Jedro

Predlagateljica terja tako delitev skupnega premoženja kot tudi ureditev razmerij med skupnima lastnikoma nepremičnine, kar medsebojno ni združljivo. Namen ureditve razmerij med skupnimi lastniki je v neki bodoči, trajnejši rabi stvari, katere lastninski režim bo ostal nespremenjen, medtem ko je cilj postopka za delitev skupnega premoženja ravno sprememba lastništva stvari.

Drži sicer, da bi sodišče predlagateljici načelno lahko odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, v kolikor ji pred izdajo sklepa ni dalo možnosti, da se izjavi glede trditev nasprotnega udeleženca, vendar zgolj v primeru, da bi se izpodbijani sklep opiral tudi na trditve iz odgovora na predlog za izdajo začasne odredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, po kateri naj sodišče premoženje, glede katerega je predlagana delitev, začasno dodeli v izključno last nasprotnemu udeležencu, slednji pa naj predlagateljici v zameno mesečno plačuje odmeno v višini 68,76 EUR. Odločitev o stroških postopka za izdajo začasne odredbe je sodišče pridržalo za končno odločbo.

Predlagateljica s pritožbo izpodbija sklep v celoti iz vseh pritožbenih razlogov, višjemu sodišču pa predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnica nasprotuje zaključku prvostopnega sodišča, da je končna odločba predmetnega postopka delitev nepremičnine, saj je bil predlog za izdajo začasne odredbe izdan izključno glede predloga za ureditev razmerij med skupnima lastnikoma nepremičnine. Že iz dejstva, da zgolj nasprotni udeleženec uporablja nepremičnino v skupni lastnini, izhaja, da jo uporablja preko svojih upravičenj, posledično pa je predlagateljici dolžan plačevati uporabnino. Vprašanja plačevanja kreditov, stroškov vzdrževanja nepremičnine in davkov presegajo okvir predmetnega postopka. Sodišče je spregledalo, da so pravno relevantne tudi socialne okoliščine, osebni status in druge okoliščine, v katerih se predlaga začasna odredba. Nasprotni udeleženec nesporno zaseda skupno nepremičnino, zato je napačno razlogovanje sodišča, da bi morala predlagateljica dokazati, na kakšen način in kdaj ji je bil onemogočen vstop v hišo. Zmotno je tudi stališče, da bi začasna odredba nalagala storitev, ki je z razveljavitvijo začasne odredbe ne bi bilo mogoče odpraviti. Sodišče je prezrlo, da je predlagateljica skupna lastnica nepremičnine in bi se preveč plačane odmene lahko poravnale iz tega naslova. Uveljavlja tudi kršitev načela kontradiktornosti, kajti sodišče predlagateljici ni omogočilo, da bi se pred izdajo izpodbijanega sklepa izjasnila glede navedb iz odgovora na predlog za izdajo začasne odredbe.

Pritožba je bila vročena nasprotnemu udeležencu, ki odgovora nanjo ni podal. Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica neutemeljeno uveljavlja kršitev načela kontradiktornosti (iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP)). Drži sicer, da bi sodišče predlagateljici načelno lahko odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, v kolikor ji pred izdajo sklepa ni dalo možnosti, da se izjavi glede trditev nasprotnega udeleženca, vendar zgolj v primeru, da bi se izpodbijani sklep opiral tudi na trditve iz odgovora na predlog za izdajo začasne odredbe (prim. VSL I Cpg 216/2011). V predmetni zadevi pa je sodišče predlog deloma zavrnilo iz materialnopravnih razlogov (predvsem neizpolnitev pogojev iz 114. člena ZNP), deloma pa zaradi premalo substanciranega predloga v zvezi z nemožnostjo uporabe nepremičnine. Razlogi izpodbijanega sklepa tako ne vsebujejo ugotovitev vezanih na trditveno podlago odgovora nasprotnega udeleženca.

Predlagateljica terja tako delitev skupnega premoženja (128.-130. člen ZNP) kot tudi ureditev razmerij med skupnima lastnikoma nepremičnine (112.-117. člen ZNP), kar medsebojno ni združljivo. Namen ureditve razmerij med skupnimi lastniki je v neki bodoči, trajnejši rabi stvari, katere lastninski režim bo ostal nespremenjen, medtem ko je cilj postopka za delitev skupnega premoženja ravno sprememba lastništva stvari. Tako se izkaže, da ima v postopku za delitev skupnega premoženja, že predlog za ureditev medsebojnih razmerij lahko le naravo začasnosti, zato se posledično že iz tega razloga odpira vprašanje utemeljenosti in potrebnosti predlagane začasne odredbe, ki bi bila v predmetni zadevi vezana na zahtevo za ureditev razmerij med solastniki.

Gornja izhodišča pa hkrati odpirajo tudi vprašanje materialnopravne podlage za odločitev. Le v postopku ureditve medsebojnih razmerij je namreč mogoče uporabiti 114. člen ZNP, medtem ko se pri delitvi skupnega premoženja presoja opravi upoštevajoč določbo 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Tudi kolikor bi sodišče sledilo navedbam predlagateljice in bi v poštev prišel 114. člen ZNP, se predlog za izdajo začasne odredbe izkaže za neutemeljen. Predlagana začasna odredba je regulacijska oziroma ureditvena, katere namen ni v zavarovanju izvršitve obveznosti dolžnika, temveč varstvo obstoječega stanja oziroma pravne sfere upnika. Tako začasno odredbo je dopustno izdati le v primerih, ko je to edini možen način za preprečitev ravnanj, ki bi povzročila, da sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena (prim. Up-275/97, II Ips 105/2008, VSL I Cpg 626/2010). Tega pogoja predlagana začasna odredba ne izpolnjuje. Plačilo uporabnine v zameno za izključno rabo nepremičnin namreč ne more biti nikakor zvezano niti s predlogom za delitev skupnega premoženja niti ureditvijo razmerij med skupnima lastnikoma in ne more vplivati na predlagateljičin pravni položaj v kateremkoli izmed navedenih postopkov. V slednjih se namreč urejajo stvarnopravna vprašanja, medtem ko predlagateljica s predlagano začasno odredbo uveljavlja denarno terjatev po 198. členu Obligacijskega zakonika.

Ker je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo že iz zgoraj obravnavanih (materialnopravnih) razlogov, se ni opredeljevalo do preostalih pritožbenih navedb, ki za odločitev niso pravno relevantne (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Odločitev pritožbenega sodišča temelji na 2. točki 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, odločitev o pritožbenih stroških pa na četrtem odstavku 163. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.