa o prisilni izterjavi v višini 1.000,00 SIT iz denarnih sredstev dolžnika. S sklepom (2. točka izreka sobe in sklepa) pa je bil tožnik oproščen plačila sodnih taks.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje toženi stranki, da so izpolnjeni pogoji za prisilno izterjavo obveznosti iz naslova prispevkov za zdravstveno ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje kmetov za 6., 7., 8. in 9. mesec leta 1996 ter zamudnih obresti iz tega naslova po dolgovnem seznamu z dne 5.12.2001, ki v skladu z določbo 44. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP, Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98 in 108/99) predstavlja izvršilni naslov. V zvezi z ugovorom zastaranja obveznosti se prvostopno sodišče sklicuje na razloge, ki jih je pri izpodbijani odločbi navedla tožena stranka.

Tožnik v pritožbi navaja, da je prvostopenjska odločba plod manipulacije delavca Davčnega urada Ljutomer ter da so njegove obveznosti zastarale.

Tožena stranka ni odgovorila na revizijo.

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da pritožba tožeče stranke ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zaradi navedenega je vrhovno sodišče pritožbo v skladu s citirano določbo ZUS-1 obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo, pri čemer je sodba sodišča prve stopnje postala pravnomočna z uveljavitvijo ZUS-1, to je s 1.1.2007. ZUS-1 v 85. členu določa, da se revizija lahko vloži zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 oziroma zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek); da pa revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek). V 86. členu ZUS-1 je določeno, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njem navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. Po presoji revizijskega sodišča sta tožena stranka in prvostopno sodišče revidentu s sklicevanjem na 96. in 97. člen ZDavP pravilno pojasnila, da ugovor zastaranja ni utemeljen, tej razlagi pa se pridružuje tudi revizijsko sodišče. V obravnavanem primeru je najstarejša obveznost, ki se izterjuje, postala izvršljiva dne 16.7.1996, zastaranje pa je skladno z določbo 2. odstavka 96. člena ZDavP pričelo teči dne 1.1.1999. Izpodbijani sklep je bil izdan dne 5.12.2001, torej pred potekom relativnega petletnega zastaralnega roka, z izdajo sklepa pa je bil tek zastaranja ustavljen in je pričel teči znova, kar je pravilno v svoji odločbi navedla že tožena stranka.

S pavšalnimi navedbami o protipravnih ravnanjih delavcev prvostopnega upravnega organa tožnik ne uveljavlja bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo. Po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe tudi glede tovrstnih navedb ni preizkušalo.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo v skladu z 29. členom ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.